• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Srečni zaposleni vplivajo na blaginjo celotne države

»Najuspešnejša so tista podjetja, ki se osredotočajo na merjenje zadovoljstva zaposlenih in skrbijo za izboljšanje njihovega počutja,« pravi Meik Wiking, danski »evangelist« sreče. Pred leti je začel srečo preučevati do obisti, ustanovil inštitut za raziskovanje sreče in vmes napisal nekaj knjižnih uspešnic, kot sta Hygge in Lykke, v katerih se posveča umetnosti življenja po dansko. Zdaj je na evropski turneji in predstavlja svojo tretjo knjigo Umetnost ustvarjanja spominov, v kateri je zbral tudi tisoč srečnih trenutkov ljudi z vsega sveta. Vmes se je ustavil tudi v Ljubljani, kjer je sodeloval na konferenci En.ekonomika & industrija 019 v organizaciji za energetiko specializirane medijske hiše Montel Energetika.net.

Meik Wiking: »Zame je sreča jed s številnimi sestavinami – del te jedi predstavlja zadovoljstvo z življenjem, drugega pa trenutki radosti in užitka.«

Meika Wikinga (1978) je k raziskovanju sreče spodbudila predvsem osebna stiska, povezana s smrtjo bližnjih oseb. »Moj mentor, sicer tudi dober prijatelj, je nenadoma zbolel in umrl pri komaj 49-ih letih. Tudi moja mama je umrla, ko je imela le 49 let. Sam sem bil takrat star 33 let in moja takratna služba – pod okriljem nekega možganskega trusta v Københavnu sem se posvečal trajnostnemu razvoju – me ni več motivirala. Razmišljal sem, kaj bi naredil, če bi tudi mene čakala podobna usoda in bi mi ostalo le še 15 let življenja. Želel sem si delati nekaj vznemirljivega,« pravi.

Na »področju« sreče je takrat prišlo do nekaj prelomnic; Združeni narodi so leta 2011 sprejeli resolucijo o sreči, Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) pa je začela uporabljati zadovoljstvo z življenjem kot enega od kazalnikov družbenega napredka. »Ker smo Danci znani po visoki stopnji osebnega zadovoljstva, sem razmišljal, da bi lahko prav na Danskem postali stičišče vsega tega znanja o sreči. Nekaj mesecev zatem sem dal odpoved in ustanovil inštitut.« Wiking si je ob obisku Ljubljane vzel čas tudi za bralce MM-a in tako smo se pogovarjali tudi o poslanstvu njegovega inštituta, zakaj so Danci »dopustili« Fincem, da so jim odvzeli vodilno mesto na lestvici najsrečnejših držav na svetu, in zakaj bi se morali delodajalci v večji meri zavzemati za zadovoljstvo zaposlenih.

Naj najprej razjasniva pojma zadovoljstvo in sreča. Vemo, da ne moreš biti ves čas srečen, lahko pa si zadovoljen. Zakaj nam ne zadostuje, da smo zadovoljni in si želimo stalnega občutka sreče?

Sreča je zame širši pojem kot zadovoljstvo, vendar pa je zadovoljstvo temelj za srečo. Srečo torej lažje dosežemo, če smo zadovoljni. Zame je sreča jed s številnimi sestavinami – del te jedi predstavlja zadovoljstvo z življenjem, drugega pa trenutki radosti in užitka. Pojma se prekrivata, vendar ne v celoti. V številnih anketah uporabljamo pojem »zadovoljstvo z življenjem«, life satisfaction, saj lahko z njim bolje določimo stopnjo sreče in je tudi globalno bolj enotno razumljen, medtem ko ima sreča lahko različne kulturno pogojene interpretacije.

S čim vse se ukvarja vaš inštitut? Ali ste tudi v vlogi svetovalca in podjetjem predlagate, kako poskrbeti za zadovoljne in srečne zaposlene?

Preko različnih projektov naslavljamo tri poglavitna vprašanja, in sicer kako lahko merimo zadovoljstvo in srečo ljudi, zakaj so nekateri srečnejši od drugih in kako lahko izboljšamo kakovost življenja ljudi. Zadnje vprašanje se v največji meri navezuje na politiko in oblikovanje mest po meri prebivalcev kot tudi na delovno okolje v organizacijah. Sodelujemo tudi s podjetji; med drugim se že dolgo časa ukvarjamo tudi z nekim podjetjem iz Københavna, v katerem je zaposlenih 200 ljudi. Beležimo njihovo počutje, stopnjo stresa, samozavesti, osamljenosti in zadovoljstva. Eksperimentalno nato uvajamo različne pristope, kot sta čuječnost in interakcija z ljudmi, da bi izboljšali njihovo počutje.

Kateri dejavniki najbolj prispevajo k večji sreči prebivalcev določene države?

Verjetno ni presenetljivo, da je Sirija med državami z največ nezadovoljnimi prebivalci na svetu. Med 156-imi državami, vključenimi v svetovno poročilo o sreči, ste Slovenci v zgornji tretjini; letos ste na 42. mestu. Pri tem pa je treba poudariti, da se je v zadnjih 10-ih letih stopnja vašega zadovoljstva povečala za 5 odstotnih točk.

Pri ugotavljanju razlik v zadovoljstvu med prebivalci posameznih držav je ključnih šest dejavnikov, in sicer BDP na prebivalca, zdravje in pričakovana življenjska doba, svobodno sprejemanje življenjskih odločitev, odsotnost korupcije, velikodušnost v družbi in socialna podpora.

Kako je delež zadovoljnih prebivalcev povezan z BDP in gospodarsko rastjo?

BDP je sicer pomemben dejavnik, vendar ni edini. Največji padec zadovoljstva prebivalcev beležijo v Siriji in Grčiji, ki ju je recesija pred 10-imi leti najbolj prizadela.

Nekatere države že občutijo gospodarsko ohlajanje, ki naj bi se v naslednjem letu še stopnjevalo. Bomo zaradi tega manj srečni?

Okoliščine zagotovo močno vplivajo na zadovoljstvo ljudi. Negotovost, brezposelnost in rast neenakosti se vsekakor odražajo v nezadovoljstvu. Čeprav se v nekaterih državah BDP na prebivalca povečuje, pa še vedno opažamo, da zadovoljstvo prebivalcev upada. Če se v 10-ih letih dohodek posameznika poveča za 2 odstotka, dohodek povprečnega prebivalca za 15 odstotkov, lahko prvi kljub rasti dohodka občuti nezadovoljstvo. Skratka, poleg rasti je pomembna tudi enakost.

Danska velja za eno od držav z največjim deležem srečnih ljudi ...

Res je, a smo trenutno »šele« na drugem mestu, saj so nas Finci prehiteli.

Finci? Kaj niso znani tudi po najvišji stopnji samomorilnosti?

Finci imajo dejansko najvišjo stopnjo samomorilnosti med vsemi skandinavskimi državami, in sicer 15 samomorov na 100.000 ljudi. Najvišjo na svetu imata sicer trenutno Šrilanka in Gvajana, precej visoko pa je tudi Južna Koreja s 24-imi samomori na 100.000 prebivalcev.

Kako so lahko Finci hkrati tako srečni in nesrečni, da si pogosto jemljejo lastno življenje?

Vzrok za večjo samomorilnost na Finskem je dejstvo, da večji odstotek ljudi doma hrani orožje, saj se jih veliko ukvarja z lovom. Posledično si ljudje s samomorilnimi nagnjenji lažje vzamejo življenje. Med njimi se pogosteje moški, saj so ti bolj podvrženi duševnim motnjam in redkeje govorijo o svojih težavah; načini, kako si vzamejo življenje, pa so na žalost učinkovitejši.

V ZDA je dostop do orožja prav tako zelo preprost. Kako je pri njih to povezano s številom samomorov?

V ZDA dvakrat več ljudi naredi samomor, kot pa jih umre zaradi umora.

Kako pa drugi svetovni problemi, kot sta ekološka in begunska kriza, vplivajo na zadovoljstvo ljudi na Danskem?

Skrbi vsekakor izpodrivajo zadovoljstvo ljudi, čeprav je to odvisno od tega, s katerega vidika preučujemo srečo. To lahko obravnavamo kot splošno zadovoljstvo – kako zadovoljni smo z življenjem – ali pa kot trenutno zadovoljstvo, torej, kakšna čustva nas prevzemajo vsakodnevno. Ekološka kriza ali finančna negotovost ljudem vsekakor povzroča skrbi; globalne težave tako tudi na zadovoljstvo ljudi vplivajo na Danskem.

Sprašujem zato, ker je Danska ena od držav s precej prišleki iz drugih okolij. Kako jih »okužite« z vašim dojemanjem sreče, filozofijo hygge, po kateri ste znani?

Občasno igram poker s prijatelji različnih narodnosti; prihajajo, recimo, izIndije, Turčije, ZDA, Mehike in Združenega kraljestva. Pravzaprav mi ni treba nič takšnega storiti, da se počutijo udobno in sproščeno, preprosto pride do tega. Tujci že takoj opazijo, na primer, kako drugače so na Danskem opremljene kavarne ali kako poteka delo v pisarnah. Pri nas lahko povsod opazite sveče – v šolah, pisarnah in restavracijah –, saj Danci najraje na ta način ustvarjamo prijetno vzdušje. Porabimo kar dvakrat več sveč od drugega največjega porabnika sveč na svetu, Avstrije.

Pred nekaj leti so začela nekatera podjetja, še posebej tista, ki se ponašajo s svojo naprednostjo in postavljanjem trendov, uvajati delovno mesto direktorja, odgovornega za srečo, t. i. chief happiness officer. Njihova naloga naj bi bila skrb za zadovoljstvo zaposlenih in strank podjetja. Kako je po vaših opažanjih zaživela ta vloga?

Po mojem mnenju je dobro, da imamo v podjetju osebo, ki je odgovorna za zadovoljstvo zaposlenih, vendar mora biti celotno vodstvo naravnano k temu. V svetu se danes pojavljajo celo t. i. ministri za srečo, minister of happiness; ena od držav, kjer ga imajo, so Združeni arabski emirati. Toda, tako kot v podjetjih tudi na državni ravni velja, da bi se za zadovoljstvo prebivalcev morala zavzemati še druga ministrstva, na primer za delo, izobraževanje in družino. V podjetjih lahko to funkcijo opravlja ena oseba, lahko pa si skrb za večje zadovoljstvo zaposlenih določijo kot enega od ključnih poslovnih ciljev, saj s tem pripomorejo k večji produktivnosti, zmanjšanju števila bolniških odsotnosti in večji pripadnosti zaposlenih. S poslovnega vidika je skrb za zadovoljstvo zaposlenih torej ključna, ampak, kot sem že omenil, to ne sme biti le dolžnost direktorja za srečo, temveč mora biti to vizija glavnega direktorja.

Sicer pa dejansko opažamo, da se vse več podjetij odloča za imenovanje osebe, odgovorne za zadovoljstvo zaposlenih – med njimi je seveda tudi Google –, saj se zavedajo, da je na poti do uspeha potrebno privabiti najbolj sposobne in nadarjene ljudi ter poskrbeti za sproščeno delovno okolje, v katerem so ljudje zadovoljni s svojim delom in v njem vidijo smisel. Na splošno je eden od ključnih dejavnikov zadovoljstva zaposlenih občutek, da kot posamezniki nekaj prispevajo tako podjetju samemu kot tudi družbi na splošno. Seveda pa je vsako podjetje drugačno, zato je pomembno, da vsako zase spremlja in meri, kaj vse pripomore k večji učinkovitosti zaposlenih in kaj jih pri delu zavira, ter se s temi izzivi tudi spopadejo. Direktorji za srečo bi morali delovati kot nekakšni ambasadorji zaposlenih in si prizadevati, da jih čim boljše razumejo, kaj je zanje pomembno, kaj prispeva k njihovemu zadovoljstvu in kaj ga izpodriva. Zaposleni, ki bodo imeli občutek, da je podjetju mar zanje, bodo v njem tudi ostali dlje časa.

Kako pa lahko zaposleni sam sebe prepriča, da ima njegovo delo določen smisel? Kako, na primer, prepričati delavca v proizvodnji, za tekočim trakom, ki – vsaj z našimi očmi – opravlja dolgočasno delo, da je to kljub vsemu pomembno?

Zasledil sem, da v nekem ameriškem farmacevtskem podjetju enkrat letno organizirajo srečanje, na katerem gostijo uporabnike zdravila, ki ga izdelujejo v podjetju, da bi ti pripovedovali o tem, kako zdravilo vpliva na kakovost njihovih življenj. Njihove zgodbe v zaposlenih vzbudijo občutek, kako zelo pomembno je njihovo delo. In verjamem, da se da takšne pozitivne zgodbe poiskati v vsakem podjetju.

Za Slovence velja, da smo dobri, predani in produktivni delavci, ne pa tudi učinkoviti, če sodimo po dodani vrednosti na zaposlenega. Zakaj po vašem mnenju prihaja tudi do takšnega stanja?

Učinkovitost posameznika na delovnem mestu je pogosto povezana tako s kulturo naroda kot tudi s kulturo podjetij. V številnih državah ljudje preživijo veliko časa v pisarnah, vendar v tem času niso najbolj produktivni. Na Japonskem, na primer, velja pravilo, da zaposleni ne zapustijo pisarne pred odhodom direktorja, kljub temu da so morda sami že vse postorili. Poleg tega imajo po zakonu 5 tednov dopusta letno, vendar ga nihče ne izkoristi več kot le nekaj dni. To seveda ni najbolj učinkovito, a kulturo naroda je najtežje spreminjati.

Kako biti bolj zadovoljen in srečnejši v službi?

Meik Wiking se v svoji knjigi Lykke: dansko iskanje najsrečnejših ljudi na svetu posveti tudi vprašanju, kako na delovnem mestu doseči večjo stopnjo zadovoljstva. »V naših raziskavah ugotavljamo, da ljudje menijo, da se na delovnem mestu soočajo s preveč prekinitvami. Predstavljajte si dan, ko ste sami v službi. Nobenih sestankov. Ne boste se znašli v sejni sobi s še osmimi sodelavci, ki bi poslušali dve osebi v pogovoru o rešitvi težave, ki zadeva le njiju. Šef vas ne bo poklical in vprašal, kako napreduje poročilo, ki ga je zahteval od vas, in ne boste dobivali moteče e-pošte z »nujno« v naslovu. Lepe sanje, kajne? Predstavljajte si, kaj bi naredili, če bi imeli tolikšno raven svobode. Predstavljajte si, koliko dela bi lahko opravili takšnega dne. Poglobljeno delo; delo, ki potrebuje vašo popolno pozornost in osredotočenost. Delo, ki ste si ga sami izbrali in v katerem uživate,« najprej predstavi popoln dan v službi. Nato pa dodaja, da so na njihovem inštitutu za raziskovanje sreče uvedli tako imenovana »kreativna območja« – dve uri časa brez motečih prekinitev, da se lahko zaposleni posvetijo opravilom, ki zahtevajo njihovo popolno osredotočenost.

»Pozneje sem odkril, da je že Intel eksperimentiral s podobnim modelom: 'tihimi urami' vsak torek zjutraj. V dveh Intelovih pisarnah v ZDA se je 300 inženirjev in menedžerjev strinjalo, da se ob torkih zjutraj v čim večji meri izognejo možnim prekinitvam. Niso si organizirali nobenih sestankov, klice so preusmerili na telefonski predal, e-pošto so zaprli. Cilj je bil posvetiti štiri ure razmišljanju,« pripoveduje Wiking in svetuje: »Dajte tudi vi poskusiti kaj podobnega, če lahko. Dve uri brez prekinitev bi povsem zadostovali, da se popolnoma posvetite svojemu delu.«