• Facebook
  • Twitter
  • RSS

»Tehnološki velikani ne morejo kar lomastiti po svetu avtorskih pravic«

Luka Novak, član poslovodstva Slovenske avtorske in založniške organizacije za pravice reproduciranja (SAZOR), je zagovornik direktive EU o avtorski pravici na enotnem digitalnem trgu. Iztočnica našega pogovora je bil predvsem vpliv na tehnološke velikane. Zanj direktiva sicer (še) ni optimalna, a pošilja jasno sporočilo Googlu, Applu, Facebooku in Amazonu.

»Dokler neka platforma posreduje vsebine določenemu številu ljudi in ponuja za to oglase, gre za medij in tega je treba regulirati kot vse klasične medije.« Foto: Črt Piksi

Sprejemanje nove evropske zakonodaje o avtorskih pravicah (prejšnja je bila stara skoraj 20 let) je, sodeč po vsem dogajanju, eden od večjih in težjih zakonodajnih projektov, ki so se je lotile institucije EU. Bolj se je bližalo sprejetje direktive, večja je bila verjetnost, da boste zasledili objavo katerega od njenih nasprotnikov ali zagovornikov. Med najglasnejšimi nasprotniki pri nas je bila na primer Piratska stranka Slovenije, ki je direktivo označila za katastrofo vseevropskih razsežnosti. »Slepi in samodestruktivni pohlep založnikov ter nekaterih večjih avtorjev je premagal vso zdravo pamet,« so Pirati zapisali v enem od svojih spletnih komentarjev. Na drugi strani pa je med zagovorniki direktive Luka Novak, ki ima pisarno le nekaj metrov stran od sedeža Piratov in smo ga prosili za komentar na omenjeni zapis. »Sosedje« imajo po njegovem mnenju vso legitimno pravico, da se na političen način upirajo direktivi. »Stremijo k temu, da bi bile vse vsebine brezplačne. Tako stališče je všečno, njegov problem pa je, da ne moremo mimo pravne države in pravnega reda,« mirno pojasnjuje sogovornik. Pravi, da bi v tem primeru težko govorili o pohlepu založnikov, če ga primerjamo z zaslužki in oglaševalskim kolačem, ki si ga trenutno lastijo platforme, kot sta Google in Facebook. »Kvečjemu bi lahko slednjim pripisali neskončen pohlep, ker niso pripravljene plačevati avtorskih vsebin, zdaj pa je Evropska unija ugotovila, da bi bilo to treba urediti v avtorskopravnem smislu, ne da bi se ozirali na to, na kateri strani je ta pohlep. Pravo je slepo, pravijo Američani.« Ob tem dodaja, da ne moremo gledati na to, kdo bo zaradi tega bogatejši, jasno pa je, da so večje platforme v prednosti, saj doslej niso plačevale avtorskih pravic.

Ali si direktivo resnično lahko vsak razlaga po svoje? Bodo številne sive cone odslej kaj manj sive?

Kot je Jeremy Rifkin pisal že pred leti, smo v dobi dostopa (ang. Age of Access, op. p.), kjer naj bi bilo vse na voljo. Na splošno se v pravu intelektualne lastnine vedno teži k ravnovesju med uporabniki avtorskih del, tj. tistimi, ki jih uporabljajo in do njih dostopajo, in varstvom njihovih avtorjev. To ravnovesje naj bi omogočalo čim bolj prost dostop do družbe znanja, zato imamo v avtorskem pravu tudi izjeme od izključnosti avtorske pravice. Dokler je to na internetu prepuščeno »kavbojem in indijancem«, kot je bilo aktualno pred uvedbo prometnih predpisov, ko je na cestah vedno zmagal najmočnejši in najhitrejši, je veliko možnosti za manipulacijo. Hkrati pa korporacijam ni bilo treba veliko manipulirati, saj je bil splet z avtorskopravnega vidika nereguliran. Če ga reguliramo z varnostnega in finančnega vidika, ga seveda moramo urediti tudi z avtorskopravnega vidika. V zgodovini je bilo vedno tako, da ko je prišlo do regulacije, so bili še vedno prisotni tisti, ki so kršili pravila. Tako je tudi danes potrebno regulirati »razbojnike« na internetu. Niso namreč vsi razbojniki Robin Hoodi.

Kakšen bo po vašem mnenju dejanski vpliv na tehnološke velikane? Kako bo direktiva delovala v praksi?

Odgovor bo znan čez 24 mesecev – to je obdobje, ki ga imajo države članice, da implementirajo to direktivo v svoj pravni red. Upi so veliki. Vsaka od teh platform, ki ponuja avtorska dela, se bo sama odločila, katera bo objavljala in katera ne. Če se bo odločila, da zanjo niso zanimiva, licence z avtorjem ne bo sklenila, objavljala pa bo tista, s katerimi jo bo imela sklenjeno. Direktiva zahteva, da platforme z avtorji sklenejo licence in plačujejo avtorske pravice. Že zdaj je mogoče zahtevati od velikih platform, da snamejo avtorska dela, za katera ne želite, da so objavljena, vendar pa do zdaj ni bilo obvezno plačevanje avtorskih pravic. Marsikateri znani Slovenec, med njimi denimo tudi Nipke, ki je z zagovorniki direktive nastopil na skupni tiskovni konferenci, ima interes, da so njegova dela objavljena na velikih platformah, čeprav za to ne prejema plačila, stremi pa k temu, da bi ga prejemal. Nekateri večji avtorji imajo to že urejeno, vendar so ta plačila zelo majhna. Govorimo na primer o tisoč dolarjih za dva milijona in pol ogledov. To je lahko postranski zaslužek za nekoga, ki živi še od nečesa drugega in ima prihodek od televizije ali drugih uporabnikov njegovih avtorskih del. Potrebno pa je bilo poskrbeti, da lahko nekdo, ki nudi platformam ogromno vsebin in jih te s pridom izkoriščajo za oglaševanje, živi od njih. Challe Saletov in Nipkejev producent Damjan Jovič pravi, da ima 60 milijonov ogledov na YouTubu. Če imaš profesionalca, ki ti bo vse to uredil, boš od tega prejel približno 60 tisoč evrov, kar je že lepa številka, odslej pa se boš lahko kot ustvarjalec pogajal s platformo, ki te bo želela obdržati. Doslej je platforma postavljala tarife, ki si jih lahko sprejel ali pa zavrnil, zdaj pa se boš za to lahko pogajal.

Kaj pa direktiva konkretno pomeni za novinarje, pisatelje in založnike medijev in knjig? So razlike med klasičnimi in digitalnimi mediji ali enake avtorske pravice veljajo ne glede na medij?

Pravila naj bi bila enaka za vse medije. Avtorska pravica je izključna že od Bernske konvencije iz 19. stoletja, nato pa se je prenesla v evropski pravni red z direktivami. Izključnost avtorske pravice je med drugim zapisana v direktivi EU o informacijski družbi, kar se je pozneje preneslo v naš pravni red. Enaka pravila veljajo za analogni in digitalni svet s to razliko, da so bila pravila za analogni svet bolj ali manj že napisana in jasna. Vsak založnik, ki želi objaviti avtorsko delo, mora za to plačati in skleniti pogodbo z avtorjem. Za avtorje, čigar dela se reproducirajo, kopirajo in skenirajo, so predvidena zakonska nadomestila in SAZOR zastopa avtorje z vidika fotokopiranja, skeniranja in podobnih tehnik. Ta nadomestila plačujejo uporabniki avtorskih del, v tem primeru šole in podjetja, v primeru zasebnega reproduciranja, torej tiskanja in skeniranja za domačo rabo, pa so za to predvidena nadomestila, ki jih plačujejo uvozniki naprav za fotokopiranje in skeniranje.

Kdaj se bo po vašem mnenju prenehalo fotokopiranje v šolah?

Dvomim, da se bo to zgodilo kmalu, ker šole to potrebujejo za bogatenje kurikuluma in tudi za izvajanje samega pedagoškega procesa. Pouk ne poteka na tablicah, tam digitalna raba ni tako pomembna oziroma ni tako praktična. Slovenski učitelji dejansko to lahko nemoteno počnejo, saj ima SAZOR s šolami sklenjen sporazum, tudi v Franciji je ta raba precej močnejša od digitalne, nekje v razmerju 80 : 20. S tem je mogoče učitelju nuditi bistveno širši diapazon za pouk, saj lahko fotokopira čisto vse, kar se mu zdi ustrezno – vse domače, tuje časopise in znanstvene vsebine pa seveda literaturo. Tako ima res veliko možnost razširiti znanje učencev. Fotokopiranje bo v določenih segmentih še vedno ostalo pomembna reprodukcijska metoda, je pa res, da se reproduciranje in skeniranje danes pač pretežno izvaja s pomočjo pametnega telefona.

Kaj pa avtorske pravice v digitalnem svetu?

V digitalnem svetu je bilo to področje bolj ali manj neurejeno. Zloglasni 11. člen, ki je zdaj postal 15. člen, je urejal uporabo agregatorjev novic, kot so Google News, Facebook News in Apple News, ki so imeli objavljene povezave na članke iz časopisov in predvsem s spletnih strani in zanje niso plačevali ničesar. To se ni moglo nadaljevati v nedogled. Nekateri časopisni založniki so to sprejeli kot nujno zlo, nato pa so ugotovili, da tako vendarle ne bo šlo več naprej, ker ne novinarji ne založniki za to niso bili plačani. Šlo je za reprodukcijo, ki je temeljna avtorska pravica, za katero je zakonsko predvideno plačilo, vendar ni bilo realizirano. Nekaj izjem bo – kratke novice, t. i. snippeti, bodo sprejemljive brez plačila, vendar pa agregator novic ne bo mogel več objaviti celotnega članka ali povezave do članka, ne da bi za to plačal. Kako se bodo delile pravice med medijskimi založniki in novinarji, je drugo vprašanje. Upamo seveda, da bo to čim bolj v korist novinarjev. Za zdaj je tako, da novinar za članke, napisane v okviru delovnega razmerja, avtomatsko proda svoje avtorske pravice delodajalcu, vendar avtorsko pravo predvideva posebne primere delitve honorarjev, ko gre recimo za kliping. Vemo, da je dandanes z delom v medijih zelo težko preživeti. Dejansko je zato še toliko bolj nedopustno, da za različne uporabe vsebin na spletu novinarji ne dobijo ničesar. Mislim, da se bo to dovolj hitro uredilo, ker je to ena od ključnih domen te direktive.

Omenili ste agregatorje novic. Zakaj je sprejem direktive pomemben znak za tehnološke velikane, da ne morejo samovoljno jemati in uporabljati avtorskih del?

Direktiva ima v tem smislu simbolni pomen, zato smo se zanjo tudi tako borili. Morda ni optimalna in bi se dalo veliko stvari bolje formulirati ali pa se jih še bo, ampak je dober korak v smer, da pokažemo tehnološkim velikanom, ki jim včasih pravimo GAFA (Google, Amazon, Facebook in Apple, op. p.), da ne morejo kar »lomastiti« po svetu avtorskih pravic. Pri direktivi je šlo za boj na simbolni ravni tudi v smislu upoštevanja pravne države in izključnosti avtorskih pravic, kar je dediščina razsvetljenstva in Beaumarchaisa, ki je ustanovil prvo kolektivno organizacijo. Z Bernsko konvencijo se je to mednarodnopravno formaliziralo. Ta pravila stojijo tako, kot stoji vsak tip prava, ki temelji na racionalnem dojemanju pravne države. Ti tehnološki velikani so tako močni, da se jim je zdelo, da lahko obidejo ta sistem, mi pa smo na to vdano pristali. V ZDA poznajo tako imenovano načelo vestnosti in poštenja (ang. fair use, op. p.), kar pomeni, da se od primera do primera glede na njihovo pravo določa, kaj kdo lahko uporablja in česa ne, v Evropi pa so naleteli na odpor. Nekateri bi rekli, da so te platforme tako velike, da jih to tako ali tako ne bo ogrozilo, vendar gre za signal, ki opozarja, da si ne morejo izmišljevati novih rab ter ponujati novih tehnologij in za to nič plačevati. Podoben primer je recimo skeniranje s pomočjo novih tehnologij. Samsung, Apple in Huawei v okviru sistema mobilne telefonije ponujajo možnost skeniranja in danes večinoma skeniramo kar preko mobilnega telefona, predvsem v obliki fotografske tehnike. Slovenska zakonodaja temu pravi druga fotografska tehnika, zato je zanjo predvideno nadomestilo, vendar ga ne plačuje končni uporabnik, ki lahko to počne brez omejitev do treh izvodov, ampak uvoznik teh naprav. Korporacije bi se temu rade izognile, čeprav imamo zakonsko podlago. Dobro je, da uporabljamo to tehnologijo, saj nudi dostop do družbe znanja ravno preko skeniranja. Mladina se v osnovnih šolah in gimnazijah ne uči več s papirja, ampak si fotografira in skenira materiale. Zakon je predvidel, da je to zasebna uporaba, ki se lahko uporablja do treh izvodov, in zanjo ni potrebno nikogar nič vprašati. Seveda pa je za to potrebno nadomestilo; Apple, Samsung in ostali velikani pa se delajo, da tega ni, čeprav možnost skeniranja nudijo. Oholost teh velikih sistemov ni vzdržna v smislu evropskega pravnega reda. Večinoma so to globalne korporacije, zato gre v tem primeru tudi za simbolni boj med Davidom in Goljatom, med hegemonijo oligopola in evropskimi ustvarjalci, ki so se poskusili temu upreti in področje regulirati. Do regulacije na spletu je že prišlo, potrebno pa bo implementirati tudi nadomestilo za mobilno skeniranje. Evropski ustvarjalci imajo pred seboj velik izziv.

Tehnološki velikani s tega vidika spominjajo na športnike, ki se izogibajo dopinškim testom. Bi lahko potegnili kakšno vzporednico?

Lahko, saj je doping prepovedan oziroma reguliran, lahko pa se mu izogibaš na različne načine ... Pri uporabi avtorskih vsebin pa je zelo zaznavno, da se korporacije izmikajo. Kljub vsemu gre pri primeru še tako vplivnih športnikov le za osebne, tudi žalostne zgodbe, korporacije pa so tako velike in močne, da se jih na neki način vsi bojijo in jih hkrati potrebujejo, ker nenazadnje ponujajo ogromno zanimivih tehnologij in njihovih uporab. Se je pa treba zavedati, da so prav velike spletne platforme popularno kulturo močno uniformirale in osiromašile, svet pa si želi tudi neodvisnih vsebin. Od pojava teh platform se avtorsko pravo sploh ni urejalo na ravni harmoniziranja v okviru Evropske unije. Na začetku je bilo to še sprejemljivo, saj uporaba ni bila tako množična, zdaj pa so vsebine na platformah postale skorajda edina prava zaznavna raba za milenijce ter še bolj za generacijo Z in jih je potrebno urediti, da se velikani temu »dopingu« oziroma nadzoru ne bodo več izogibali.

Ali tehnološke platforme obravnavate kot medij ali komunikacijski kanal?

Facebook je vsekakor oboje, saj ima vse atribute medija tudi po medijskih zakonih. Pomemben je podatek, da je YouTube po oglaševalskem kolaču večji od katere koli ameriške kabelske televizije, vse te platforme skupaj pa so vsekakor večje kot vsi klasični mediji. Težko bi rekli, da to niso mediji. Vsak, ki objavlja in ponuja vsebine, ki so lahko avtorsko varovane ali ne, je medij. Veliko se je govorilo o tem, da prihaja cenzura, vendar je svoboda govora še vedno popolnoma upoštevana in prosta, saj lahko vsak po svoje objavlja svoja avtorska dela in počne z njimi kar želi, če je le njihov lastnik. Če pa nekdo uporablja v svoji vsebini na primer pesem od Rolling Stones, je urejanje tega stvar Rolling Stonesov in Googla. Hkrati je Facebook tudi komunikacijska platforma, kar ne izključuje dejstva, da je tudi medij. Marsikateri nasprotnik tega noče razumeti. Dokler neka platforma posreduje vsebine določenemu številu ljudi in ponuja za to oglase, gre za medij in tega je treba regulirati kot vse klasične medije.

Kakšno je vaše mnenje o sprejemanju medijske zakonodaje v Sloveniji, ki se res že predolgo vleče?

Z medijsko zakonodajo se ne ukvarjam toliko, saj me intenzivno zaposluje avtorsko pravo. Vsekakor jo bo treba odpreti z vidika reguliranja spletnih platform, ki dajejo vsebine na voljo javnosti, saj se te sicer izmaknejo odgovornosti, ki jo imajo do družbe. Pogosto je problem povezan tudi z avtorsko zakonodajo, saj se v medijsko zakonodajo vključuje kvote predvajanja glasbe po slovenskih radijih, to pa je občutljiva tema. Po eni strani je tako prav, saj moramo zavarovati interese slovenskih avtorjev, lahko pa trči tudi ob pravila konkurenčnosti. S tega vidika opazujem, kaj se dogaja, vendar trenutno ne vem, v kateri fazi so zadeve.

»Delujemo povezovalno«

SAZOR je ena od petih kolektivnih organizacij v Sloveniji, med katerimi so tudi AIPA, odgovorna za avdiovizualna dela, IPF, ki skrbi za glasbene izvajalce, SAZAS, ki zastopa skladatelje in pisce besedil, ZAMP, književna organizacija za male pravice, in SAZOR, ki ureja pravice reprodukcije, torej reprografijo, fotokopiranje, tiskanje in skeniranje. »Od uvoznikov naprav za reproduciranje zbiramo denar, skrbimo za reprodukcijo v šolah, v gospodarstvu in v javni upravi, kjer še potekajo pogajanja ali pa jih bomo šele začeli. Nato ta denar delimo književnim, znanstvenim, publicističnim avtorjem in njihovih založbam. To je zakonodajalec predvidel kot kolektivno upravljanje, ker je nemogoče, da bi se vsak posamezen avtor dogovarjal s fotokopirnico ali z nekom, ki doma poskenira nekaj strani na telefon,« pojasnjuje Luka Novak. Dodaja, da je SAZOR kot ena od kolektivnih organizacij dejaven v smislu zagovornika direktive. V tem primeru so kolektivne organizacije in cehovska združenja ugotovili, da imajo skupen interes in da pokažejo, da so »na istem bregu«, čeprav se veliko govori o sporih med njimi. »Kljub temu poskuša SAZOR delovati povezovalno, sporov nimamo z nikomer in s tem želimo pokazati, da smo slovenski ustvarjalci enotni. Premagati želimo zdrahe, ki so včasih povsem nepotrebne, in javnosti poslati pozitiven signal ter poudariti, da ustvarjalci jemljemo svoje delo resno, zato želimo biti zanj pošteno plačani, da bi lahko družbi še naprej nudili odlične pesmi, filme in knjige.«