• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Oblikovalska rešitev mora biti jasna, čista in enostavna

Čeprav za oblikovanje dobiva številne nagrade, je Žaretu Kerinu pomembnejše, da s svojim delom prispeva k tržni uspešnosti izdelka, ki mu je nadel podobo. Najraje ima ambiciozne naročnike z visokimi cilji, saj se tako tudi sam bolj zagnano loti projekta. Vlogo oblikovalca vidi predvsem v tem, da ne onesnažuje prostora, temveč funkcionalno estetsko posega vanj.

»V današnjem svetu, v katerem smo bombardirani z neštetimi sporočili in impulzi, menim, da bo projekt bistveno bolj prepoznaven in učinkovit, če bo zelo hitro razumljiv in berljiv.« Foto: Črt Piksi

Žare Kerin je eden od najvidnejših slovenskih grafičnih oblikovalcev. V skoraj treh desetletjih ustvarjanja je nadel zunanjo podobo številnim blagovnim znamkam; mnoge so (tudi) po njegovi zaslugi naletele na odobravanje kupcev, ki so jih nagradili z zvesto pripadnostjo – zvestoba, kot veste, pa je v svetu iskanja instantnih užitkov izjemno težko ulovljiva vrlina. Več kot dvestotim nagradam, ki jih je doslej prejel za svoje izvirno oblikovanje koledarjev, knjig in embalaž najrazličnejših izdelkov, sta se nedavno pridružili še dve, kar je bil tudi povod za naš pogovor. Če si boste ogledali njegov profil na Instagramu, boste zagotovo navdušeni nad prečiščenostjo in estetsko vrednostjo njegovih objav. Tam ni nobenega odvečnega elementa; vse deluje jasno in preprosto. To so tudi načela, ki jim sledi pri oblikovanju. Prisega na enostavne, a duhovite in pametne ideje. Njegov cilj je, da je vsako sporočilo, ki ga predaja v vidni komunikaciji, zelo hitro razumljivo in berljivo. Tudi v medosebni komunikaciji je takšen: raje ima manj besed kot odvečne. Že več kot petnajst let kot kreativni direktor deluje v agenciji Futura DDB, ki ji je pripaden tudi zaradi zavezanosti celotne ekipe vrhunskemu oblikovanju.

Letošnje poletje je bilo prav naklonjeno vašemu delu; najprej smo v MM-u objavili novico, da ste dobili prestižno rdečo piko za oblikovanje embalaže gina Monologue kuharskega mojstra Tomaža Kavčiča – to je, mimogrede, že vaš deseti »red dot« –, nato pa poročali še, da so vas odlikovali celo v Aziji, kjer ste na festivalu AdStars za oblikovanje knjige o JB restavraciji Janeza Bratovža prejeli kristalno nagrado. Vam po vsem tem času priznanja sploh še kaj pomenijo?

Zagotovo jih ne spremlja več takšna evforija kot na začetku, sem jih pa še vedno zelo vesel. Seveda imam v najlepšem spominu svojo prvo nagrado, mednarodno nagrado Cresta, ki sem jo prejel kmalu po svojem povratku z izpopolnjevanja v IMS Studiu 6 v Švici. Cresta je takrat tudi prvič šla v Slovenijo. Različna priznanja za moje delo so mi v mladosti več pomenila, zdaj pa je zame največja nagrada, ko vidim, da se prodaja izdelka, za katerega sem zasnoval embalažo ali celostno grafično podobo, povečuje ali da zaradi mojega prispevka raste njegov tržni delež. Brez naročnikov tudi nagrad ne bi bilo in nenazadnje potrjujejo tudi njihov pogum.

Če sklepamo po vseh teh nagradah, so vaša »specializacija« knjige in embalaža različnih pijač, od vin in gina do brezalkoholnih pijač in napitkov. So to tudi sicer tisti izdelki, za katere najraje snujete celostne grafične podobe?

Ne bi mogel reči, da za katerega od izdelkov ustvarjam raje kot za drugega. Na začetku moje kariere so mi pripisovali osredotočenost na koledarje, saj sem predvsem zanje dobival nagrade, a že takrat ne bi mogel trditi, da sem se za nekaj 'specializiral'. Gojim pa večjo ljubezen do knjig, saj so nekaj, kar ostane in se obdrži na dolgi rok. Zadnji dve odmevnejši nagradi sem sicer res prejel za embalažo vina in gina, pred tem sem bil nagrajen za korporativno identito sladolednih butikov Aroma, dobival pa sem priznanja tudi za logotipe in druge elemente celostne grafične podobe za zelo raznolike izdelke, od mlečnih izdelkov do vin. Vse dizajne ustvarjam po enaki formuli ne glede na naročnika. Moja naloga je vidno komunicirati, kar lahko počnem tako z znakom kot z embalažo ali knjigo. Pri vsem tem pa je zame najpomembnejša ambicija naročnika. Če je projekt že v izhodišču zastavljen ambiciozno, se ga tudi sam lotim z večjim veseljem.

Del Future DDB ste že približno 15 let. Kaj vas še vedno najbolj navdušuje pri agencijskem delu, da mu ostajate pripadni že toliko časa?

Lahko rečem, da se tukaj dobro počutim in da imamo enako ali pa vsaj zelo podobno filozofijo. Zelo veliko mi pomeni, da veliko poudarka namenjamo oblikovanju, ki je izjemno pomembno tudi obema ustanoviteljema Vitalu Verliču in Marku Vičiču. Nenazadnje je Futura kot agencija nastala iz oblikovalskega studia. Skratka, imamo zelo podobne poglede, zato se mi zdi, da imam tu optimalne pogoje za delo.

Ko sem se letos udeležila festivala kreativnosti Forward na Dunaju, kjer se predstavljajo predvsem mlajši oblikovalci oziroma kreativci z različnih področij delovanja, je bilo pri vseh zaznati izrazito željo imeti svoj oblikovalski studio. Ste tudi sami kdaj razmišljali o tem, da bi ustanovili lasten studio ali kreativno agencijo?

Mimogrede, tudi sam sem bil na festivalu Forward, saj sem si želel poslušati Oliviera Toscanija, predvsem pa Davida Carsona – ki pa se je organizatorjem spet 'izmuznil'. Mislim, da se mi je zgodilo že tretjič, da sem hotel ujeti njegovo predavanje, pa se na odru ni pojavil.

Ja, ko sem bil mlajši, sem seveda tudi jaz imel ambicije in želje pa tudi pogoje za ustanovitev lastne agencije. To je bilo še pred mojim prihodom na Futuro, a ko sem se pridružil njeni ekipi, so me tovrstne ambicije minile zaradi preprostega razloga – moje vsebine in strategija so se tukaj odlično vklopile. Svojo agencijo odpreš, če imaš neko svoje videnje, ker pač želiš stvari delati na drugačen način, česar ti nekdo drug ne omogoča. Seveda pa je tudi lažje delati nekje, kjer je ustroj že postavljen, kot pa izgubljati ogromno energije za določene stvari, ki nenazadnje niso dizajn. Na Futuri se mi ni treba ukvarjati z drugim kot z naročniki in s projekti.

Za seboj imate že skoraj tri desetletja trajajočo oblikovalsko kariero. Če se ozrete nazaj, bi lahko izpostavili največje prelomnice na vaši poti, ki so tudi najbolj vplivale na vaš oblikovalski izraz?

Imel sem to srečo, da sem bil že pri desetih, dvanajstih letih odločen, da bom postal oblikovalec. Za oblikovanje me je navdušil oče, ki je bil projektant pohištva in se je tako veliko ukvarjal z oblikovanjem. Od nekdaj sem živel z njegovo mislijo, da »brez koncepta ni projekta«. Postala je moje vodilo, ki mu poskušam slediti pri vseh projektih.

V začetku sem si sicer bolj želel postati industrijski oblikovalec. V Jugoslaviji sem patentiral 17 patentov, vendar nisem našel pravega sogovornika za to temo, zato sem se preusmeril v grafiko, vendar mi 3D-oblikovanje kljub temu ni tuje.

Pomembna prelomnica pa je bilo moje strokovno izpopolnjevanje v Švici, priložnost, ki sem jo dobil pri svojih 26-ih letih. To ni bila enostavna šola, saj z mladimi oblikovalci še zdaleč niso delali v rokavicah, vendar sem od enoletnega dela v oblikovalskem studiu veliko odnesel in se tudi ogromno naučil.

V tistem času je bolgarska prestolnica Sofija kandidirala za zimske olimpijske igre in sodeloval sem pri njeni predstavitvi Mednarodnemu olimpijskemu komiteju, poleg tega pa so bile prav tisto leto olimpijske igre v kanadskem Calgaryju, za katere sem oblikoval japonsko različico knjige. Pomagal pa sem tudi pri izdelavi plakatov za gledališče v Luzani in za družinsko podjetje Giovanola.

Imel sem srečo, da so mi takoj zaupali velike projekte, pri katerih so koncepti in način dela popolnoma drugačni. Svojim odličnim mentorjem sem resnično hvaležen za vse znanje, ki sem ga pridobil.

Doslej ste imeli nekaj samostojnih razstav svojih del, vaše embalaže se redno pojavljajo v različnih svetovnih oblikovalskih publikacijah. V kolikšni meri si prizadevate za to, da bi vaše delo imeli možnost spoznati tudi v tujini?Nagrade rdeča pika so sicer že ena od možnosti za to.

Morda mi to, da se moja dela pojavljajo v raznih tujih publikacijah, celo več pomeni od razstav. Zato ne bi mogel trditi, da sem se na tem področju doslej zelo angažiral. Sodeloval sem na nekaj skupinskih in imel nekaj samostojnih razstav: v Ljubljani in Piranu, v Sarajevu, Zagrebu in Bihaću ter v Frankfurtu in Berlinu. V naslednjem letu si želim narediti večji dogodek v Ljubljani; to je moja skrita želja. Rad bi več ljudem predstavil svoje delo, saj ne morem zanikati, da ni pomembno, da te ljudje vidijo.

Kako ste sicer v dobi družbenih omrežij, ki se jim pustimo razgaljati do obisti, naklonjeni samopromociji? Kakšen odnos imate do tega – si želite biti v soju žarometov ali raje dopustite, da vaša dela govorijo sama zase?

Imam profil na Instagramu, preko katerega izražam svojo kreativnost in ne svoje intimnosti. Postavil sem koncept triptihov. To zame ni orodje, s katerim bi razgaljal svoje zasebno življenje.

Kako sicer poteka vaš ustvarjalni proces – od briefa, ki ga dobite od naročnika, do pridobivanja idej in na koncu izvedbe? Se ta v čem razlikuje od ustaljenega agencijskega dela?

Najprej moram imeti idejo,šele nato se lotim forme, barv, materialov, črk, tehnologij. Če ideja ni jasna, je slika zame zamegljena. Idejo je potrebno očistiti vsega nepotrebnega.

V današnjem svetu, v katerem smo bombardirani z neštetimi sporočili in impulzi, menim, da bo projekt bistveno bolj prepoznaven in učinkovit, če bo zelo hitro razumljiv in berljiv. Pri tem ne delam nobenih razlik – lahko je to plakat za hamburger ali pa za gledališki plakat. Sporočilo je treba posredovati kreativno, duhovito in predvsem razumljivo.

Bi lahko rekli, da imate lasten oblikovalski slog, po katerem vas vsaj strokovna javnost prepozna? Da se nekomu, ki vidi vašo embalažo, takoj posveti »aha, to je pa oblikoval Žare Kerin«?

Nagnjen sem k čistim in enostavnim rešitvam. Prav enostavne rešitve je pogosto najtežje najti. Vedno pa je treba poiskati pravo dimenzioniranje, kombinacijo barv, kompozicijo, da za določeno delo lahko rečemo, da ima neki oblikovalski izraz. 

Med drugim ste zasnovali tudi celostno grafično podobo za Slovenski oglaševalski festival, takšno, ki bo lahko »trajala« več let. Koliko vizionarstva mora imeti oblikovalec, da »vidi«, kaj bo še aktualno čez pet, deset let?

Seveda nisem vizionar, da bi predvidel, kaj se bo zgodilo čez deset let. Zagotovo pa velja, da če narediš enostaven logotip, lahko ta »zdrži« zelo dolgo. Če je simbol preprost, na primer tako kot pri švicarski ali japonski zastavi, nikoli ne bodo imeli oblikovalskih zagat. Če je pametno zasnovan kot zastava Velike Britanije, prav tako ni problema. Slovenska zastava pa je bila, po drugi strani, že od samega začetka zanič in bo takšna tudi v prihodnosti.

Tudi logotipi velikih blagovnih znamk, kot so Coca-Cola, Apple, Mercedes ali Bvlgari, se razen rahlih korektur desetletja niso spremenili. In takšnih znamk, katerih logotipi se v desetletjih praktično niso spremenili, je veliko. Danes so sicer vpeti v drug medij, drug prostor in druge vsebine, kar pa zahteva le minimalne lepotne popravke.

Oblikovalska rešitev SOF-a je v skladu z mojimi načeli, o katerih sem prej govoril: tako čista in enostavna, da bo uporabna tudi čez 10 let. Seveda pa ne morem predvideti, kakšne bodo takrat vsebine, kanali in mediji, v katere bo umeščena.

Kakšno je sicer vaše mnenje o SOF-u, prazniku slovenske kreativnosti? Se vam zdi, da ustrezno odraža duh časa, katerega del je tudi oglaševalska industrija, ki v marsičem narekuje tudi popkulturne in družbene trende?

Seveda podpiram SOF, ki resnično predstavlja praznik oglaševanja in vsega, kar sodi zraven. Pogrešam pa to, da bi bilo vpletenih več naročnikov, več industrije. Marsikatera industrija se je umaknila zaradi sistema ocenjevanja, saj se prijavljenih del pogosto ne ocenjuje v kontekstu zahtevnosti nalog. Če je naročnik brivec ali frizer, je omejitev zelo malo. Žirijo praviloma hitro navdušijo volonterski projekti, medtem ko spregledajo embalažo, film, spote, pri katerih nagovarjaš zelo široko ciljno skupino, ker si omejen s tehnologijo, s »tisoč« drugimi zahtevami in omejitvami.

Na tekmovanju Red Dot je ocenjevalni sistem bolj dodelan, poleg tega pa ocenjujejo tudi industrijske izdelke, ki se nam morda ne zdijo prav kreativni. Nagrado je prejela tudi embalaža žvečilnih gumijev Orbit z odlično rešitvijo, ki je na polici prepoznavna, čitljiva in jasno sporoča svoj namen.

Zelo bi bil torej vesel, če bi bilo na SOF-u med udeleženci več naročnikov. Trikotnik medijev, naročnikov in agencij bi moral biti čim bolj čvrst. Določena dela so odlično izvedena, a sem prepričan, da jih avtor ali naročnik ne prijavi na SOF, ker se zaveda, da zaradi navideznega pomanjkanja kreativnosti ne bodo opažena.

Skratka, želel bi si ocenjevanja kreativnosti v kontekstu zahtevnosti naloge.

Kaj sicer pogrešate v slovenskih oglasih? Bi se dalo stvari delati drugače, če sodite po svojem dolgoletnem sodelovanju z naročniki?

Danes je pač zelo veliko oglaševalskih kanalov, naloga ostaja enaka – vsi želimo nekaj sporočiti potencialnemu kupcu. Pri veliki večini me moti, da se komunicira predvsem cena, ne pa tudi vsebina. Kot da je cena edini dejavnik, na podlagi katerega se bomo odločali kupci, ne pa trajnost in kakovost. Veliko preveč je tudi slabe, amaterske produkcije.

Pa ste morali sami kdaj delati oglase, pri katerih je bila cena v ospredju?

Ja, seveda, to je sestavni del mojega poklica. V oglaševanju na tak ali drugačen način izpostavljamo konkurenčno prednost izdelka ali znamke. In če je to v določenem trenutku res samo cena, potem pač izpostavimo ceno.

Ali spremljate dela drugih grafičnih oblikovalcev, slovenskih in tujih? Ali koga od njih še posebej občudujete?

Nimam vzornikov niti v Sloveniji niti v tujini. Večkrat sem že omenil, da ni dobro imeti vzornika, ker se nezavedno preveč naslanjaš nanj. Kot je Toscani rekel na Dunaju, tudi učiteljev ni vedno pametno poslušati, saj se tudi oni motijo. Glede na moj slog ni težko uganiti, da so mi všeč tisti, ki komunicirajo pametno, enostavno in likovno odlično.

Kaj ste ustvarili doslej, kar je bilo resnično neobičajno ali izstopajoče za tisti čas?

Pred kakšnimi 25-imi leti sem v sodelovanju s fotografom Janezom Pukšičem naredil barven, nepotiskan koledar, ki je bil po tehnološki plati zelo unikaten. Fotografije so bile polaroidne, vendar je bila vsaka original, ker se je po postopku emulzije snela s polaroidne fotografije ter se nanesla na papir in je zato vsaka izpadla drugače. Številčni del koledarja pa sem delal z napravo, ki je bila v tistem času resnično napredna in je številke lasersko gravirala v papir. Za ta koledar sem prejel prvo nagrado Cresta in še veliko drugih nagrad. Naredili smo 60 kosov.

Drugo izstopajoče delo je steklenica za žganje Totter, v katerem so bile češnje, marelice, grozdje itd. Steklenica v obliki solze je posebno oblikovana in je brez dna. Zato je zelo lahka in aerodinamična; privezana na vejo, ko v njej rastejo sadeži, odlično kljubuje vetru in dežju.

Kaj za vas pomeni večji izziv: da ustvarite celostno grafično podobo za neki novi izdelek povsem od začetka ali da nadgradite, izboljšate oziroma spremenite podobo že uveljavljene blagovne znamke?

Seveda raje delam vse na novo, povsem od začetka. Velik in zanimiv izziv pa bi mi bil nadgraditi in osvežiti kakšno veliko blagovno znamko.

Ste kdaj izdelali logotip ali celostno grafično podobo, ki se je ohranila še do danes?

Ja, takšnih primerov je kar nekaj. Na primer Life Class, znamka Mu Ljubljanskih mlekarn, potem Dana, pivovarna Kratochwill, restavracija Cubo, Maximarket, Barcaffé, Pop TV in še kakšna bi se našla.

»Odličen dizajn embalaže je najboljše oglaševanje«, ste zapisali v eni od vaših objav na Instagramu. Ali to velja tudi v poplavi najrazličnejših izdelkov na trgu, ko smo potrošniki resnično soočeni s preobiljem izbire? Ponavadi brez nadaljnjih tržnokomunikacijskih aktivnosti, ki bi še tako lepo oblikovan izdelek približale ljudem, vendarle ne gre …

Pri tržni komunikaciji so vedno pomembni trije dejavniki: izdelek, ki mora biti kakovosten, embalaža in sama komunikacija. Eno brez drugega težko deluje. Danes imamo na prodajnih policah veliko konkurenco v kateri koli kategoriji izdelkov in embalaža je tista zadnja komunikacija pred nakupom.

Iz prakse lahko povem, da ko smo začeli snovati embalažo za vodo Dana, je imela ta v Sloveniji približno 3-odstotni tržni delež, po spremembi embalaže in komunikacije pa se je povzpel na približno 25 odstotkov, kar je izredno velik skok.

Embalaža mora izražati kakovost in značaj izdelka.

Pa še ena vaša modrost z Instagrama: dobro oblikovanje varuje vaše izdelke, odlično oblikovanje pa varuje vašo blagovno znamko. Ste kdaj delali za blagovno znamko, pri kateri je bila njena dotakratna podoba tako zlita z njenim bistvom, da bi bilo spreminjati njen dizajn zelo tvegana poteza? Se sicer pri vašem delu večkrat srečujete s takšnimi pomisleki, ali bi bil poseg v uveljavljen CGP upravičen ali ne?

Naj vas popravim, da ne gre za moj citat. Avtorja mi sicer ni uspelo najti, vendar mi je zelo všeč. Prepričan sem, da je resnično dobro oblikovana blagovna znamka bolj suverena, prepričljiva, ugledna in spoštovana. Morda se naročniki včasih tega premalo zavedajo in so prehitro zadovoljni. Nekateri se tudi zelo bojijo sprememb, češ da jih ljudje poznajo pod določeno podobo, zato jih je strah sprememb. Ta bojazen se mi zdi popolnoma odvečna, saj trg in kupci vedno nagrajujejo, kar je lepše in boljše. Ni rečeno, da je podoba, ki je stara 30 ali 50 let, zanič, če pa ugotovimo, da ni več kos času, prostoru in trendom, jo je treba obnoviti, pri čemer ni prav nobenega razloga za strahove.

Imate morda kdaj občutek, da se ponavljate in da ste nekoč nekemu izdelku že nadeli podoben videz – ali pa gre pri tem preprosto za vam lastni oblikovalski pečat?

Nimam tega občutka. Seveda se držim svojih načel pri kreiranju in dajem največji pomen vsebini produkta ali blagovne znamke. Zato vsak izdelek dobi svojo vizualno prepoznavnost.

Kot kreativni direktor se v agenciji pobliže srečujete tudi z mladimi kadri, ki se še morajo oblikovalsko kaliti. Kako prepoznate, ali ima mladi oblikovalec v sebi »tisto nekaj«, na čemer se splača graditi in vlagati vanj?

Zdi se mi, da danes povsod, ne le v oblikovalski industriji, primanjkuje resnično kakovostnih kadrov. Včasih sem razočaran, ko na razgovor pride oblikovalec ali fotograf, ki nima niti urejenega portfelja. Čudim se, da so njihove predstavitve tako pomanjkljive in to me pogosto odvrne od sodelovanja z njimi.

Formalna oblikovalska izobrazba se mi ne zdi pomembna, čeprav mora mladi oblikovalec znati uporabljati vsa razpoložljiva orodja. To je pač obrtniško znanje, ki ga morajo usvojiti. Zelo pomembno je tudi, da je pripravljen delovati v ekipi. To je pri nekom, ki ima večji ego, lahko precejšen zalogaj.

Oblikovanje je predvsem miselni proces in kot oblikovalec moraš odgovoriti na določeno vprašanje, rešiti neko nalogo. Biti moraš dovolj pameten, razgledan, talentiran in obvladati najnovejše tehnologije. Pri oblikovanju gre za zelo kompleksne naloge, saj je vpletenih ogromno omejitev in tehnologij – vedeti morate, na primer, kako se dejansko naredi plastenko ali steklenico, kako se zlagajo kartoni, kako gredo na paleto in nato v hladilnik.

Na Futuri izbiramo oblikovalce z vsemi naštetimi vrlinami in odličnim občutkom za ekipno sodelovanje.

Kot ste omenili na začetku pogovora, vam je izkušnja z delom v tujini ogromno prinesla. Ali menite, da so mednarodne izkušnje, delovanje v mednarodnem okolju, že skorajda nujnost tudi za grafične oblikovalce?

Zagotovo. Že sama potovanja vam veliko dajo, če pa imate priložnost, da se v tujini tudi izobražujete, je to le še dodatna prednost. V Sloveniji je žal premalo možnosti za pridobivanje širšega znanja. Mlademu oblikovalcu bi priporočal ne le izobraževanje, ampak da izkoristi vsako priložnost za delo v agencijah, ki sodelujejo z večjimi naročniki. Tudi če začnejo čisto na dnu, so izkušnje in spoznanja o procesih dela v agenciji lahko neprecenljivi.

Bili ste tudi med ustanovnimi člani fundacije Brumen, svoje znanje in izkušnje pa predajate tudi na različnih dogodkih. Zakaj se vam zdi tako pomembno, da prispevate k razvoju oblikovalske stroke tudi z lastnim udejstvovanjem v njej?

Fundacija Brumen je bila zamišljena kot organizacija, ki je pomagala in še danes pomaga mladim oblikovalcem s tem, da lahko na bienalih pokažejo, kaj znajo, kaj zmorejo ter se povezujejo s tujino, literaturo in drugimi oblikovalskimi studii. Nudi oporo mladim oblikovalcem, kar je nujno za njihov preboj v svet oblikovanja. Oblikovanje je panoga, v kateri ne smeš dremati. Ves čas moraš biti prisoten v njej in jo spremljati, sicer padeš iz procesov, v katere se je težko vrniti.

Kako bi sicer laiku opisali vlogo (grafičnih) oblikovalcev v sodobni družbi?

Naloga oblikovalca je, da ne onesnažuje prostora, ampak funkcionalno estetsko posega vanj. Komunikacija je lahko žaljiva, grozna in brutalna, lahko pa je učinkovita, estetska in dovršena. Zelo pomembna naloga oblikovalcev je, da poskrbimo, da je prostor, ki nas obdaja, čim manj onesnažen in da oddaja komunikacijske impulze, ki v projektih komunicirajo s potrošniki, katerim so te informacije namenjene.

Kako kot kreativec, umetnik, gledate na vse večji prodor tehnologije v oglaševalski svet, predvsem na vse večje zanašanje na vsemogočnost podatkov? Je sploh možno vnaprej napovedati, kaj bo delovalo pri potrošnikih?

V tem ne vidim nobene težave, danes je pač komunikacija postala večkanalna. Oblikovanje informacije mora imeti vedno isti namen – enostavno in jasno komunikacijo. Tehnologija prinaša več priložnosti. Mislim, da je potrebno tehnologijo izkoriščati v svoj prid in nam ne bi smela biti breme, temveč bližnjica do cilja. 

Kaj vas sicer v življenju najbolj navdihuje; kaj vam požene kri po žilah? Umetnost, arhitektura, slikarstvo, knjige, kulinarika, potovanja ali kaj drugega?

Zagotovo so to potovanja, na katerih poskušam videti čim več in čim boljše stvari. Ko vidiš vse te mojstrovine po svetu, šele zaznaš, kako majhen si. To me ves čas poganja. Vedno znova razmišljam o tem, kako veliko bi se še dalo narediti. Vendar pa me na potovanjih ne navdihujeta le arhitektura in umetnost; z zanimanjem opazujem in doživljam oblikovalske posege in impulze, ki jih srečuješ na vsakem koraku, v trgovini, na ulici ... Pravzaprav me celoten svet s svojimi barvami, raznolikimi projekti in neskončnimi možnostmi za ustvarjanje najbolj žene naprej in navdihuje.  

Žare Kerin je v Ljubljani končal šolo za oblikovanje in leta 1984 odšel v Švico, kjer se je strokovno izpopolnjeval v IMS Studiu 6 v Lozani. Po vrnitvi v Slovenijo je do leta 1990 deloval kot grafični oblikovalec v Globtourju. V letih od 1990 do 2001 je kot kreativni direktor vodil Kompas Design, zadnjih 18 let pa kot samostojni oblikovalec in kreativni direktor ustvarja v agenciji Futura DDB. Je član D&AD London in je bil tudi ustanovni član uprave fundacije Brumen.

Njegova dela so bila razstavljena na več razstavah in objavljena v številnih tujih strokovnih publikacijah in knjigah, kot so Art Direction Book Company, Creative Review, European Strategies, Pia Book Japan, Print Design, Print Magazine, Creativity, Epica Book, New York Festivals, D&AD in The Big Book of logos 5. Za svoja dela je prejel več kot 200 mednarodnih in domačih nagrad ter priznanj, med njimi Red Dot, Cresta Award, Cannes Festival, D&AD, AD Stars, New York Festivals, Creativity Annual, Epica, Zlati boben, European Design Annual, Graphic Biennal Brno, German Design Award, Brumnovo priznanje, SOF, Zlati MM in druga.

Članek je bil prvotno objavljen v oktobrski, 461. številki Marketing magazina. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na [email protected]