• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Umetna inteligenca je lahko dober pomočnik, a mora ostati pod nadzorom ljudi

Mag. Roman Završek že tretji mandat vodi Odvetniško zbornico Slovenije, ki ji je lani ob 150-letnici odvetništva na Slovenskem, predsednik Republike Slovenije Borut Pahor podelil zlati red za zasluge.

»Prosto oglaševanje odvetniške dejavnosti na takšni ravni kot v ZDA bi privedlo do komodifikacije in banalizacije odvetniškega poklica,« je prepričan Roman Završek. Foto: Črt Piksi

Po strokovni plati se ljubljanski odvetnik, ki je svojo poklicno pot začel kot pravni svetovalec v Telekomu Slovenije, v največji meri posveča informatizaciji tako na ravni zbornice kot tudi odvetniških pisarn. Še posebej ga zanima področje umetne inteligence, ki postaja tudi odvetniški vsakdanjik. 

Umetna inteligenca nezadržno prodira v vse pore našega vsakdanjega življenja, tako poklicnega kot tudi zasebnega. Kako jo vi osebno občutite? Je to še stvar prihodnosti ali pa njene učinke že zaznavate – in kako?

Glede na to, da se umetna inteligenca uporablja tudi že v pametnih telefonih, ki jih vsakodnevno uporabljamo, bi rekel, da je vsekakor stvar zelo bližnje prihodnosti. Nesporno je, da bo postala nova resničnost, vendar pa v tem trenutku, vsaj pri nas, njene pomembnejše vloge še ne zaznavam. Pri tem naj poudarim, da je na področju prava več vrst in oblik umetne inteligence, pri čemer najpreprostejše, kot so pametni telefoni in druge naprave ter napredna programska oprema, že dlje časa uporabljamo. Obstaja pa veliko programov, ki jih v Sloveniji še ni veliko, bi pa odvetniku močno olajšale njegovo delo, na primer z zbiranjem podatkov, predvidevanjem rezultata spora ali določenega postopka na podlagi dejanskega stanja, pregledovanjem tipskih pogodb, kar je običajno delala ekipa odvetnika oziroma pravnih strokovnjakov, in podobno.

Za kompleksnejše oblike umetne inteligence, kot si jih morda tudi predstavlja večina ljudi, ko je govora o visoko razvitih supersistemih ali računalnikih, tudi pogojno imenovanih robotih ali elektronskih pomočnikih, pa bo njihov čas šele prišel.

Čeprav je umetna inteligenca lahko dober pomočnik pri vsakodnevnem delu, pa menim, da mora vsaj na področju prava in odločanja o pravicah in obveznostih ljudi ostati pod nadzorom ljudi, ki poznajo pravo, jim je znan proces odločanja in imajo empatijo in socialne veščine. Če bi jo namreč prepustili nadzoru tretjih oseb ali pa celo njej sami, saj danes že obstaja t. i. učeča se umetna inteligenca, bi se porušile temeljne človeške vrednote, na katerih sloni človeška družba. V tem primeru bi lahko prišli do situacije, ko bi o pravicah in obveznostih strank v sodnih postopkih odločali zelo tehnično, kar pa je treba preprečiti.

V povezavi z »roboti« se pogosto pojavljajo strahovi, da nam bo razvoj tehnologije »odvzel« naše službe, saj naj bi številna delovna mesta preprosto postala odvečna. Kako bo po vašem mnenju vplival na delo pravnikov in odvetnikov? Na katerih področjih jim bo umetna inteligenca poenostavila naloge in katere bo lahko prevzela od njih?

Z izobrazbo diplomiranega pravnika lahko počneš veliko stvari in osebno menim, da se bo pravniški poklic v prihodnje moral prilagoditi razvoju informacijskih tehnologij. Že študij bo moral mladim pravnikom omogočiti usposabljanje tudi na tem področju, česar danes pravne fakultete pri nas in v bližnji okolici ne počnejo. To pomeni, da usposabljamo diplomirane pravnike, ki s svojo izobrazbo niso in ne bodo ustrezno pripravljeni na razmere v prihodnosti. Prilagoditev pravnega študija zahtevam časa in razvoja informacijskih tehnologij bo posledično pomenila ustvarjanje številnih novih pravnih ved kot tudi številnih novih pravniških poklicev, ki bodo v veliki večini povezani z informacijskimi tehnologijami in pravom. Torej, če se bomo ustrezno prilagodili, me ne skrbi, da bo umetna inteligenca odrezala delo številnim pravnikom, saj bodo nastali številni novi pravni poklici. Pravniki se bodo vključevali v informatizacijo na različnih področjih.

Zagotovo pa se bo obseg klasičnega dela, kot ga je nekdaj opravljal diplomirani pravnik, zmanjševal na račun uvajanja informacijskih tehnologij v delo pravnika. To pomeni, da bo morda manj povsem rutinskega dela, ki ne terja kreativnosti in je omejeno zgolj na tehnične procese, kar bo lahko z večjo natančnostjo in predvidljivostjo lažje opravila umetna inteligenca. Na takšen način se tudi ne bodo po nepotrebnem trošili resursi diplomiranih pravnikov, ki bodo lahko večino svojega časa posvečali reševanju problemov, ki niso standardizirani. To pa je dandanes tudi očitek številnih pravnikov, ki se pritožujejo, da se pri svojem delu v preveliki meri ukvarjajo z reševanjem zadev, ki so rutinske narave in bi se lahko z njimi ukvarjale manj izobražene osebe oziroma pravni pomočniki, sami pa bi se lahko posvetili zgolj pravnemu delu.

Algoritmi in umetna inteligenca sicer po mojem mnenju ne bodo nikoli ustrezen nadomestek za strokovno ustvarjalnost in iznajdljivost odvetnikov. S pametno in primerno uporabo umetne inteligence pa bodo odvetniki pridobili več časa, da se posvetijo razvijanju prednosti, ki jih imajo v primerjavi z umetno inteligenco.

Kako pa bo umetna inteligenca poenostavila pogosto zapletene in dolgotrajne odvetniške storitve za stranke?

Naj poudarim, da odvetniške storitve niso zapletene in dolgotrajne same po sebi, temveč predvsem v soodvisnosti od konkretnih zadev, v katerih jih je potrebno opraviti. Zapleteni so življenjski primeri, v katere se zapletajo ljudje v vsakodnevnem življenju in ki jih rešujejo preko odvetnika na sodišču. Življenjskih situacij je najmanj toliko, kot je ljudi, to pa je večinoma še dodatno pogojeno z njihovimi osebnostnimi značilnostmi. Sicer pa bi na primer pridobivanje dokumentacije in podatkov, preizkus formalne popolnosti vlog za oddajo na sodišče, prvi pravni nasvet in to, da bi stranka vedela, kako in kam se v pravnem sistemu lahko obrne, opravila umetna inteligenca in na tem področju bi bila že danes nujno potrebna. Seveda pa ni poceni. Večja ko bo njena razširjenost, cenejše bodo storitve. V uvajanju pa se bodo zagotovo stroški uveljavljanja umetne inteligence v sodne postopke in delo odvetnika prenašali tudi na stranke. Tudi nakup umetne inteligence ali pa vsaj ustrezne informacijske tehnologije za imetnika namreč predstavlja strošek, ki si ga v svetu tržnega gospodarstva poskuša povrniti. Do razvoja na področju umetne tehnologije prihaja hitreje kot na katerem koli drugem področju, stroški razvoja in implementacije pa so lahko tudi precej visoki.

V Sloveniji se pogosto pritožujemo nad dolgotrajnimi sodnimi postopki. Bi se ti zaradi umetne inteligence prav tako utegnili skrajšati?

Po trenutnih statističnih podatkih, ki jih letno objavlja Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sistemskih sodnih zaostankov v Sloveniji že vsaj zadnja tri leta ni več. Občasno se zgodi, da se kakšen spis morda rešuje malce dlje kot sicer, vendar je v teh primerih razlog bolj človeški dejavnik kot pa sistemski sodni zaostanek.

Določeni sodni postopki v Republiki Sloveniji so že zdaj delno informatizirani, tukaj sicer ne govorimo o pravi uporabi umetne inteligence, ki bi v postopkih odločala, temveč o informatizaciji procesov do izdaje sodne odločbe. Tehnično gledano bi nadaljnja informatizacija sodnih postopkov vsaj na področju informatizacije nedvomno skrajšala postopke v pripravljalni fazi in morda tudi pocenila sodne postopke.

Informatizirani sodni postopki so v korist vseh udeležencev v njih in zagotovo prinašajo velike koristi, vendar se je treba informatizacije lotiti na takšen način, da ne bi tako kot zdaj predstavljala omejevanja dostopa do sodišča ali pa da so določeni udeleženci v postopkih diskriminirani, predvsem odvetniki, ki se jim nalaga obveznost poslovanja po elektronski poti, ko pa pride do postopkovnih pravic, se jim te močno zmanjša. Informatizacija v sodni veji oblasti je dobra in v korist vseh, če so pri njeni implementaciji upoštevani vsi udeleženci in se ne hiti z nerazumnimi ali zastarelimi rešitvami. Po drugi strani pa prepuščanje odločanja v sodnih postopkih umetni inteligenci ne prinaša takšnih koristi, kot si ljudje to predstavljajo, temveč odpira številna moralno etična vprašanja. Sodne odločbe bi bile najbrž precej tehnične narave. Res pa je, da določeni standardizirani postopki, kjer prihaja le do preverjanja podatkov, ki so podlaga za odločitev, dopuščajo tudi uporabo umetne inteligence v postopku odločanja.

Sami se sicer že dolga leta tudi z raziskovalnega vidika posvečate informatizaciji sodnih postopkov. Kako daleč je tu Slovenija, če se primerjamo z razvitejšimi zahodnimi trgi?

Najprej se sicer lahko vprašamo, za katere države lahko rečemo, da so razvitejši zahodni trgi na tem področju. Osebno menim, da je Velika Britanija najbrž korak pred preostalim delom Evrope, kljub temu, da se umetna inteligenca vsaj na eksperimentalni ravni temu približuje. Raven informacijske razvitosti sodnih postopkov je vedno pogojena z zakonodajo oziroma obstojem regulative na tem področju, za katero dobro vemo, da običajno prepočasi sledi novim trendom. To je tudi razumljivo, saj je potrebno določene rešitve, vsaj na področju pravne informatizacije, pred uporabo nedvomno dobro preveriti, preden se začnejo uporabljati v dnevni praksi. Napake na tem področju lahko predstavljajo precej hude kršitve človekovih pravic in imajo lahko daljnosežne negativne posledice na razvoj družbe kot celote. Informacijskih rešitev je kar precej, vendar je malo takšnih, ki bi predstavljale proces odločanja oziroma udeležbo umetne inteligence v sodnem postopku.

Kar zadeva Slovenijo, bi bilo bolje, tako z vidika predpisov, izdanih na podlagi sprejete zakonodaje, ki prihajajo prepočasi, kot tudi z vidika delovanja sistema samega, da do uvedbe tovrstnih rešitev ne bi prišlo prehitro. Preveč je na primer »hroščev«, ki odvetnikom povzročajo nemalo težav pri poslovanju, stvari in rešitve niso domišljene oziroma dodelane v tolikšni meri, da bi jih lahko tudi rešili. Uporabljajo se tehnologije, ki so že v času implementacije zastarele. Kot konkreten primer naj navedem, da je sistem vročanja neki odvetnici sodno pošiljko vročil na njen zasebni elektronski naslov namesto v varni poštni predal. Nihče ne ve, kako se je to zgodilo, vendar se je. Odvetnik se pri tem znajde v zagati, ker sodna pošiljka ni pravilno vročena, nima pa postopkovnih pravil, po katerih bi zadevo lahko reševal. Rok za odgovor na sodno pošiljko pa teče. Takšnih in drugačnih problemov je še veliko. Trenutno imamo veliko opravka s »polrešitvami«, pa še te so slabe, tako za odvetnike kot za njihove stranke.

Kako vešči pa so po vaših opažanjih odvetniki, ko gre za uporabo novih tehnologij?

Odvetniki so v poprečju srednje vešči uporabniki. Veliko je mladih odvetnikov, ki so praktično zrasli z novimi tehnologijami in so po mojem videnju pripravljeni svoje znanje deliti s starejšimi kolegi po odvetniških pisarnah. Obenem imajo starejši odvetniki na voljo izobraževanja v okviru Odvetniške akademije, ki jo je ustanovila Odvetniška zbornica Slovenije za namen vseživljenjskega izobraževanja odvetnikov in nudi tudi izobraževanje na tem področju. Preko zbornice odvetnikom, predvsem manjšim, kajti nekatere velike pisarne imajo razvite in v uporabi svoje sisteme, nudimo tudi informacijski sistem za pregledno, brezpapirno vodenje zadev. V tem okviru jim je nudena tudi vsa strokovna podpora in izobraževanje.

Nedavno ste v nekem intervjuju izjavili, da je v Sloveniji odvetnikov preveč, saj je ta poklic postal dostopen, poleg tega pa je preveč enostavno priti do njega in posledično je tudi njihov ekonomski položaj precej slab. Odvetniške storitve pa se vsaj povprečnemu Slovencu zdijo predrage ... Kako naj odvetništvo v Sloveniji preseka ta gordijski vozel?

V Sloveniji je trenutno v imenike, ki jih vodi Odvetniška zbornica Slovenije, vpisanih približno 2400 članov, mesečno dobimo še približno 30 novih članov, od tega polovico odvetnikov, polovico pa odvetniških kandidatov in pripravnikov. Samo v ljubljanskem okrožju opravlja svoj poklic približno 1200 odvetnikov, skupaj s pomožnim osebjem. To kaže na to, da je poklic dejansko najlažje dostopen vsem diplomiranim pravnikom, ki izpolnijo formalne pogoje, kar pa ni prav. Tako lahka dostopnost škodi pravni varnosti in nedvomno ni dobra za državo. Noben drug pravni poklic, kot so notarji, sodniki, državni tožilci in državni odvetniki, ne raste s takšno intenzivnostjo.

Kar zadeva ekonomski položaj odvetnikov, je ta resnično precej slab, v zadnjih letih je opaznih vse več primerov, ko odvetniki posamezniki kljub vsemu trudu dobesedno životarijo. To podpirajo izsledki nedavne analize ekonomskega položaja odvetništva v Sloveniji, ki so pokazali, da je skoraj 60 odstotkov vseh slovenskih odvetnikov pod povprečjem prihodkov poklicev v slovenskem pravosodju. Ob tem kot problem zaznavam dejstvo, da je delo odvetnika nekaj, kar ni tako zelo oprijemljivo, kot je na primer storitev obrtnika, kjer je rezultat njegovega dela manifestiran v obliki, razumljivi povprečnemu posamezniku. Zaradi tega se poskuša delo odvetnikov prikazati kot manj vredno, ker njegova manifestacija ni razumljena. Pogosto se sliši, »da je odvetnik samo odgovoril na vprašanje stranke in nato zaračunal neki znesek«. Takšna trditev je zagotovo huda poenostavitev dejanskega stanja in problem dojemanja intelektualnih storitev v naši družbi, ki s sistematičnim rušenjem poskuša razvrednotiti tudi pravno intelektualne storitve, kot je tudi odvetništvo.

Z vidika čisto konkretnih ukrepov bi bilo v prvi vrsti potrebno premišljeno in načrtovano ravnanje države glede vstopa na pravne fakultete, ki so najmanj tri. Pri tem nikakor ne želim reči, da je preveč izobraževalnih ustanov, temveč to, da ne vemo, kam usmeriti diplomante, ki prihajajo z njih, in koliko jih sploh potrebujemo. Če se ob tem izpostavi, da pravni študij ni povsem prilagojen sodobnim tehnologijam, je ta skrb še večja. Ne vprašamo se, koliko diplomantov bomo v posameznem poklicu v pravosodju potrebovali letno, čez 5 ali 10 let. V tujini potrebe po kadrih določenega poklica in tudi potrebne usmeritve znotraj poklicev načrtujejo. Vedo, kaj trg potrebuje in v kakšnem obdobju in s tem uravnavajo tudi zaposlitveni trg ter kakovost odvetniških storitev.

Zbornica trga ne more uravnavati, niti zapirati poti do poklica. Lahko pa je glasnik idej mladim, kam se usmeriti. Eno od takšnih področij so trenutno informacijske tehnologije. Na tem rastočem področju ima Slovenija globalno priznanje blagovne znamke in nanj bi se na primer lahko osredotočili diplomanti in tudi izobraževalne ustanove.

Odvetniki ste v Sloveniji zelo omejeni, kar zadeva lastno promocijo. Zakaj vas zakonodaja tako omejuje? V ZDA, na primer, lahko na vsakem koraku zasledimo skorajda brezsramno oglaševanje različnih odvetniških storitev, od ločitvenih odvetnikov do tistih, ki za stranko iztožijo velike odškodnine v primeru različnih nezgod ...

Da je zakonodaja v tem oziru preveč omejujoča, je odločilo Ustavno sodišče RS, ko je naložilo odpravo popolne prepovedi oglaševanja. Na tej podlagi se je v zakonu o odvetništvu oblikoval dopusten obseg informiranja javnosti o odvetniški dejavnosti, kadar je ta informacija resnična. Vendar so na drugi strani odvetniki tisti, ki zagotavljajo vitalno funkcijo v zvezi s pravno državo in zastopanjem strank v pravnem sistemu. Takšna funkcija ne more biti prosto podvržena mehanizmom trga in svobodnemu oglaševanju, brez določenih omejitev. Prosto oglaševanje odvetniške dejavnosti na takšni ravni kot v ZDA bi privedlo do komodifikacije in banalizacije odvetniškega poklica. Negativni dogodki, ki bi v tem primeru zagotovo prizadeli naš poklic in pravni sistem kot celoto, pa bi nadalje zmanjšali zaupanje državljanov v naš poklic in s tem že tako okrnjeno zaupanje v pravno državo in vladavino prava, kar se ne sme zgoditi.

Glede na to, da se odvetniki sami ne smejo oglaševati, nekako pa je vendarle treba prodreti v zavest javnosti glede pomena odvetniškega poklica, se tu angažira zbornica, ki poskuša biti aktivna tudi v medijih zaradi zasledovanja koristi in promocije odvetništva. Predvsem pa želimo na takšen način ozavestiti ljudi, zakaj se je bolje odločiti za odvetnika, kot pa svoj primer zaupati naključnim in slučajnim izvajalcem pravnih storitev, ki običajno, ko primer neuspešno zaključijo, izginejo ali pa za svojo storitev niti ne odgovarjajo, nad njimi pa ni nadzora, kot ga Odvetniška zbornica Slovenije vrši nad svojimi člani.

Kako se slovenska odvetniška zbornica prilagaja vse hitrejšim spremembam v 21. stoletju?

Z nenehnim širjenjem obzorij, izobraževanjem in mednarodnim sodelovanjem si prizadevamo reševati situacije, kjer sta potrebna naš odziv in podpora, ter vnaprej ponuditi možne rešitve. Posodabljamo notranje postopke in tehnologijo ter obveščamo svoje člane o pomembnih zadevah in dogodkih v državi in v tujini. Vzpostavljen notranji sistem delovanja zagotavlja, da je pravna utemeljitev odločitev, ki jih sprejme odvetniška zbornica, ustrezna in sledi pravnemu duhu našega časa. Preko Odvetniške akademije zbornica svojim članom in širše ponuja aktualna izobraževanja, da se udeleženci z izzivi hitrih sprememb na pravnem področju v današnjem času lahko spopadajo čim bolj optimalno. Ker se hitrost sprememb vseskozi povečuje, tudi odvetniška zbornica postaja vse bolj odzivna, da ohrani sledljivost hitrosti teh sprememb.

Mag. Roman Završek (1972) je leta 2005 začel z lastno odvetniško prakso, leta 2014 ustanovil Odvetniško pisarno Završek, od konca leta 2018 pa je družbenik in direktor Odvetniške družbe Završek & Šnajder, kjer opravlja tudi delo odvetnika specialista za civilno in gospodarsko pravo ter pravo človekovih pravic. Aprila 2012 je bil prvič, kot eden od najmlajših odvetnikov izvoljen za predsednika Odvetniške zbornice Slovenije, ki jo vodi že tretji mandat.  Lani, ob 150-letnici odvetništva na Slovenskem, je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor zbornici podelil zlati red za zasluge za izjemen prispevek k oblikovanju narodne identitete in graditvi slovenske državnosti, zlasti pravne države.

Intervju je bil prvotno objavljen v reviji SaMMozavestno, prilogi k junijski, 456. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]