• Facebook
  • Twitter
  • RSS

KOLUMMNA: Aljoša Bagola – Multivpliv

Najprej sem želel pisati o ljubezni. A zapoditi se v tako kolosalen pojem, kot je ljubezen, v tako omejenem formatu, kot je kolumna, najbrž ni najbolj pametno. A je že tako, da pamet pri ljubezni ni najbolje zapisana.

Aljoša Bagola.

To dokazuje že to, da Slovenci ljubezen do svojega največjega – dr. Franceta Prešerna, izkazujemo zgolj na dan njegove smrti. Očitno mu res ne moremo odpustiti, da je bil po poklicu odvetnik.A zdi se mi, da ga je ravno slednje kot ustvarjalca zelo zaznamovalo. Njegova vpetost med poezijo in pravo (vsakršen poskus odstiranja tančic genialnosti je seveda skrajno nehvaležen, zato mi oprostite) je mogoče edina možna razlaga, zakaj je Zdravljica tako brezčasna dramitev naroda. Arhitekturo njenega sporočila, do zadnje črke prepojeno s poetično genialnostjo, namreč drži pokonci ravno Prešernovo strokovno razumevanje koncepta moderne države in modernih, do sebe odgovornih narodov. Vpliv prava na Prešernovo poezijo je tu nedvoumen in neizključljiv, tako kot je vpliv oglasnega bloka na Superbowlov spektakel. 

Pri velikih genijih, po navadi z nekim rokozamahujočim refleksom, kakovost ustvarjanja preprosto pripišemo genialnosti, pri tem pa z osnovnošolsko napako pozabljamo na neskončni seštevek vplivov in determinizmov, ki jo sooblikujejo. Diametralno nasprotni vplivi so bili tako ključni ne samo za stil, ampak kar za cele opuse mnogih ustvarjalcev v zgodovini. Michelangelo je bil vpet med vpliv svojih mecenov, razvpitih Medičejcev, in vpliv svojega dolgoletnega prijatelja, uporniškega duhovnika Savonarole. Medičejci, ki so bili novoplatonisti, so verjeli, da se resnica manifestira skozi lepoto umetniškega dela, Savonarola pa je Michelangela vztrajno usmerjal h globljemu razumevanju človeške duše, krščansko pogojene s tuzemskim trpljenjem in odrekanjem. Zato so njegova dela mojstrsko prepletajoč se prikaz absolutnih lepot in absurdnih človeških strahov. Njegova poslikava Sikstinske kapele zgolj z renesančnimi prikazi lepega, brez v pekel pogubljenih, ki jih je prikazal tako živo trpeče, zagotovo ne bi tako mogočno žarela skozi večnost.

Če je pri pripovedovanju zgodbe nujno ustvarjati konflikt, je za ustvarjalca nujno, da ima konfliktne vplive. Vpliv in antivpliv, ali celo bolje – multivpliv. Tudi ustanovitelji, da ne rečem izumitelji modernih družbenih omrežij, ki so trajno spremenila načine, kako se obnašamo ne samo v vsakdanjem življenju, pač pa tudi v ljubezni, so bili podvrženi, če že ne različnim vplivom, pa zagotovo drugačnim socialnim izkušnjam. Tako rekoč vsi pionirji Silicijeve doline so bili v osnovni in srednji šoli nepriljubljeni, socialno nevključljivi piflarji, ki so na lestvicah priljubljenosti osamljeno životarili na robu adolescentnega cirkusa. Zato ni čudno, da so se, pustimo hote ali nehote ob strani, »maščevali« s tako potentno platformo, kot je ekosistem družbenih medijev. Kot da so svetu z všečki in nevšečki podtaknili tisto bipolarno delitev iz srednje šole na kul in nekul, katere žrtve so bili. Vpliv globoke izkušnje je zagotovo oblikoval njihove načine razmišljanja in ustvarjanja.

Vpliv drugih idej na tvoje ideje je tako neobhoden, zato je sposobnost vsakega dobrega ustvarjalca, da se zna obdati z dobrimi »sparring partnerji«, zanj ključnega pomena. Najhuje je, če se kot ustvarjalci zapiramo v okolja hermetičnega vpliva. To je, kot da bi se prostovoljno strpali v samico. Sploh na festivalih v tujini se mi je sila naporno pogovarjati s kolegi, saj pogovor teče samo o oglasih, kampanjah in agencijah. Zato grem raje na filmski ali na glasbeni festival, kjer ljudje, ki jih srečaš,  niso podvrženi kategoričnosti tvoje branže, obenem pa tudi sam prispevaš k razredčenju njihovih idejnih klastrov. Že to, da moraš, četudi zgolj v šank debati, ubrati drugačno špiko od strokovne, pomeni, da se ideje naužijejo svežine. Dober vpliv tako prevetri stališča, ki se v intenzivnosti našega poklica in nenehni repeticiji receptov hitro zatrdijo s strokovnim hrustancem. Poglejte samo oglasne bloke na Superbowlu zadnjih nekaj let. Ko tako ošvrknem formate svojega ustvarjanja skozi leta, lahko torej z gotovostjo rečem, da moram kakovostne vplive večinoma iskati izven svoje branže. Vplivni ljudje so torej vedno tisti, katerih ideje zaživijo s tvojimi na drugačen in prej nepredstavljiv način. Tako kot so tiste Matije Čopa in Blaža Crobatha zaživele s Prešernovimi. Ali ne nazadnje – kot so tiste od Prešerna pesnika zaživele s tistimi od Prešerna odvetnika.

 

Kolumna, ki je bila objavljena v 393. številki Marketing magazina, izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva MM.