• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Talent je zgolj sreča, v življenju potrebujete pogum!

Človek v življenju najbolj potrebuje pogum, da sledi svojim sanjam, je prepričana Ingrid Divković, mlada, srčna, pristna in iskrenega navdušenja nad življenjem polna hrvaška pisateljica in priljubljena blogerka.

»Sodelovanje z blagovno znamko sprejmem, če vanjo verjamem in izdelek tudi uporabljam. Nikoli ne bi sodelovala s podjetjem, če njihovih izdelkov ne bi uporabljala, saj mislim, da bi moji bralci to takoj prepoznali.« Foto: Črt Piksi

Ingrid Divković (1985) ima tudi v Sloveniji navdušene (predvsem) bralke, ki jih je osvojila s priročnikoma za samopomoč Vas j**e ego? in Knjiga za divjo žensko. Prvega so prodali v več kot 5000 izvodih, drugega pa v preko 2000. Nedavno je pri založbi Mladinska knjiga izšla še njena tretja knjiga, roman Zdaj živim. V njem se prepletajo zgodbe treh žensk, ki jih poleg želje, da bi bile ljubljene, druži tudi to, da si ne upajo (za)živeti. Prav vprašanju poguma se je Divkovićeva v svojem življenju veliko posvečala, saj jo je strah pred neuspehom in tem, »kaj bodo rekli drugi«, oviral, da bi sledila svoji resnični strasti, pisanju knjig. A je vendarle poslušala svoje srce in se odločila, da prvo knjigo izda v samozaložbi. Ob tem je vzpostavila tudi svoj blog www.ingriddivkovic.com in se posvetila širjenju kroga bralcev s pomočjo družbenih omrežij. Pri tem je tako uspešna – na Facebooku in Instagramu ima že več kot 170.000 organsko pridobljenih sledilcev –, da so ji pri hrvaški reviji Cosmopolitan podelili nagrado za vplivnico leta na področju književnosti.

Divkovićeva odkrito priznava, da od pisanja lahko živi, čeprav še ne tako lagodno, da bi si lahko kupila hiško v Istri, česar si želi. Zagotovo pa ta samozavestna, odločna in vedno bolj pogumna mlada ženska, s katero sva se na njeni knjižni turneji po Sloveniji sestali v Ljubljani, odlično zastopa svojo generacijo, ki s pomočjo sodobnih komunikacijskih orodij širi svojo skupnost privržencev.

Na Hrvaškem je pravkar v samozaložbi izdala že svojo četrto knjigo z naslovom Sanjači in borci (Sanjari i borci), zbirko kolumn, ki jih je napisala v zadnjih petih letih. »Knjige niti nisem nameravala izdati, a sem prejemala številna sporočila bralk, ki so občudovale moja besedila, nekatere so si jih celo natisnile. In v petih letih se jih je nabralo dovolj za celo knjigo. Imam se za sanjačko in borko v eni osebi, zato tudi takšen naslov knjige, v katero sem na koncu vključila tudi pisma bralcev, kar jim zelo veliko pomeni,« nam je povedala Divkovićeva, ki krasi tudi naslovnico revije SaMMozavestno. Več kot upravičeno, kot boste lahko razbrali iz najinega pogovora.

»Ne nosi blagovnih znamk, sama postani blagovna znamka,« vam je menda svetovala mama, o čemer ste pisali tudi na svojem blogu. Kakšna je blagovna znamka Ingrid Divković, kaj sporoča svetu in s katerimi vrednotami se poistoveti?

O sebi nikoli nisem razmišljala o blagovni znamki, saj se mi je to zdelo zelo suhoparno, sploh pa ne delam v marketingu in kot književnica niti ne maram uporabljati takšnih besed.

Po izdaji prvih dveh knjig sem gostovala na konferencah InspireMe in College2Business ter na fakultetah na Hrvaškem. Morda so tudi zaradi tega ljudje, predvsem iz poslovnega sveta, sčasoma začeli govoriti, da sem postala blagovna znamka. Svojo spletno stran sem dejansko poimenovala s svojim imenom in priimkom, čeprav nikoli nisem imela velike želje, da bi imela tovrsten portal, na katerem bi pisala o svojem življenju. Ko zdaj gledam nazaj, malce bolje razumem koncept sebe kot blagovne znamke, saj se ne posvečam le pisanju knjig, ampak tudi drugim umetniškim aktivnostim.

A ne morete zanikati, da ste vplivni na svojem področju; lani vam je hrvaški Cosmopolitan celo podelil nagrado za vplivnico leta na področju književnosti.

Res je, čeprav sebe nimam za vplivnico, zame je to namreč moja mama. Razumem pa, da lahko s svojim delom vplivam predvsem na mlajše bralce in vse tiste, ki so jim všeč moje vsebine, življenjski slog in vrednote.

Pravite, da je vaša mama najbolj vplivala na vas. Kateri od njenih nasvetov se vas je še posebej dotaknil?

Prihajam iz skromne, delavske družine, v kateri nismo nikoli pretiravali, vseeno pa sem v srednji šoli zavidala dekletom, ki so nosila prestižne znamke. Čeprav se jim je namenjalo precej manj pozornosti kot danes, sem se v nekem obdobju zaradi tega dejansko počutila manj vredno. Nekoč sem zaradi tega prišla domov vsa objokana in mama me je potolažila s stavkom, ki ste ga omenili na začetku, torej da blagovne znamke niso pomembne, ampak da naj sama postanem blagovna znamka. To me je za vedno zaznamovalo in zadnjih deset let sem veliko razmišljala o tem. Od nekdaj sem tudi rada preizkušala svoje meje. Intuitivno sem čutila, da posameznik gradi svojo podobo v družbi z znanjem, vrednotami in intelektualnim delom, česar mu nihče ne more odvzeti. Za razliko od tega nam čevlje precej lažje ukradejo. O tem sem napisala zgodbo na svojem blogu, s katero sem nagovarjala predvsem mlade, ki jim je v najstniškem obdobju, ko se še iščejo, zaradi domnevne materialne prikrajšanosti velikokrat težko. Za zunanjim videzom pač mora biti še nekaj več. Seveda pa priznam, da imam kot vsaka ženska tudi sama rada lepa oblačila znanih znamk (smeh).

Preden ste se odločili za samostojno pot, ste menda delali tudi v neki zagrebški oglaševalski agenciji, kjer pa ste imeli precej negativno izkušnjo. Nam lahko zaupate, kakšno?

V času, ko sem delala v oglaševalski agenciji, so me predvsem razočarali ljudje, klima in energija. Za 25-letno dekle, željno ustvarjalnosti in polno ljubezni do življenja, je bilo zelo težko priti v sistem, v katerem nisi nič več kot le številka. V tem okolju nisem mogla rasti in čutila sem, da ne izkoriščam vseh svojih potencialov. Izbrana sem bila na pozicijo načrtovalke in tekstopiske, vendar je bila to laž, saj ni bilo kaj dosti kreativnega dela. Zagreb je postal metropola, ki te lahko duševno uniči, če nisi pripravljen na to, vendar pa sem danes vseeno hvaležna tudi za to izkušnjo. Ko sem odšla iz agencije, sem spet postala tista stara Ingrid, ki si je od nekdaj želela pisati knjige, pa sem se zaradi služenja denarja temu morala odpovedati. Pogumno ali noro dejanje, verjetno bi to vsak označil drugače, toda v tistem obdobju sem začutila, da se bom že nekako znašla, zato sem se lotila pisanja knjig.

Pa so vam izkušnje, ki ste jih dobili z delom v oglaševanju, vendarle koristile tudi pri lastni promociji in promociji vaših knjig? Bili ste tudi radijska in televizijska voditeljica, tako da z javnim nastopanjem verjetno prav tako nimate težav.

Kot diplomirana profesorica hrvaškega jezika, književnosti in filozofije nikoli nisem delala ničesar povezanega s študijem, ki je bil precej teoretičen in se je bolj osredotočal na ideje, ki pa brez izvedbe nimajo smisla. Kot je rekel že Woody Allen: »Talent je zgolj sreča. V življenju je potreben pogum.«

Umetniki so pogosto introvertirani ljudje, a sama se imam bolj za introvertirano ekstrovertko. Zelo rada sem sama, vendar nimam težav z javnim nastopanjem. Vodim delavnice pisanja, kjer se srečujem z resnično nadarjenimi študenti, ki pa nimajo vedno prave doze strasti in odločnosti, ki bi jih potiskala naprej. Prav to bi morali pokazati svetu. Pogosto uspe nekaj ustvariti nekomu, ki je precej manj nadarjen od njih. Nekdo je lahko odličen pisec ali izjemno nadarjen na drugem področju, vendar pa mu ne bo uspelo, če nima dovolj poguma, da bi svoj talent razkril svetu, ker se boji, da bi ga ljudje morda obsojali.

V enem od vaših blogovskih zapisov ste pisali o tem, kako je biti podjetnica na Hrvaškem, saj vam država lahko ubije vsakršno željo in voljo za pošteno delo ter ugasne siloviti optimizem, s katerim se sicer lotevate svojih projektov. Kakšna je bila ta vaša izkušnja?

Lastno podjetje sem odprla zaradi sodelovanja z blagovnimi znamkami, vendar sem se v tem težko znašla, ker kot umetnica nisem marala izstavljati računov in se dogovarjati z računovodjo. Moj podjetniški podvig morda ni uspel tudi zato, ker si svojega podjetja pravzaprav nisem želela. Če bi se mu posvetila tako, kot se posvečam pisanju bloga in objavljanju na družbenih omrežjih, bi mi mogoče celo uspelo. Toda kar naenkrat sem morala kot samostojna podjetnica državi dajati tisoč evrov na mesec. Takrat so se celo pojavili zapisi nekaterih ljudi, da sem bankrotirala, pri čemer pa so spregledali preprosto dejstvo, da obstajajo tudi avtorske pogodbe, preko katerih lahko delaš. Svoje podjetje sem nato prodala prijatelju, pol Slovencu in pol Hrvatu, ki se prav tako ukvarja s pisanjem. On tako ni imel stroškov z odpiranjem podjetja, meni pa se ni bilo potrebno ukvarjati z njegovo likvidacijo.

Pa vam knjižna slava zdaj že omogoča dostojno življenje?

Vsekakor, vendar ne živim le od knjig, ampak tudi od izvajanja delavnic za kreativno pisanje, gostovanj, tekstopisja, pisanja kolumn, pa tudi od družbenih omrežij in bloga. O tem, da pisatelji ne morejo biti finančno uspešni, govorijo le tisti, katerih knjige se prodajajo slabo. Res je sicer, da ljudje ne berejo dovolj in da nekatere založniške hiše na Hrvaškem pisateljem ne izplačujejo honorarjev ali pa so ti zelo skromni, zato se tudi pri nas veliko govori o tem, da se od pisanja ne more živeti. Sama menim, da moraš rasti tudi kot pisatelj in si aktivno prizadevati za širjenje kroga bralcev.

Sodelujete tudi z blagovnimi znamkami. Na kakšen način potekajo tovrstna sodelovanja in katerim načelom sledite pri tem?

Na začetku se mi je sicer zdelo, da se kot književnica s tem ne bi smela ukvarjati, vendar so se mi postopoma odpirala vrata. Vedno pa sem stremela k temu, da z blagovnimi znamkami sodelujem dolgoročno in postanem njihova ambasadorka. Največja znamka, s katero sem sodelovala doslej, je bila voda Jana. Zanje sem pripravila motivacijska sporočila, ki so jih odtisnili na svoje plastenke. Lani sem pri ustvarjanju televizijskega oglasa sodelovala s podjetjem Dietfarma, ki je po mojem mnenju odlična blagovna znamka. Na predstavitvi blagovne znamke v Berlinu sem spoznala, da predstavlja vse, kar sem tudi jaz – je minimalistična, enostavna, črno-bela.

Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem naravna in da nerada eksperimentiram z izdelki, vendar pa sem odprta za priložnosti. Sodelovanje z blagovno znamko sprejmem, če vanjo verjamem in izdelek tudi uporabljam. Nikoli ne bi sodelovala s podjetjem, če njihovih izdelkov ne bi uporabljala, saj mislim, da bi moji bralci to takoj prepoznali. Knjige so mi na prvem mestu in ni denarja, za katerega bi to naredila.

Kaj pa sicer na splošno menite o vplivnostnem marketingu?

To je trend, o katerem imam tako pozitivno kot tudi negativno mnenje. Danes se ima že vsakdo za vplivneža. Kupiš si deset tisoč všečkov in postaneš vplivnež, a čas zmeraj pokaže, kdo je resnično pristen. Nikogar nočem žaliti, vendar mislim, da ta val trenutno izkorišča zelo veliko ljudi. Na Hrvaškem se tako starejši kot tudi mlajši ob besedi vplivnež že prav zgražajo, saj mislijo, da se ti ljudje le fotografirajo po mestu in za to prejemajo denar, čeprav ni ravno tako. Tudi o tem nameravam napisati zgodbo, saj želim razkriti, koliko dela in truda je dejansko povezanega s tem. Za vsebine na družbenih omrežjih, kjer imam več kot 170.000 sledilcev, skrbim povsem sama, ampak me to osrečuje, saj lahko delam po svojih pravilih.

Na kakšen način pa vam je uspelo vzpostaviti tako močno mrežo sledilcev na družbenih omrežjih?

Ko sem napisala svojo prvo knjigo, se mi je zdelo povsem logično, da se pojavim tudi na spletu, kjer sem lahko blizu bralcev in z njimi delim svoja besedila. Po naravi sem delavna in radovedna oseba, ki si nikoli ne zapira vrat. Leta 2014 sem kljub prepričevanju prijateljev, da gre pri družbenih omrežjih le za zabavne platforme, ugotovila, da lahko bralcem približam svoje delo tudi na ta način. Želela sem izkoristiti dejstvo, da ne le mlajša, ampak tudi starejša generacija preživi vedno več časa na družbenih omrežjih. Postopoma sem začela z blogom in se izobraževala na spletu, da bi videla, kako stvari delujejo. Nikoli ne sledim šolskim primerom, temveč vse delam intuitivno in s srcem. Dandanes me ljudje sprašujejo, kdo ureja moje profile na družbenih omrežjih, vendar z njimi v resnici upravljam sama. Nisem podjetje, ampak sem avtorica, ki mora vedno iskreno pisati o tem, kar čuti. Vsebin ne pripravljam vnaprej, razen če gre za knjižne promocije. Moja idealna formula je pisanje s srcem in intuicijo, ki morda ne bi pri vseh delovala. Ves čas sledim odzivom bralcev, predvsem ženskam s težavami. Čeprav nisem diplomirana psihologinja, se zavedam, da imajo moja besedila lahko terapevtski učinek na bralce. Če bi še enkrat izbirala študij, bi se vsekakor usmerila v psihologijo.

Vse delam intuitivno in se ne menim za številke. Raje vidim, da moja besedila prebira deset pristnih bralcev kot pa petsto kupljenih, saj vemo, da se da danes kupiti prav vse. Vedno sem se osredotočala samo na pisanje in vedela sem, da bo to našlo pot do bralcev. Zavedala sem se tudi, da tematika, o kateri pišem, ni zelo razširjena, vendar sem natanko vedela, katera čustva želim vzbuditi in katere vrednote in sporočila komunicirati bralcem. Sama sem zasnovala tudi minimalistično vizualno identiteto na družbenih omrežjih, na katero sem zelo ponosna.

Da človek uspe, mora najprej dobro poznati sebe, delati na sebi, poslušati ljudi in se izogibati egocentričnemu vedenju. Odgovorim na vseh sto ali dvesto sporočil, ki jih tedensko prejmem na družbenih omrežjih, ne da bi uporabljala generična sporočila. Ker so knjige, vsaj na Hrvaškem, drage in ljudje zelo malo berejo, je veliko vredno, ko nekdo prebere mojo knjigo in mi pošlje sporočilo. S svojimi bralci imam zelo prijateljski odnos, zato je najmanj, kar lahko naredim zanje, da jim odgovorim in se jim zahvalim. Avtentičnost in kredibilnost sta zame zelo pomembni. Ljudje pravijo, da najbolj občudujejo mojo neposrednost, ki jo lahko občutijo tako na družbenih omrežjih kot tudi v živo. Kadar se predstavim v živo, ljudje spoznajo tudi Ingrid z Instagrama, Facebooka, spletne strani in knjig. Ničesar ne skrivam, kvečjemu še preveč razkrivam, kar zna biti včasih težko, saj sem visoko občutljiva oseba.

Na kakšen način pa se kaže ta vaša občutljivost?

Visoko občutljive osebe (ang. highly sensitive person, op. p.) zaznavajo svet okoli sebe zelo izrazito. V obdobju odraščanja je to zame predstavljalo veliko oviro, saj so vsi vedno znova ponavljali, da si vse preveč jemljem k srcu, da sem preobčutljiva in da se moram okrepiti. Ko sem prenehala težiti k temu, da bi bila kot drugi, in postala to, kar sem, sem začela pisati knjige. Postala sem edinstvena oseba, ki nima delovnega časa in direktorja, ampak je povsem svobodna. Na svoji poti sem srečala kar nekaj visoko občutljivih oseb, zato sem se v zadnjih letih začela posvečati raziskovanju tega stanja. Ko sem o tem pisala v svojem blogu, se mi je javilo več kot tisoč ljudi. Nisem mogla verjeti, da je toliko ljudi močno občutljivih. Poleg tega živimo v kapitalističnem svetu, v katerem se prevelika čustvenost pojmuje kot slabost. Sama sem spoznala, da so moje nekdanje slabosti pravzaprav postale moje močne točke. In ker se življenje včasih poigrava z nami, naj povem, da so me pri hrvaški založbi Mozaik knjiga, kjer so izdali knjigo Moč občutljivosti (Snaga osjetljivosti) ameriške avtorice Elaine A. Aron, sprejeli kot svojo ambasadorko. Presrečna sem, da lahko govorim o nečem, kar se je dolgo časa v patriarhalno zgrajeni družbi sprejemalo kot slabost. To je vendar dar!

Kaj pa še vključujejo vaši načrti za prihodnost? Se še vidite na Hrvaškem?

Izkušnjo bivanja v tujini sem že izkusila, ko sva se s fantom za leto in pol preselila na Kanarske otoke. To je bila zame edinstvena izkušnja, ki bi jo priporočila vsem. V resnici pa si želim, da bi nekoč imela hišo v Istri, ko bom dovolj zaslužila. Vidim se tudi v vlogi mamice. Ne delam pa veliko načrtov, ampak živim v trenutku in se mu prepustim. Trenutno se najbolj ukvarjam s promocijo svojih knjig, kar me vodi v resnično zanimive kraje po vseh državah nekdanje Jugoslavije. Moj drugi projekt, ki se ga zelo veselim, je Knjižnica srca. Letno bom med rokopisi, ki jih bom prejela, izbrala tri ali štiri, jih uredniško pripravila in približala svojih bralcem. Od nekdaj namreč obožujem knjige in jih zato tudi z veseljem priporočam, ne bi pa bila dobra kot knjižna kritičarka, saj se raje poglobim v nekaj knjig, kot pa da bi jih na hitro preletela cel kup. Poleg tega bom oblikovala svoj rokovnik, v katerega bom vpletla nasvete iz mojih knjig. Skratka, dela mi ne bo zmanjkalo. Pri tem pa mi je najpomembnejše, da to, kar delam, delam s srcem in iskrenostjo od začetka do konca.

Intervju je bil prvotno objavljen v reviji SaMMozavestno, prilogi k junijski, 456. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]