• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kupujte manj, pa tisto bolj kakovostno

To je nasvet Tee Hegeduš, odgovorne urednice revije Gloss, ki se v zadnjih letih po akademski plati posveča trajnostni modi. Ta v nasprotju s hitro modo, ki je preplavila tudi slovenske trgovine, postavlja kvaliteto pred kvantiteto. Slovenci po njenih ugotovitvah termin trajnostne mode razumemo zelo omejeno predvsem pa ne kot celosten princip mode z vestjo.

»Priznanim modnim časopisom in drugim lifestyle časopisom, ki ponujajo kakovost namesto instantnih spletnih vsebin, se, kot se je izkazalo, ni treba bati digitalizacije. Gre preprosto zato, da jih ustvarjajo strokovnjaki, ki vedo, kaj delajo, za seboj ima

V zadnjem desetletju, morda še najizraziteje po koncu svetovne gospodarske krize, ki je marsikoga prisilila k razmisleku o lastnih potrošnih navadah, se je v ospredje prebilo vprašanje trajnostnega razvoja. Pravzaprav bi si ga moralo zastaviti vsako podjetje, ki si želi zagotoviti dolgoročno preživetje na trgu, saj tudi vse več potrošnikov zahteva družbeno odgovorno ravnanje gospodarskih subjektov. Eno od področij, ki ima najpogubnejše posledice na okolje, je moda. S pojavom t. i. hitre mode je problematika postala izjemno pereča, a čeprav lahko kupci naletimo na vse več opozoril glede njene dolgoročne škodljivosti, nas vedno znova premami njena hipna trendovskost, neločljivo povezana z nizko ceno. Slovenci se večinoma ne počutimo osebno odgovorne za škodo, ki jo okolju povzroča nakupovanje modnih oblačil, ugotavlja Tea Hegeduš v svoji raziskavi, ki jo je izvedla v okviru magistrskega in zdaj tudi doktorskega študija. Dolgoletna urednica modne revije Gloss in modna poznavalka, ki svoje znanje predaja tudi študentom Fakultete za dizajn, namreč pripravlja doktorat na temo trajnostnega vedenja, v predhodni magistrski nalogi pa je preučevala slovenskega porabnika in njegovo razumevanje trajnostne mode. Prav tej problematiki smo se v največji meri posvetili v tokratnem osrednjem intervjuju, saj je izjemno pomembno za prihodnost modne industrije na splošno in posledično tudi njenih marketinških pristopov. In ne, greenwashinga, nepristnega »zelenega marketinga«, potrošniki ne bomo več dolgo prenašali.

Študirali ste modno oblikovanje, najprej v Ljubljani, nato v Milanu. Pa ste se resnično tudi v prihodnosti videli kot modna oblikovalka? Ste ustvarili tudi kakšno kolekcijo svojih modnih oblačil?

Odraščala sem obkrožena z modo, moja mama je imela v nekdanji Jugoslaviji namreč enega od prvih modnih butikov, kjer je prodajala lastne kolekcije oblačil. Zato je bila pozneje, ko sem se odločala za študij, moda najočitnejša, po pravici povedano pa tudi najlažja pot. Modo in vse, kar je povezano z njo, imam namreč v krvi, zato se mi na tem področju nikoli ni bilo potrebno prav veliko učiti in truditi. Šlo je kar samo od sebe (smeh). Brez težav sem opravila sprejemne izpite in dokončala študij v Milanu. Ko pa sem začela pridobivati nekaj resnejših oblikovalskih izkušenj v oblikovalskih studiih velikih modnih hiš, sem ugotovila, da me sam proces oblikovanja pravzaprav dolgočasi. Precej bolj so me zanimali ustvarjanje zgodb, styling in vsebinski marketing. Če dobro pomislim, se pravzaprav ne spomnim, da bi se kdaj koli eksplicitno videla v vlogi modne oblikovalke; želela sem delati v modi in z njo, vendar takrat študij sodobnih modnih praks niti v tujini ni obstajal, zato sem pač pristala na oblikovanju. Verjetno prav zato ustvarjanje lastne kolekcije nikoli ni bilo med mojimi ambicijami. Precej bolj kot to sem si želela svojo lifestyle revijo.

Kako vas je potem pot zanesla v modno novinarstvo? Iz kakšnih vzgibov sta z mamo Vero Hegeduš zasnovali revijo Gloss? 

V modno novinarstvo sem dejansko »padla«. Mislim, da sem imela 14 let, bila sem v prvem letniku Šole za oblikovanje in fotografijo, ko mi je legendarna urednica Bernarda Jeklin ponudila modno kolumno za mlade v reviji Jana. Pozneje sem sodelovala z različnimi takrat uveljavljenimi časopisi in revijami, med drugim sem bila tudi modna urednica; spomnim se, da sem še med študijem v Milanu pisala za Jonasov (Žnidaršič, op. p. ) Ž. Kombinacija medijev in ustvarjanja kreativnih modnih zgodb mi je bila zato pozneje še posebej blizu. Leta sem razmišljala o lastni reviji, o kakovostnem glossy časopisu, takšnem, ki si jih lahko takrat kupil v tujini, pri nas pa jih v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja še vedno ni bilo. Ker Slovenka takšnega časopisa ne bi razumela, so mi rekli. Da je predober, preveč »stajliš«, preveč trendovski, preveč zahteven, prelep za navadno slovensko žensko. Pa se nisem dala. Trmasto sem vztrajala pri svojem, prepričala mamo – za kar sem sicer potrebovala kar nekaj let – in nekega daljnega 15. oktobra sva v rokah držali prvi Gloss. Od tega je minilo 23 let.

Večina modnih revij na slovenskem trgu je licenčnih, z le malo vsebinami, ki bi bile izvirno slovenske. Kako ste sami skozi leta ohranjali ravnovesje med prispevki, ki jih pripravljajo slovenski avtorji, in tistimi iz tujine?

Gloss je od svojega nastanka dalje ves čas v celoti avtorska slovenska revija, ki pa se pri snovanju vsebin nikoli ne obremenjuje z golo geografijo. Če so prispevki avtorjev dobri in za naše bralce zanimivi, nam je vseeno, od kod je njihov avtor. Je pa pri tem potrebno poudariti, da je 90 odstotkov prispevkov narejenih ekskluzivno za Gloss. Tudi modnih zgodb. Tu meril ne spuščamo.

Kako je revija Gloss prebrodila težavne čase za tiskane medije? Vas je stanje na trgu kdaj privedlo do točke, ko ste začeli razmišljati, da bi opustili vse skupaj?

Naša založniška hiša je v primerjavi z drugimi precej večjimi »igralci« majcena, kar je, ko pride do krize, po mojem mnenju prej prednost kot slabost. Zelo hitro in bolj okretno se lahko namreč prilagodimo spremembam, kar smo tudi storili, zato do točke, ko bi vrgli puško v koruzo, še nismo prišli (smeh). 

Poleg Glossa ste se v podjetju Image Management specializirali tudi za to, čemur danes pravimo vsebinski marketing – izdajanje revij za podjetja, predvsem tista, ki so neposredno povezana z modo. Je bila tovrstna širitev dejavnosti nujna, da lahko še naprej izdajate Gloss? V mislih imam predvsem dejstvo, da so številne tradicionalne medijske hiše začele vzpostavljati lastne oddelke za vsebinski marketing, v okviru katerih so pripravljale vsebine za oglaševalce, če so hotele še naprej ohraniti svojo osnovno dejavnost, časopis ali revijo.

Ne, slednje ni bilo nujno, saj se je Gloss sposoben preživljati sam. Korporativno založništvo je tržni sektor, ki v zadnjih letih raste, povpraševanje je bilo vse večje, in ker imamo na tem področju resnično bogate izkušnje, smo se odločili, da odpremo oddelek, ki se bo ukvarjal samo s tem. Vse bolj ga širimo tudi na področje vsebinskega upravljanja družbenih omrežij različnih naročnikov.  

Modne revije veljajo za prestižnejše publikacije, če imamo v mislih na primer Vogue, ki jo še vedno dojemamo kot modno biblijo. Zakaj in kako jim je po vašem mnenju kljub poplavi spletnih vsebin uspelo obdržati svoj sloves?

Priznanim modnim časopisom in drugim lifestyle časopisom, ki ponujajo kakovost namesto instantnih spletnih vsebin, se, kot se je izkazalo, ni treba bati digitalizacije. Gre preprosto zato, da jih ustvarjajo strokovnjaki, ki vedo, kaj delajo, za seboj imajo izkušnje in dolgoletno znanje. Nenazadnje so orali ledino in soustanavljali industrijo. Veste, dobre revijo ne zna in ne more narediti vsak, vsaj takšne, ki se v resnici prodaja in krije svoje stroške, ne, spletno stran pa precej lažje. Uspešne revije dejansko nimajo vsebinske digitalne konkurence, njihovi tekmeci so bolj spletne modne trgovine, zato vse več revij v zadnjem času pospešeno razvija prav te. Eden od razlogov, da je modnim revijam uspelo ohraniti svoje bralstvu kljub digitalizaciji, pa je zagotovo tudi dejstvo, da je branje tiskanih revij za marsikoga obred, ki ga 'skrolanje' po ekranu ne more nadomestiti.

Pojav spletnih vplivnežev, ki so ga družbena omrežja le še spodbudila, je v modi še posebej izrazit. Modne blogerke in instagramerke so iz prvih vrst na modnih revijah že skorajda izrinile modne urednike in novinarje. Jih vi sami dojemate kot konkurenco? Kakšna je danes sploh še »dodana vrednost« modnega urednika in modnih novinarjev?

Ne bi rekla, da so blogerji kogar koli izrinili, prej bi rekla, da se je nekaterim – in v resnici jih ni prav veliko – uspelo vrniti v prvo vrsto, kjer poleg urednikov in modnih novinarjev sedi še marsikdo drug, kot so ključni kupci, znane osebnosti, sponzorji, investitorji in drugi. Prepričanje, da so na modnem področju najvplivnejši tako imenovani »samorasli« blogerji, je povsem napačno. Večina vplivnih modnih blogerjev je namreč bodisi modnih profesionalcev, zaposlenih pri modnih revijah, bodisi glavnih urednikov, mlajših urednikov, stilistov, casting direktorjev in drugih, ki lastne digitalne platforme uporabljajo za promocijo svoje osnovne dejavnosti, ali pa so to medijsko prepoznavne osebe, ki so svojo prepoznavnost pridobile na drugih področjih delovanja, na primer igralke, pevci in plesalci, in digitalne medije prav tako uporabljajo kot sekundarni promocijski vir.

Če se vrneva k modnim revijam – navadno blogerji na seznamu vabljenih predstavljajo približno 5 odstotkov ljudi, pri čemer skoraj brez izjeme med njimi najdemo zgolj tiste, ki so profesionalno aktivni v industriji onkraj svojega bloga in so osebnosti že sami po sebi. Blogerjev je namreč na tisoče, tistih dobrih in kakovostnih ter resnično vplivnih pa v resnici zelo malo, zato modne trende še vedno ustvarjajo predvsem modne revije. Tu se ni nič spremenilo. Blogerjev, ki te trende soustvarjajo ali, bolje rečeno, sporočajo svetu, je na globalni ravni le peščica.

Biti modni oblikovalec je bila včasih stvar prestiža. Si danes mladi še vedno želijo postati modni oblikovalci, saj je zavedanje, da bo le redko komu resnično uspel prodor na mednarodni trg, vedno bolj prisotno?

Že nekaj časa predavam na Fakulteti za dizajn in rečem lahko, da je zanimanje mladih za modo, kljub nič kaj rožnatim obetom na domačih tleh, še vedno precejšnje. Nekatere pritegne njen glamurozni imidž – ti navadno potem, ko ugotovijo, da ni tako, obupajo in se preusmerijo drugam –,  spet drugi se čutijo zato preprosto poklicane in jim običajno tako ali drugače uspe. Morda ne sicer v smislu lastne znamke, kar je resnično precej težko, pač pa v smislu angažmaja v kateri od mednarodnih modnih hiš. 

Česa po vašem mnenju sicer najbolj primanjkuje slovenskim modnim oblikovalcem, da se ne podajo v svet in se zanašajo na premajhen slovenski trg, ki pa jim ne zagotavlja preživetja? Kako pomemben je tu občutek za samopromocijo – ki ga, kot se zdi, nam Slovencem na splošno primanjkuje, medtem ko so se npr. Američani že rodili z njim?

Ne gre za primanjkljaj občutka za samopromocijo, pač pa zgolj za pomanjkanje golega znanja. In slednjega jim ne moremo zameriti, saj jih tega naš izobraževalni sistem preprosto ne nauči. Diplomirani oblikovalci znajo pri nas ustvariti solidno, nekateri pa tudi izvrstno kolekcijo in tu se zadeva konča, ker nimajo osnovnega znanja o poslu, o marketingu in o trženju nasploh. Modno oblikovanje namreč že dolgo ni več samo vprašanje, »kako ustvariti novo srajco«, pač pa, kako ustvariti srajco, ki bo tako drugačna od konkurenčne, da bodo ljudje raje kupili mojo od njihove; kako jo ponuditi tržišču in na kakšen način ustvarjati njeno dodatno vrednost. Pri oblikovanju se res vse začne, vendar se pri nas tam tudi vse konča. Modni biznis pa je precej precej več od tega.

Svoje novo poslanstvo ste našli v predajanju znanja mlajšim generacijam; med drugim modni stilizem in komunikacijske strategije predavate na Fakulteti za dizajn. Kdaj ste prepoznali potrebo po izobraževanju mladih na tem področju in zakaj se vam je zdelo tako pomembno, da pridobijo znanja s tega področja?

Izobraževanje na področju mode je pri nas precej v zaostanku. Edina možna opcija za mlade, ki si želijo kariere v svetu mode, je modno oblikovanje, čeprav tovrstna delovna mesta pri nas tako rekoč ne obstajajo. Po drugi strani pa se že nekaj časa na trgu izkazuje potreba bo drugačnih modnih strokovnjakih, denimo s področja stylinga, buyinga, vizualnega merchandisinga in modnega komuniciranja, vendar ustreznih oblik izobraževanja pri nas še vedno preprosto ni. Na Fakulteti za dizajn smo pripravili nove programe, ki bodo bodočim študentom omogočali, da si pridobijo tovrstna znanja in s tem na zaposlitvenem trgu postanejo bolj konkurenčni. Izobraževanje mladih se mi zdi zelo pomembno, saj sem po »poklicu« tudi mama. In kot mama si želim, da našim otrokom ni potrebno po kakovostno, smiselno in konkurenčno izobrazbo romati v tujino, ker jim je dostopna na naših tleh. Delo z mladimi je naša odgovornost, naš dolg družbi. Čas zanj bi si vsaj enkrat v življenju moral vzeti vsak profesionalec, ker je tako preprosto prav.

Moda velja za eno od industrij, ki imajo najpogubnejše učinke na okolje. Tega se številne modne znamke že zavedajo in poskušajo storiti korak naprej; naj omenimo le najbolj »razvpit« primer Adidasovih športnih copatov iz vlaken ribiških mrež in recikliranih odpadkov. Je trajnostni razvoj prihodnost modnih znamk? Bodo najprestižnejše znamke propadle, če ne bodo potrošnikom sporočale svoje okoljske naravnanosti – in jo tudi udejanjale? Ali pa so tako globoko zakoreninjene v zavest potrošnikov, da tem ni mar, glavno da nosijo luksuzna oblačila in dodatke?

Najprestižnejše blagovne znamke niso bistvo problema, saj imajo te največ manevrskega prostora za udejanjanje trajnostnih praks in zato »po defaultu« veljajo za bolj trajnostne od nizkocenovnih kolegic. Največja težava modne industrije tiči v hitri modi. Sistem hitrega odziva, ki velja za njen temeljni modus operandi in zelo učinkovito hrani nenasitno željo po vedno novem, boljšem in bolj trendovskem modnem kosu po žepu zelo prijazni ceni, namreč ustvarja ogromne količine odpadnih oblačil ter posledično številne probleme, pomembne za dobrobit in prihodnost družbe; od onesnaženja in degradacije okolja do slabih delovnih razmer in neenake porazdelitve ekonomskih dobrin.

Odgovorno potrošništvo je iz nekonvencionalne navade peščice ljudi v zadnjih letih postalo prevladujoči trend, porabniki se vse bolj zavedajo perečih okoljskih in družbenih vprašanj, zato so ta postala pomemben dejavnik, ki podjetja, tudi tista, ki se ukvarjajo z modo, spodbujajo k vlaganju v korporativno družbeno odgovornost. Tudi v modni industriji postajajo vse bolj pozorni na etična vprašanja in pomisleke v zvezi s proizvodnjo, potrošnjo in odlaganjem oblačil. Družbeno odgovornih iniciativ je zato vse več, tako na področju celotnega sektorja kot tudi hitre mode, čeprav družbena odgovornost njenemu modelu, ki je izjemno produktno orientiran in osredotočen na dobiček, predstavlja popolno nasprotje. Če izhajamo iz premise, da je Zemlja edini planet, na katerem je možno živeti, življenje po načelih trajnosti pa edini način, kako na njem preživeti, je trajnostno vedenje prihodnost vsega, tudi mode, pa če ji je to všeč ali ne.

Pripravljate doktorat prav na temo trajnostnega vedenja, v magistrski nalogi pa ste se lotili slovenskega porabnika in njegovega razumevanja trajnostne mode. Na kako visoki ravni pa je zavedanje slovenskih potrošnikov o škodljivih učinkih mode, še posebej hitre, na okolje?

Na splošno je trajnostno vedenje porabnika precej zapletena reč, saj nanjo vpliva mnoštvo najrazličnejših dejavnikov, od osebnostnih, okoljskih in nenazadnje tudi vedenjskih, eno z drugim se prepleta, enkrat deluje to, drugič ono ... Napovedovanje trajnostnega vedenja je zato izjemno nehvaležna zadeva, ki navdihuje mnoge raziskovalce. Največji izziv pravzaprav tiči v razkoraku med našimi stališči in dejanji. Vsi se namreč strinjamo, da je trajnostna potrošnja zaželena, pomembna in potrebna, vendar pa se slednje ne izraža v našem dejanskem trajnostnem vedenju. Po domače, če me vprašate, ali kupujem trajnostno modo, vam bom prikimala in zagotovila, da se zavedam, kako pomembno je to, nato pa bom odšla v eno od trgovin hitre mode in tam kupila vrečo oblačil, ki jih bom oblekla dvakrat. Tržni delež trajnostnih izdelkov in blagovnih znamk prav zato ostaja relativno nizek, v Sloveniji pa je, na področju mode, tako rekoč na nuli. Moja raziskava je odkrila, da Slovenci termin trajnostne mode razumemo zelo omejeno, predvsem pa ne kot celosten princip mode z vestjo, pač pa kot zelo ozek koncept, omejen predvsem na vsebnost škodljivih kemikalij in pesticidov v modnih oblačilih ter kot prakso recikliranja. Kar 73 odstotkom vprašanih se je denimo zdelo zelo pomembno, da modna industrija naslavlja predvsem vprašanje mučenja živali, čeprav modnih izdelkov brez živalskih surovin in usnja sploh ne dojemajo kot trajnostnih.

Kot najmočnejši dejavnik, ki vpliva na nakupno namero trajnostne mode, se je poleg znanja izkazala občutena odgovornost. Slovenci se sicer večinoma ne počutimo osebno odgovorne za škodo, ki jo okolju in ljudem povzroča nakupovanje modnih oblačil, saj se večina ne čuti dolžnih niti moralno zavezanih, da kupujejo takšno modo, vendar pa je bila pri posameznikih, ki čutijo večjo osebno odgovornost za škodo, ki jo okolju in ljudem povzroča nakupovanje modnih oblačil, nakupna namera izdelkov trajnostne mode večja. Pomembna ovira pri nakupni nameri sta tudi porabnikov specifičen okus, saj večja želja po trendovskem in modnem videzu zmanjšuje naše trajnostne modne nakupe, ter cena, saj za trajnostno modo preprosto nismo pripravljeni plačati več. Stanje skratka ni ravno spodbudno.

Koliko ljudi pravzaprav potem kupuje trajnostno modo?

73 odstotkov jih trajnostne mode dejansko ne kupi nikoli, le 15 odstotkov jo kupi enkrat letno, tistih, ki pa nakupe trajnostne mode opravljajo pogosto, je zgolj 11 odstotkov. Zavzemanje kupca za družbeno odgovornost modne industrije, podobno kot v drugih državah, ostaja na ravni besed in ne dejanj. Kar je velika škoda, saj bi lahko večje zavedanje in razumevanje na temo trajnostnih modnih praks na slovenskem tržišču, ki je še posebej preplavljeno s hitro modo, botrovalo k spodbujanju zanimanja za ta hip šibko lokalno modno proizvodnjo. Ta v nasprotju z verigami hitre modne ponudbe, z zmanjševanjem sredstev za prevoz, uporabe ročnih spretnosti, ki ohranjajo tradicijo, s svojo unikatnostjo in nenazadnje investicijo v lokalno skupnost, predstavlja trajnostni koncept, ki bi ga bilo vredno razviti in negovati.

Hitra moda spodbuja impulzivne nakupe, ti pa so povezani s psihološkimi mehanizmi, vsaj pri ženskah, saj si rade kupimo nekaj novega, da se potolažimo ali nagradimo. Verjetno tudi zaradi tega ni upravičeno pričakovati, da bo hitra moda kdaj postala stvar preteklosti – ali pač? Kako se bo po vašem mnenju vendarle morala prilagoditi? Nekateri ponudniki se že začenjajo posipati s pepelom in poudarjajo npr. svoje linije oblačil iz organskega bombaža ali drugih naravnih materialov.

Trajnostna moda je termin, ki se nanaša na proizvodnjo oblačil, ki povečuje pozitivne in zmanjšuje negativne okoljske, družbene in ekonomske učinke, tako v svoji dobavni kot tudi v vrednostni verigi, pri čemer mora biti trajnost poglavitni del vseh sedmih stopenj življenja oblačila, začenši s trajnostnim gojenjem surovin, proizvodnjo tekstila, izdelavo oblačila, njegovo distribucijo, uporabo, ponovno uporabo in končnim uničenjem. Linija nekaj kosov oblačil iz organskega bombaža znotraj gromozanske kolekcije oblačil hitre mode s trajnostjo nima prav dosti skupnega in bi jo lahko mirno označili za čisto navadni greenwashing. Je lahko hitra moda sploh trajnostna? Če vprašate mene, je slednje povsem iluzorno. Kar poskusite upoštevati vse zgoraj naštete trajnostne zakonitosti in izdelajte majico, ki jo lahko prodate za 11 evrov, pri tem pokrijte vse stroške in še zaslužite jih vsaj 5. Bo hitra moda postala stvar preteklosti? Bo, ko bodo trajnostne prakse postale »novi red«, prevladujoči način življenja, ko bomo vsi brez izjem kupovali t. i. počasno modo, ki postavlja kvaliteto pred kvantiteto, in ko nam za kos oblačila ne bo škoda odšteti denarja, ki je dejansko potreben za njegovo odgovorno izdelavo.

Pred nekaj meseci je časopisne stolpce polnila novica, da Burberry raje sežiga svoja oblačila in modne dodatke, kot da bi jih prodajal pod ceno. Tudi sicer naj bi se menda kar 70 odstotkov neprodanih oblačil sežigalo, saj njihovo skladiščenje predstavlja prevelik strošek. Kje je meja takšnega početja? Tudi če zaradi takšnih dejanj posamezniki začenjajo bojkotirati določene znamke, je to lahko le kaplja v morje ... Kako vi gledate na to problematiko?

Dejstvo je, da se je količina tekstilnih odpadkov v zadnjih letih s 7 odstotkov povečala na 30. Nekateri podatki kažejo, da je recikliranih le 20 odstotkov od 150 milijonov ton čevljev in oblačil, ki se proizvedejo letno. Razlogi, zakaj se oblačila znajdejo na odpadu, so različni, nekatera so pač nova in jih njihovi lastniki ne morejo ali nočejo prodati – kot denimo Burberry, ki pa mimogrede ni edini –, drugih smo se naveličali porabniki. Bistveno pri vsej stvari pa je pravzaprav to, da je precej teh oblačil izdelanih iz sintetičnih in drugih anorganskih materialov, ki onesnažujejo tla in vodo. Vsakič ko dežuje, namreč dež z oblačil spere kemikalije in druge nevarne snovi, kot so barve in belila, ter jih odplakne v vodo. Poliester, najbolj priljubljen material na svetu, iz katerega izdelajo 65 odstotkov vseh oblačil letno, potrebuje približno 500 let, da razpade. Še huje, njegova proizvodnja zahteva 70 milijonov surove nafte letno. Recikliranje oblačil predstavlja izjemen izziv, saj je 50 odstotkov vsega odpada, ki ga letno proizvede modna industrija, biološko nerazgradljivega.

Kako pa so po vašem opažanju delovanju v skladu z načeli trajnostnega razvoja predani slovenski modni oblikovalci?

Kot že omenjeno, je lokalna modna proizvodnja že zaradi zmanjševanja sredstev za prevoz, uporabe ročnih spretnosti, ki ohranjajo tradicijo, zaradi svoje unikatnosti, majhnih kolekcij in investicije v lokalno skupnost, že sama po sebi v primerjavi s hitro modo ali pret-a-porter kolekcijami precej bližje trajnostnim vrednotam. Poleg tega imamo tudi nekaj oblikovalcev, ki trajnostni razvoj zelo skrbno in premišljeno vpeljujejo v svoj dizajn. Imamo Mateo Benedetti, njena trajnostna blagovna znamka je bila na natečaju Green Carpet Awards izbrana med pet finalistov, pa Janjo Videc, Julio Kajo Hrovat, znamko Milavert in Things I Miss Tine Princ … Za bolj družbeno odgovorno garderobno omaro kupujte slovensko modo.

Če skleneva: kaj moramo storiti, če si želimo bolj družbeno odgovorno garderobno omaro?

Informirajte se. Kupujte manj, pa tisto bolj kakovostno. Upoštevajte pravilo 30x Livie Firth, ustanoviteljice podjetja Eco Age, ki pravi, da kupite le tisto, kar nameravate obleči vsaj 30-krat. Reciklirajte tisto, kar imate v omari, modne smernice so vam naklonjene. Investirajte v brezčasne modne kose, ki ne poznajo sezon in jih lahko nosite vse leto. In vedno preverite izvor oblačil. 

Intervju je bil prvotno objavljen v junijski, 456. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]