• Facebook
  • Twitter
  • RSS

»Večji kot si, več je izzivov«

Andraž Tori je podjetnik in tehnični direktor podjetja Zemanta, enega od prvih slovenskih start-upov, ki ga je leta 2007 ustanovil skupaj z Boštjanom Špetičem. Zemanto je leta 2017 prevzelo podjetje Outbrain, ki je razvilo platformo za priporočanje vsebin. Zemanta se širi in ostaja izjemno uspešna, Tori pa pravi, da za uspeh ni pomembno le delo in sodelovanje z investitorji, ampak tudi sreča.

»Slovencev je v resnici relativno malo. Premalo, da bi na kakšnem področju naredili res velik preboj. Smo močni v inženiringu in razvoju, po drugi strani pa precej šibkejši v sposobnosti trženja svojih produktov, zlasti na zahodnih trgih,« meni Andraž Tor

»Sreča je dejavnik, ki je bistveno podcenjen. Sreča je na strani pripravljenih in drznih – dati ji moraš priložnost, da pride, in čim večkrat vreči kocko. Seveda pa so pomembni tudi drugi dejavniki – pogoji, da se lahko posvetiš svoji ideji, potencialni investitorji in seveda trdo delo. Investitorji ti lahko pomagajo dobiti ljudi za specifične funkcije v podjetju, pomagajo ti pridobiti kupce, ampak na koncu je 90 ali celo 95 odstotkov vsega odvisno od tebe kot podjetnika. Investitor ti kdaj odpre vrata, predstavi ljudi in odpira pogled, ampak vse delo je na tebi,« je Andraž Tori med drugim povedal na dogodku »Prenos veščin«, ki je konec maja potekal v organizaciji Centra za kreativnost, nato pa si je vzel čas še za bralce MM-a.

Zakaj ste se odločili, da Zemanto prodate Outbrainu? Brala sem sicer, da sta z Boštjanom že od prvega dne razmišljala o prodaji podjetja.

V resnici je to zelo preprosto. V trenutku, ko v podjetje »vzameš« sklad tveganega kapitala, je tvoj končni cilj prodaja ali borza. Tretje možnosti ni.

Kaj ste s tem pridobili?

Kupnino (smeh). Je pa res, da gre Zemanta kot produkt naprej, sledila je tudi širitev. Ob prodaji nas je bilo približno petindvajset, zdaj nas je že približno petdeset. Tu v Ljubljani zdaj gradimo strateško drugi razvojni center za naše matično podjetje, prinašamo pa tudi druge funkcije. Naprej gradimo Zemantin produkt, ki je bolj namenjen spletnim oglaševalskim agencijam, nato pa ga prodajamo po svetu skozi celotno mrežo matičnega podjetja, ki je precej velika in zajema približno petnajst pisarn.

Kakšna je vaša vloga po prodaji?

Sem generalni menedžer ljubljanske pisarne, torej izvršni direktor podružnice. Skrbim za to, da nadaljujemo z razvojem ekip in seveda za to, da je okolje, v katerem delamo, produktivno in zanimivo ter da smo interaktivni v širši okolici oziroma da nekaj vračamo skupnosti, iz katere smo prišli. V tem okolju sem že dolgo in nameravam biti še dolgo; in zdi se mi pomembno, da z okolico ravnaš korektno ter skrbiš, da se razvija tudi vse okoli tebe, ne samo ti.

Pravite, da je uspeh podjetja med drugim odvisen od dela, pomoči investitorjev in sreče. Kako pomembna pa je prava ekipa? Kako pri vas iščete sodelavce – je pomembno, da imajo določeno znanje in izkušnje, je pomemben talent, pripravljenost, da se učijo?

Količina znanja in izkušenj je odvisna od vloge do vloge, medtem ko je neka »vnema«ali interes za tisto, kar se dela, nujnost. Če ni motivacije, ne bo ničesar drugega. Če pa manjka kaj drugega, ampak ima človek motivacijo, da to nadoknadi, se da narediti ogromno. 

Koliko je pomembna medsebojna energija, torej, da se z nekom ujamete?

Obstajata dve skrajnosti, kako lahko gledamo na to. Prva je, da je pomembno samo delo in ne, kako se medsebojno ujemamo. Druga je, da smo znotraj podjetja prijatelji oziroma že skoraj družina. Mi smo nekje vmes. Kot nekakšna profesionalna športna ekipa, kjer imamo igralce na eni in trenerja na drugi strani. Vsak mora opravljati svoje delo, seveda pa se morajo tudi razumeti. Hkrati pa to ne pomeni, da morajo po tekmi obvezno vsak dan skupaj ven in se družiti. Super je, če se dobro razumemo, ni pa nujno, da smo najboljši prijatelji. Je pa vedno zanimivo spremljati, kaj se v neki dovolj veliki skupini včasih zgodi po naravni poti – sklepajo se prijateljstva, včasih ljubezni …

Na predavanju »Prenos veščin« ste med drugim omenili, da se podjetniki ne smejo bati tvegati. Vi radi oziroma veliko tvegate? 

Da bi posplošil in rekel, da je v življenju vedno potrebno tvegati, verjetno ni najboljši nasvet za vsako življenjsko situacijo. Je pa res – predvsem, kar zadeva kariero in posel, da smo ljudje včasih preveč zadržani, ker se bojimo neuspeha ali zavrnitve. Mislim, da se je včasih dobro vprašati: kaj je najhujša stvar, ki se lahko zgodi, če to poskusim? Velikokrat ugotovimo, da posledice ne bodo tako zelo grozne in da se splača poskusiti. Mislim, da ni dobro, da smo zelo brezglavi, hkrati pa ne smemo biti ves čas v coni udobja. Malo »neudobja«je včasih koristno – šele takrat pogosto pokažemo sebi in drugim, kaj sploh zmoremo. In tudi če takrat ne uspe, velikokrat niti ni tako zelo hudo.

Leta 2007 ste orali start-upovsko ledino v Sloveniji, zdaj pa so zagonska podjetja že nekaj povsem običajnega. Kako vidite ta preskok?

Če smo čisto natančni, je bilo v Sloveniji nekaj start-upov že okoli leta 2000, torej malo pred »dotcom bumom«, tako da čisto prvi vendarle nismo bili. Smo pa morda bili prvi v času okoli leta 2007, ki smo dejansko šli skozi vse faze financiranja – semenski kapital, mednarodni tvegani kapital, iskanje lastnega poslovnega modela … Situacija se je v Sloveniji od takrat zelo pozitivno zasukala. Še vedno smo relativno majhni, a ogromno ljudi nekaj poskuša in iz tega poskušanja je prišlo kar nekaj zelo uspešnih zgodb. Napredek je velik, tudi financiranja je več, okolje to dobro sprejema. Kar je bistveno, je, da je tudi znanja več. Denar se vedno nekako najde; znanje in ambicije so bolj bistvene. Pomembno je, da vsaka generacija vlaga v naslednjo generacijo – tako glede znanja kot tudi glede financiranja. Tudi na primeru Zemante vidimo, da imajo nekdanji zaposleni kar nekaj uspešnih podjetij in ta pozitiven cikel se lahko nadaljuje.

Iz nekdanjega start-upa ste zdaj sestavni največje mreže za sožitno (nativno) oglaševanje v Evropi. Ali kaj pogrešate start-upovske čase?

Vsako obdobje ima svoj čar in tudi zdaj, ko sem v veliko večjem podjetju, je zelo zanimivo, kako pozicionirati naše lastne produkte, kako urediti odnose … To so zanimivi izzivi. Hkrati pa sodelujem s kopico start-upov, ki jim svetujem, pomagam, tako da na nek način ostajam v tem svetu. S to razliko, da je »z roba igrišča«lažje spremljati tekmo (smeh).

Kaj bi opredelili kot največje prednosti in slabosti dela v tako veliki mreži, v kakršni ste zdaj?

Med pozitivne stvari bi vsekakor štel to, da so nekatere stvari oziroma procesi zdaj bolj urejeni. Negativno pa je, da je zdaj več ljudi, s katerimi moraš vzpostaviti odnose; ugotoviti moraš, kako stvari pravilno razporediti, da dosežeš najboljše rezultate. Na srečo nam matično podjetje pušča kar precej samostojnosti, tako da nimamo težav, da bi se morali komu prav posebno prilagajati – oziroma smo se morali v določeni meri prilagajati tudi že prej. To je del posla – identificiranje, kaj so možnosti, ki jih imaš, iskanje najboljših med njimi …  Je pa res, da večji kot si, več je izzivov. 

Kateri oddelki so najmočnejši v Ljubljani – je to umetna inteligenca, razvoj, skrb za uporabnike ali nadzor vsebin?

Ne vem, če bi katerega posebej izpostavil. V Zemanti imamo zelo močan inženiring, kamor sodi tudi posebna ekipa za umetno inteligenco in strojno učenje; imamo produktno ekipo, ki vodi Zemantin izvirni produkt; imamo podporo uporabniku – zdaj se to počne z ekipo za uspeh uporabnikov –, ki se ukvarja s tem, kako uporabniki uporabljajo tvojo platformo, kaj lahko še narediš, da bi jim dal večjo vrednost … Skratka, gre za aktivno delo, ne samo pasivno spremljanje morebitnih težav, kar je običajno vloga podpore.

Delamo pa tudi za matično podjetje. Ker smo oglaševalska mreža, je potrebno zelo podrobno spremljati, kakšni oglasi se smejo predvajati. To pomeni, da kljub vsej umetni inteligenci dandanes računalniki tega še ne znajo dovolj dobro in posledično je potrebno to pregledati. Ker podjetje deluje mednarodno, v Sloveniji pregledujemo oglase za celotno Evropo. Pri nas je zaposlenih ogromno tujcev, ki pregledujejo oglase za Nemčijo, Francijo, Italijo, Nizozemsko, Portugalsko, Španijo … Tako da lahko rečem, da se razvijamo na številnih področjih in bi težko rekel, da je cilj le eden od njih. Včasih se zgodi, da se neko podjetje kupi le zato, ker ima dobre inženirje, ki potem ne delajo na izvirnem produktu, ampak dobijo drugo delo, pri nas pa je tako, da smo vse ohranili, zato vzdržujemo vse funkcije.

Pred slabim letom smo se pogovarjali z Ayalom Steinerjem, ki je pri Outbrainu odgovoren za mednarodno širitev. Povedal je, da je v Sloveniji na področju sožitnega oglaševanja ogromno priložnosti. Katere od teh priložnosti ste že uresničili?

To je v resnici bolj vprašanje za Boštjana Špetiča, našega soustanovitelja, ki se bolj ukvarja s poslovnim delom. Sam bi rekel, da Evropa malce zaostaja za ZDA, Slovenija pa še rahlo zaostaja za Evropo. Na tem področju je kar nekaj očitnih naslednjih korakov, ki se bodo dogajali. Outbrain je v Sloveniji s svojim produktom za založnike prisoten šele dve leti in lahko rečem, da je relativno malo oglaševalcev, ki bi se osredotočili na to, da skozi sožitno oglaševanje v resnici prodaja malce bolj dolgoročno. Gre za daljše zgodbe, ne samo: »Kupi to!«Gre za oglaševanje skozi informiranje uporabnika. Še vedno je oglaševanje, a zorni kot, kaj moraš uporabniku dostaviti, da se odloči za nakup ali sodelovanje z blagovno znamko, je drug. Potrebuješ članek ali video posnetek, ki ni tako trivialen, o katerem moraš dejansko malo razmišljati. In potem moraš to seveda pripeljati do pravih potencialnih strank. Tam moraš spet imeti dovolj veliko podporo med založniki, da lahko ciljaš na prave ljudi. Ta cikel se mora pač zagnati in strinjam se, da je glede tega še ogromno priložnosti.

Kako gledate na platforme za množično zbiranje sredstev, kot je Kickstarter?

Kickstarter se danes v nekaterih vertikalah uporablja kot relativno specifičen marketinški kanal za to, da greš na trg oziroma dobiš začetno pozornost. Tam najdeš veliko zanimivih izdelkov in tudi sam sem kupil že marsikaj.

Katera slovenska podjetja se vam trenutno zdijo najbolj aktualna, zanimiva …?

Imamo kar nekaj zelo zanimivih zgodb – na primer Mediately, ki je register zdravil za zdravnike in se zelo uspešno širi po regiji in nekaterih drugih evropskih državah. Izpostavim lahko tudi Moj mojster, ki je nekakšna povezovalna stran za iskanje izvajalcev gradbenih del, ki se tudi širi po regiji. Potem še kakšne bolj »hardverske«stvari, na primer Visionect z zasloni za konferenčne sobe …

Z naštetimi sem sam bolj v stiku, a sem prepričan, da obstaja še na desetine zanimivih zgodb, ki imajo velik potencial. Takšne zgodbe je potrebno podpirati in na vsake toliko časa se zgodi, da kateremu od teh podjetij uspe veliki met. Nekaj let po prodaji Outfit7 in Klike se je izkazalo, da so ti ljudje te zgodbe zaključili in zdaj pomagajo naslednjim generacijam. Tu ne govorim o enem ali dveh ljudeh čisto z vrha, ampak tudi o drugih zaposlenih – recimo tistih, ki so bili poleg od začetka in so videli celotno zgodbo, skozi katero je šlo podjetje. Takšni ljudje lahko ogromno prispevajo s svojimi izkušnjami. 

Na katerih področjih smo Slovenci močni?

Slovencev je v resnici relativno malo. Premalo, da bi na kakšnem področju naredili res velik preboj. Smo močni v inženiringu in razvoju, po drugi strani pa precej šibkejši v sposobnosti trženja svojih produktov, zlasti na zahodnih trgih. Imamo malo izkušenj oziroma malo ljudi, ki so to kdaj naredili in ostali tu.

Po mojem mnenju si tu tudi malo »pljuvamo v lastno skledo«, s tem da smo Ekonomsko fakulteto postavili na povsem drugem delu mesta, kot so vse tehnične fakultete. Ves svet gre ravno v obratno smer, pri nas pa smo se odločili za model družbe, kjer smo to dvoje ločili. Pa ne govorim samo o tem, imamo tudi Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, ALU, v najširšem pomenu besede, ki je spet nekje čisto ločen, kljub temu da sta oblikovanje in obrnjenost k uporabniku prav tako izjemno pomembna. Če gradimo podjetja, moramo vedeti, da je na eni strani seveda tehnologija, potem pa sta še uporabnik in posel; in te stvari moraš dati skupaj, ne narazen. Tu se zelo vidi, kakšne so vizije razvoja družbe.

Začeli ste kot ponudnik orodja za blogerje, danes pa se zdi, da ima že skoraj vsak svoj blog. Se je to področje malo razvrednotilo? Se vam zdi, da je blogerska scena še močna?

Leta 2007 ali 2008 se je zdelo, da bo bloganje imelo veliko večjo vlogo kot v medijskem prostoru, kot jo dejansko ima danes. Takrat smo imeli celo časopis, ki je objavljal samo bloge, imenoval se je Blogorola. Morda se zdaj zdi, da je blogerjev veliko, ampak takrat se je zdelo, da jih bo še več. Da bodo blogi šli na področje klasičnih medijev, kar se ni zgodilo, ampak so šli v povsem druge smeri – v smer marketinga in bolj specialnih vsebin. Danes je bolj aktualen pojav vplivnežev, ampak pri tem ne govorimo o medijskih vsebinah v smislu informiranja javnosti, kar naj bi bil na začetku koncept blogov. 

Tu ima veliko vlogo tudi Instagram, kajne?

Ja, mislim, da je Instagram zelo priljubljen. Delno je zamenjal Facebook, ker je bolj vizualen, ampak platforma, ki v resnici najbolj raste, je TikTok, ki je za mlade še veliko bolj vabljiv. S platformami je tako, da se vsake toliko časa malo zamenjajo, ljudje pa smo radi družabni, radi komuniciramo z drugimi in bomo zagotovo to na nekih platformah počeli tudi v prihodnje.

Intervju je bil prvotno objavljen v julijski, 457/458. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]