• Facebook
  • Twitter
  • RSS

KOLUMMNA: Smrt, marketing in seks

Raje beremo o smrti ali seksu? Češki pisatelj Milan Kundera je zapisal, da je smrt za mlade ljudi kot komaj vidna, blaga modra svetloba na koncu meglice. Nekje daleč in neprisotna. In tako je s smrtjo tudi v marketingu.

Božidar Novak, podjetnik in pisatelj. (Foto: Jani Božič)

Smrti in starosti skoraj ni. Kot komaj vidna, blaga modra svetloba na koncu meglice. Smrti v marketingu pač ni. Ker bomo vsi večno mladi in bomo neskončno živeli. Razen v oglasu za avstralsko železnico Neumni načini smrti, ki je oglaševalska uspešnica lanskega leta. Smrt preživi v marketingu samo, če jo naredimo tako zabavno, da lahko nastopi v reklami za Coca Colo. Seksi. Na plaži. V bikinkah.

Pa je bolje pričeti z literati, kot s smrtjo. Hočeš nočeš je prva asociacija na marketing in literate restavracija Pen kluba. Zgradba zraven ljubljanske Opere, za parlamentom, ki je pred drugo vojno pripadala tisti nemški židovski družini, ki so jo okupatorji strpali v koncetracijsko taborišče. Legenda pravi, da se je potomka in dedinja znamenite hiše vrnila po vojni iz taborišča, Josip Vidmar in Boris Kidrič pa nista imela niti malo posluha, da bi ji hišo vrnila. In ko so v devetdesetih nekateri spraševali, če ne bi bilo moralno oportuno hišo dedičem vrniti, so slovenski pisatelji pač ugotovili, da so dediči že bili poplačani. Z državnimi vrednostnimi papirji. Ta zgodba ne moti, ko po lesenih arhaičnih stopnicah stopaš v prvo nadstroje zgradbe, kjer Oli Miklič že 50 let kuha nemško-slovensko kuhinjo. V sprejemnici te pričakajo vzorno urejeni izvodi Marketing magazina, na kosilu pa lahko srečaš ustanovitelja revije, “tatu matu slovenačke reklame”, kot mu pravijo Srbi, Jureta Apiha z današnjim urednikom Marjanom Novakom. Jetrca so baje že pol stoletja enaka. Taka, kot jih je jedel Juže Pučnik, ko je ustanavljal slovensko državo. Na šanku ne strežejo več, razen izjemoma Dragu Jančarju. V jedilnici razstavlja slikar Jožef Krisper, iz vrta za hišo pa se sliši umirjen Gajov jazz. Restavracija Pen kluba je ponovno postala politično in poslovno najbolj oportuna in zaželena restavracija v prestolnici. V devetdesetih je bila itak nabito polna, nato pa manj polna. Pred leti, v časih največje konjukture in rasti, pa so tedanji uspešneži raje zahajali v Cubo, As, Maxim, h Kovaču, Nebotičnik, Marino Portorož, kak nov trendovski hotel ali restavracijo na obrobju. S slepim literatom Čandrom sva se pogosto zalotila kar sama v tisti sobi s slikami. Danes, pomladi 2014, v času krize, ki kar ne pojenja, pa je restavracija Pen kluba spet pretesna za vse, ki se želijo pokazati in dobro jesti. Politično oportuna in korektna restavracija, polna takih, ki rabijo politično korektnost. Pen klub je moderna različica Mrtvaškega plesa. Freske iz Cerkve svete Trojice v Hrastovljah, ki jo je pred petsto leti naslikal Janez iz Kvasta. Čakam, da bosta o politični korektnosti Pen kluba brala tudi dva mlajša znanca. Oba me že leto dni vabita na kosilo. Prvi je moj nekdanji sodelavec, ki je trenutno direktor največje slovenske trgovine, ki bi jo radi kupili Hrvati, pa ne bom povedal, kdo to je. Drugi pa je predsednik največjega slovenskega novinarskega združenja in piše za časopis iz Maribora. Tudi zanj ne bom povedal, kdo je.

Urednik je dobro spisal v prejšnji številki, da po 49. letu postane človek popolnoma nezanimiv za oglaševalce in posledično za medije. Ne obstaja več. Ker postane pameten in nanj oglasi ne delujejo več. In da obstajajo samo tri življenska obdobja. Ko še ne moremo skrbeti zase, ko lahko skrbimo zase in ko spet ne moremo več skrbeti zase.

Predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, prof. dr. Jože Trontelj, je decembra lani, nekaj dni pred smrtjo, napisal poslovilno pismo, tako za literarno zgodovino. »Življenje na Zemlji je le majhen drobec orjaške snovi vidnega vesolja. Ko si skušamo ponazoriti količinsko razmerje med neživo snovjo vesolja in celotno maso živih bitij, ki jih poznamo, odpove vsakršna predstavljiva primerjava. Neustrezno je celo razmerje med makovim zrncem in prostornino planeta Zemlje. Življenje je čudež, dvignjen visoko nad čudeže nežive narave. Ob vsem napredku astronomije še danes ne vemo ali je življenje v vesolju le redka izjema. Zavest, čustvovanje, volja in druge oblike duševnega življenja niso materialni pojavi. Zavest je vrhunska funkcija delujočih možganov, ki je ne zmoremo niti definirati, kaj šele razumeti in pojasniti, čeprav je vsakdanja subjektivna izkušnja vsakogar med nami.«

Kmalu bo petdeset let od znamenitega Libetovega eksperimenta. Benjamin Libet je bil pionir raziskovanja človeške zavesti. Z nevronskimi aktivnostmi je dokazoval, da je človeška zavest vedno v zaostanku za resničnostjo. Da vse, kar je vsebina zavesti, najprej nezavedno nastane v možganih. In da smo ljudje povsem determinirani.

Misel letošnje zime, ki jo je rodilo eno izmed omizij v Pen klubu – kaj je bilo pred velikim pokom? Samo Bog ve.

Še enkrat. Smrt v marketingu? Raje seks.

 

Kolumna je bila objavljena v aprilski, 394. številki Marketing magazina. Izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva MM.