• Facebook
  • Twitter
  • RSS

KOLUMMNA: Božidar Novak – Mrtve duše in marketing

»Koliko stanejo mrtve duše? Po koliko so mrtve duše?« Hropeč stavek, ki ga kriče in opotekaje vpije ovdovela posestnica Nastasja Korobočka Petrovna, utemeljuje bistvo marketinga. Zadovoljiti potrebo. Če je ni, pa jo ustvariti. Utemeljuje bistvo marketinga kot procesa komuniciranja dodane vrednosti izdelka ali storitve. Utemeljuje tudi bistvo ekonomske teorije. Kako se določi cena? Kakšna je vrednost? Stroškovna? Psihološka? Določena na osnovi ponudbe in povpraševanja?

Božidar Novak. (Foto: Jani Božič)

Mrtve duše so drama, ki je nastajala sto let. Pisali so jo kar trije veliki umi. Aleksander Puškin, Nikolaj Gogolj in Mihail Afanasjevič Bulgakov.

Puškin (1799-1837) je napisal pesem, se pustil ubiti v dvoboju in predal idejo Gogolju (1809-1852). Ta je napisal roman, v treh delih po vzoru Božanske komedije. Dramo pa je na oder MHAT (Moskovskega umetniškega gledališča) leta 1932 postavil Bulgakov (1891-1940). Kot piše Bulgakov v svojih spominih, mu je leta 1930 osebno telefoniral sam Josip Stalin in mu obljubil, da bo lahko nadaljeval svoje delo v MHATu. Pred tem je Bulgakov pisal Stalinu in prosil za dovoljenje za izselitev iz Sovjetske zveze. Po samomoru velikih dveh pesnikov Sergeja Jesenina in Vladimirja Majakovskega, Stalin očitno ni hotel izgubiti še enega velikega literata. Tako so torej postavili Mrtve duše na oder.

Zgodba Mrtvih duš je univerzalno banalna. Pavel Ivanovič Čičikov, prevarant in uradnik v carski Rusiji, pripotuje v mesto N. N., kjer želi od pomembnežev odkupiti tlačane, ki so (že) umrli v obdobju po zadnjem popisu prebivalstva, novega popisa pa še ni bilo. Graščaki morajo za umrle plačevati davek, Čičikov pa bi »mrtve duše« rad unovčil pri cesarjevi oblasti v Moskvi, češ da jih bo na novo naselil v Sibiriji. Danes bi rekli, da bi pridobil subvencije. Skratka Čičikov bi odkupil »mrtve duše«, nato bi jih naselil v neko oddaljeno gubernijo, jih pri državni banki zastavil, za vsako dušo prejel 100 rubljev in nato izginil. Najprej se zalomi pri ceni. Kolika je cena take duše? 80 kopejk? Rubelj? Dva? Prav zaradi tako nizke cene mrtve duše so moskovski cenzorji objavo Gogoljevega romana leta 1840 prepovedali. Leta 1845 je pisatelj rokopis drugega dela Mrtvih duš in pet let dela v Nemčiji zažgal. Po tem si nikoli več ni opomogel. Mučno je spravljati aksiome marketinga in politične ekonomije v Božansko komedijo.

Pavel Ivanovič Čičikov je v nekem drugem času pač kupoval in prodajal privatizacijske certifikate Janeza Drnovška. Za katere je nekdanji rektor Jože Mancinger dejal, da so nevredni papirji in zato bil nagrajen z morebitno izvolitvijo v Bruselj. Nevredni certifikati. Razen za Darka Horvata, ki je prav s pomočjo certifikatov prenesel lastnino slovenskih podjetij v Sankt Moritz. NLB in NKBM pa baje pustil stotine milijonov dolgov.  Pardon, Čičikov je pridobival subvencije Evropske unije za spodbujanje kmetijstva in podjetništva. Pardon, najemal kredite za športni park Stožice, za Pivovarno Laško, da je lahko kupila Union, Mercator, Večer, Delo, najemal kredite za nakup avtocest, za gradnjo Termoelektrarne Šoštanj, terminal Intereurope Čehov v Moskvi, prodal OMVju  bencinske črpalke in postavil Istrabenzov hotel Kempinski v Portorožu, zgradil Pohorsko vzpenjačo in Športni center Pohorje in pustil sedemdeset milijonov  kreditov. Postavil je radarje Franca Kanglerja, ki so ugonabljali prehitro vozeče občane, poceni preprodajal Serminsko zemljišče Borisa Popoviča. Pardon, dvignil je učiteljem plače do plafona, javne uslužbence pa naplodil za desetkrat. Hrvaški Čičikov te dni pravkar ponovno kupuje Mercator. Z ruskim denarjem. »Koliko stane Mercator? Po koliko je Telekom?«

Sam Bulgakov je bil prepričan, da Mrtvih duš ni možno postaviti na oder. V nekem pismu celo pravi, da je bilo do leta 1930 spisanih kar 160 dramatizacij romana. Do danes verjetno že na tisoče. Sam vem za dva poskusa domače verzije. Eno z delovnim naslovom Mrtvi certifikati in drugo Jaz, privatnik iz Miklavža. Prva se še kuha z enim slepim literatom, del drugega poskusa pa je uporabil moj prijatelj Tone Partljič kot scenarij za tv-izvedbo. Želim mu, da bo nekoč posneta.

Bojanu Požarju, ki me je na Požareportu imenoval za prijatelja, pa je v Večeru odgovoril kar z Dela odstopljeni prvi kolumnist Marko Crnkovič: naloga kolumnistov je, da so public enemy. S tem pa si kolumnist dela škodo. Marko pravi, da si je s 510 kolumnami v Delu naredil več škode kot koristi. Za sabo je podrl mostove. Pač nima prijateljev.

Igro Mrtve duše te dni igra drama Slovenskega narodnega gledališče Maribor z Vladom Novakom v glavni vlogi. Vlado je rojen kot vez med slovansko dušo Prekmurskega avtomehanika Gajoša v Petelinjem zajtrku Ferija Lainščka in Čičikova iz Mrtvih duš. Čičikov je na koncu pristal v zaporu. Po tem, ko je vse skupaj prenesel na slabo banko. DUTB, ki jo je dal v upravljanje nekemu drugemu Čičikovu. Končal je v zaporu kot Gajoš, ki je za to moral ubiti človeka, lokalnega mafijoza.

 

Kolumna je bila objavljena v majski, 395. številki Marketing magazina. Izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva MM.