• Facebook
  • Twitter
  • RSS

KOLUMMNA: Aljoša Bagola - Telovizija

Iznajdba daljinca je moderna telesa dokončno prikovala na kavč. Tam so se sčasoma razlezla v proporce, ki so kmalu zahtevali še nekaj novih iznajdb. Sprva džirlo čaj, nato še fitnes. Gledanje televizije in kinetična energija že tako ne hodita z roko v roki, za povrh so pa telesa na televiziji definirana, izklesana in telegenična.

Aljoša Bagola, izvršni kreativni direktor v Pristopu. (Foto: Bojan Šverko)

Če gre pri verski katarzi za prelaganje strahov mrmrajoče-kimajočih vernikov na duhovnike, pa v televizijski verziji množica svoj odnos do telesa srkajoče-grizljajoče prelaga na filmske zvezde. Te morajo po službeni dolžnosti v vsakem trenutku izgledati fenomenalno. Diktat televizije je namreč mesen. Diktat televizije je sen.

V zadnjem času sem pri sebi opazil, da televizijo spremljam kot tviter ali fejsbuk. Na enem kanalu se redko zadržim, ali bolje rečeno, zdržim več kot pol minute. Okužba moje televizijske pozornosti s tipično družbenomedijsko pa se ni zgodila kot posledica obremenjenosti z novimi mediji, kjer v iskanju zadnjih vznemirljivosti drvimo po natrpanih in večinoma trapastih časovnicah, pač pa je posledica dejstva, da 150-im programom navkljub na televiziji ni ničesar, kar bi bilo resnično vredno ogleda. Tako se mi po desetih minutah na kavču ponavadi zgodi, da si na Voyu zavrtim kakšno izmed že stokrat videnih epizod Seinfelda. Najbolj ironično pri tem pa je, da je najboljša tv-izbira tako še vedno serija, ki je famozno »o ničemer«, kot da bi bila prerokba moderne televizije, le da je televizija nič nadgradila še z nečimrnostjo. To se ni zgodilo le s tabloidizacijo televizijske vsebine z neštetimi resničnostnimi šovi, s spektakularnim iskanjem na hitro pozabljenih talentov, ampak predvsem z eno najpomemnbejših iznajdb na oskarjih – z rdečo preprogo.

Bolj kot to, kako zvezdniki nastopajo, nas v zadnjem času namreč zanima, kako se pojavljajo. Videz je vse. Tega so se dobro zavedali vsi totalitarni režimi, ideologije in religije v zgodovini. Triumf volje Leni Riefenstahl ni nič drugega kot triumf videza. Tega se dobro zavedata tudi Hollywood in televizija. Ker so oskarji (p)ostali dolgovezna, intenziteti družbenih medijev neprilagojena staroselska ceremonija, je koncept rdeče preproge postal njihova ključna pritiklina. Postal je novodobni establišment videza, ki ga v osnovi perpetuira zelo banalen televizijski recept. V počasen mimohod ujeta čreda do popolnosti urejenih zvezd je lahka tarča za kamere in novinarje. Ti z laskavimi pokloni pred mikrofone hitro zvabijo vse visokokalibrske zvezdnike in jih v hipu zasujejo z rafalom površinskih vprašanj. In ravno ta banalna vprašanja poganjajo globalno industrijo videza. »Videti ste čudovito, kaj nosite? Ste bili dolgo časa na dieti? Povejte kaj o svoji frizuri. Kaj pa vaši nohti, čevlji, trepalnice, nakit, torbice, šminka?«

Jasno je, da ta vprašanja doletijo predvsem zvezdnice. Zato je tudi jasno, da so želeni naslovniki teh sporočil ženskega spola. Breme videza nosijo ženske rame. V odsotnosti resnične družbenopolitične enakopravnosti so ženske tako neenakopravno obravnavane še kot potrošnice. Korporacije se zavedajo, da ženske upravljajo s 60 do 80 odstotki globalnih potrošniških budžetov, ki poleg klasično gospodinjskih zaobjemajo še nakupovalne odločitve o avtomobilih, nepremičninah, tehnologiji, zavarovanjih, zdravilih itd. Nato jih pa doleti še breme rdeče preproge, te leteče preproge, na kateri se po svetu čarobno podi industrija videza. Z njo se napajajo modni imperiji, kozmetična industrija ter industrija plastične kirurgije. Slednja ni več izbira najbolj nečimrnih, ampak vedno bolj zapoved slehernim. Če je Mojzes kristjanom zapovedi prinesel vklesane v kamen, jih televizija potrošnicam prinaša vklesane v nepremične obraze zvezd, ki od napete kože komaj premikajo usta in zapirajo oči. Kim Novak in Liza Minelli sta bili na letošnjih oskarjih hodeča antikampanja za plastično kirurgijo. Če sta včasih »Rez!« slišali samo na snemanjih, ga zdaj očitno prevečkrat preslišita v operacijskih sobah. Najbrž sta že pod trajno narkozo. A problem je v tem, da je pod hipnotično televizijsko narkozo takorekoč vsa moderna ženska populacija. Več pudra na obrazu Kim Kardashian, kot je soli v svoji karieri pretovoril Martin Krpan, toliko zategovanja Madonninega obraza, kot da bi ji zategovalno politiko določila Angela Merkel, in toliko pornografije na gradbeniškem orodju Miley Cyrus, kot da bi ji strategijo gradbeniškega nategovanja prišepnila Hilda Tovšak, ženskam očitno predstavlja obliko svobode. Težko je razumeti, ali gre za mačistično zaroto za opredmetenje žensk in s tem za njihovo družbenopolitično razorožitev, ali le za trenutno civilizacijsko nerazsodnost, v kateri tako slepo pristajamo na plehko konstrukcijo videza. Nekaj sto metrov rdeče preproge vendarle ne more narekovati življenj nekaj milijard bitij. A očitno je tako. Televizija je postala telovizija, vizija telesa. Ne uma, le telesa.

 

Kolumna je bila objavljena v aprilski, 394. številki Marketing magazina. Izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva MM.