• Facebook
  • Twitter
  • RSS

KOLUMMNA: Aljoša Bagola – Nerodne pavze

»Žalostna resnica današnje ujetosti v globalno centrifugo je, da ni več časa za dolgčas. Dolgčas nam predstavlja nerodno pavzo. Nerodno pavzo, zaradi katere nam je nerodno. Zaradi katere moramo imeti občutek krivde. Ki jo moramo takoj opravičiti in upravičiti.«

Aljoša Bagola. (Foto: Bojan Šverko)

Če je veliki Mozart pravil, da glasba niso note, ampak tišina med njimi, potem je jasno, da so pavze izrazitega pomena. Če so ene ključne, so druge zgolj priročne. Kot tiste med stavki na koncertih klasične glasbe, v katerih publika v nekem bizarnem ritualu odkašljuje, kot da gre za nujni poklon izumu dizelskega agregata in ne največjim glasbenim stvaritvam človeštva. Te pavze pač niso za aplavze. Sam pa z veseljem ploskam ljubkim, nerodnim pavzam, ki dajejo ritem življenju. Tistim na ulici, ki se zgodijo, ko s približajočo se ti osebo z vljudnostnim korakom vstran oba ubereta isto smer. In nato še enkrat. In še enkrat. Ustvari se koreografija kratkih premorov, oči se srečajo v tej mikro kozmični zablodi, izmenjajo se nasmeški, en da prednost drugemu in koraki se ponovno utirijo v predvidene vektorje ihtavih poti.

Če na hitro parafraziram Mozartov pogled na glasbo in potegnem grobo vzporednico z življenjem, potem življenje niso dosežki, ampak pavze med njimi. Upoštevajoč to ugotovitev se lahko vsi za hip zamislimo, saj smo v modernem življenju prednastavljeni zgolj za doseganje ciljev, ustvarjanje zapovedanega in v nenehnem pričakovanju naslednjega doživetja. Žalostna resnica današnje ujetosti v globalno centrifugo je, da ni več časa za dolgčas. Dolgčas nam predstavlja nerodno pavzo. Nerodno pavzo, zaradi katere nam je nerodno. Zaradi katere moramo imeti občutek krivde. Ki jo moramo takoj opravičiti in upravičiti. Dolgčas, ki je nujno potreben počitek za naše možgane in oddih žlez za notranje izločanje, ki v modernih zahodnjaških telesih proizvajajo predvsem adrenalin, je tako na robu izumrtja. Vsi, ki se imajo možnost dolgočasiti (in v Sloveniji jih najbrž ni malo), pa tega ne bodo priznali. Sam s tem nisem nikoli imel težav. Svojemu zdravju smo namreč dolžni, da se na vsake toliko kakovostno zdolgočasimo. Zato sem šel lani gledat film Hobit. Mogoče vi zdaj iz istega razloga berete to kolumno.

Ko sem dobil otroka, je dolgčas iz urnika izginil tako hitro kot Gašpar Gašpar iz Luke Koper. Radosti in napori, ki se prepletajo v teh noro lepih trenutkih odraščanja otrok, ne dopuščajo prostora za nič drugega. Naenkrat je konec vseh oblik egoizma, uživaštva, razvad in navad, kot si jih poznal in jih skrbno kultiviral v svojem egoističnem, lifestyle urniku. Tvoj egoizem se mora za kakovostno koalicijo, torej družino, nemudoma zamrzniti, kot da je predsednik vladajoče stranke. In to za zelo dolgo.

Ko pa ni več časa za egoistično dolgočasenje, si očetje v že tako skrčen urnik, ki kot da je bil s plenicami vred opran na 90°C, natlačimo še več obveznosti. Tako nas je kar nekaj takih očetov pred kratkim v ihti vlačilo kable do mešalk v bendplacu na Kodeljevem in godrnjalo čez ostale netočne člane našega oglaševalskega benda Sof'n'Roses, ki živijo še egoistične, lifestyle urnike. Eden izmed očetov je moral na vaje priti z očetom in mamo, ki sta zunaj pazila njegovo hči, drugi je moral domov kar sredi komada, tretji, tisti s sveže srednješolskim otrokom, je pa na vajo prišel s policijske postaje, ker je njegov sin v parku kadil joint. Na vajah je bilo zato toliko nerodnih pavz, da smo mislili, da bo tudi koncert na SOF-u ena sama velika nerodna pavza. Če bi se nam na špilu to res prevečkrat zgodilo, sem imel namen, da bi po vzoru slovenskih politikov ideološko zlorabljal Mozartovo definicijo glasbe in pomene pavz. In nas nato še kar v živo preimenoval v Nerodne pavze.

Preden smo stopili na oder, pa se je zgodila še ena nerodna pavza. Na podelitvi nagrad, ki je bila skoraj ravno prav razbremenjena siceršnjega dolgoveznega balasta, ni bilo jasno, ali dobitniki ključnih nagrad (oglaševalec leta, oglaševalska osebnost leta, znamka leta in agencija leta) govorov ali vsaj kratkih zahval nimajo zaradi tega, ker je to pač dolgovezni balast ali zato, ker se je vsem tako mudilo na naš koncert. Ko smo s propelerjem v roki in odeti v zlate konfete kot agencija leta stali na odru, s Primožem (Pusarjem, direktorjem Pristopa, op. a.) v nerodni pavzi nisva vedela, ali sploh smeva pristopiti k mikrofonu in izreči zahvalne besede. Zato jih v nerodni pavzi izrekam zdaj: hvala najboljšemu timu v Sloveniji za zmagovalne ideje, čestitke in hvala vsem slovenskim agencijam za kar nekaj izvrstnih del v ne tako izvrstnih časih, hvala organizatorjem in sponzorjem za še en izvrsten slovenski oglaševalski festival, ki navkljub globalnim oteževalnim dejavnikom še nikoli ni nerodno pavziral.      

 

Kolumna je bila objavljena v majski, 395. številki Marketing magazina. Izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva MM.