• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Dunking Devils: Tisti, ki delajo »nore« stvari

Akrobatsko skupino Dunking Devils je Slovenija spoznala leta 2011 v oddaji Slovenija ima talent, letos pa praznujejo že svojo deseto obletnico. Obeležili jo bodo na svoj način: z nečim »norim« in nepozabnim. Pogovarjali smo se z Domnom Rozmanom, ki je eden od ustanoviteljev Dunking Devilsov.

Letos prazujete deseto obletnico, a vaši začetki segajo še dlje v preteklost, kajne?

Tako je. Sam sem začel pred šestnajstimi leti z zabijanjem košev in sem eden od ustanovnih članov skupine Dunking Devils. Začeli smo ne ravno kot »one-man band«, ampak »one-team band«. Bili smo ekipa šestih, med katerimi smo bili srednješolci, pa študentje fizike, strojništva, farmacije ... Vsa stvar je bila na začetku čisti hobi. Imeli smo se lepo, ampak resnici na ljubo smo bili zanič. Začeli smo v šolski košarkarski ligi, kjer smo bili prvi dve leti četrti (od štirih), naslednje leto smo bili drugi (od treh) ... (smeh) Tudi pozneje smo imeli morda dva ali tri nastope na leto, honorarja smo dobili ravno toliko, da smo pokrili najem kombija, s katerim smo na nastop pripeljali opremo. Priznam, da smo takrat na situacijo gledali povsem nerealno. Ni nas gnala kakovost, ampak to, da smo se imeli dobro in da smo želeli to delati še naprej. Zanimivo je, da so mnogi od tistih, ki smo bili del tiste prve skupine, še danes povezani z nami – nekateri so še vedno aktivni v klubu, nekateri v podjetju, nekateri pa so morda šli v redne službe, ampak prihajajo na naše prireditve, pomagajo, kjer lahko ...

Kaj se je zgodilo potem? Kako ste iz skupine, ki je imela le nekaj nastopov na leto v Sloveniji, postali najboljša akrobatska skupina na svetu?

Z viralnimi posnetki smo začeli prodirati v svet. Spletni viralni video je za nas pomenil veliki preskok, čeprav takrat nihče od nas ni vedel, kaj »viralnost« sploh je. Naša edina želja je bila, da bi snemali filmčke in da bi jih ljudje videli. To so bili posnetki, ki smo jih snemali na treningih in nastopih z neko zelo povprečno kamero, ki je stala na stativu. S tega vidika, ki se pričakuje danes, vse skupaj takrat res ni bilo nič posebnega. So pa bile relativno zanimive stvari, ki smo jih delali.

Takrat je poleg portala YouTube obstajala platforma Metacafe, ki je ponujala monetizacijo posnetkov – ko je posnetek dobil 20.000 ogledov, si dobil sto dolarjev, nato pa so ti za vsakih tisoč ogledov plačali pet dolarjev. Sam sem se takrat lotil montiranja posnetkov, zavedal sem se pomena dobre izbire glasbe. Pri tem se moram zahvaliti mojemu bratu, ki je skladatelj in je pisal glasbo za nas. Šlo nam je vedno boljše in ko smo z enim posnetkom dosegli 250.000 ogledov, sem od Metacafeja dobil sporočilo, da nam ne morejo izplačati 1000 dolarjev, ker naj bi si bili naši posnetki preveč podobni. Da skrajšam – tega denarja nismo nikoli videli, a tudi četrt milijona ogledov ni kar tako. Te posnetke smo nato naložili tudi na YouTube, ki je bil takrat še precej na začetku. Količina vsebine, ki so jo takrat ljudje nalagali na ta portal, še ni bila tako velika kot danes in si veliko hitreje prišel na »trending« seznam. Preko posnetkov, ki so potem resnično zakrožili po svetu, nas je našel francoski menedžer, s katerim smo šli prvič v tujino, in tudi menedžer zabaviščnega parka v Indoneziji, ki nas je tja povabil za tri tedne. Ko smo začeli nastopati v tujini in dobili dobre posnetke s tamkajšnjih nastopov, se je stvar še bolj odprla in še toliko lažje smo delali nove stvari, ki so potem znova pritegnile nove ljudi ...

Lahko pa rečem, da smo s temi posnetki takrat dejansko dvignili vso našo »industrijo«. Ko smo jih začeli nalagati, so to za nami začeli početi tudi drugi in izjemno se je povečalo zanimanje za našo dejavnost. Takrat smo začeli delati še več, imeli smo številne turneje, na katerih smo se ogromno naučili in prestopili na še višjo raven.

Je bil pomemben korak za vas tudi oddaja Slovenija ima talent?

Tudi, saj nas je tisto sodelovanje vsekakor »postavilo na zemljevid« v Sloveniji, čeprav smo bili v tujini takrat že precej aktivni.

Kako pa je prišlo do same zamisli o blagovni znamki Dunking Devils?

Pred desetimi leti so se pojavili zametki želje, da bi naredili nekaj več, čeprav to še niti približno ni šlo v smer profesionalizma. Za naš začetek imamo trenutek, ko smo prekinili sodelovanje z dotedanjim trenerjem in ustanovili športno društvo ŠD Devils. Takrat smo ugotovili, da si želimo povabiti akrobate iz vse Slovenije, v tistem letu pa so se začeli tudi prvi nastopi v tujini. Nastopili smo v Franciji, Tuniziji, konec leta pa je sledila tudi že prva daljša turneja v Indoneziji. Nato so šle stvari počasi naprej ...

Približno pet let je od takrat, ko smo začeli delati zelo ciljane projekte, ki so bili namensko viralni. Takrat je prišlo do še enega večjega mejnika, in sicer trenutka, ko se nas je šest odločilo, da bomo stopili na povsem podjetniško pot. Sledilo je kar težko leto, leto in pol, saj smo vedeli, da mora vsaj nas šest od tega dela živeti, torej, da bomo iz polprofesionalizma (pre)stopili v profesionalizem. Ta korak je torej terjal od nas popolno predanost in bili smo prvi v Sloveniji, ki smo naredili nekaj takšnega. Bile so že skupine, ki so od podobnih aktivnost živele nekaj let, nato pa so šli v redne službe, mi pa smo rekli: »Ne, to bo naša redna služba. Mi bomo od tega živeli! Ljudem bomo nudili dobro storitev in oni nam bodo pripravljeni za to plačati.« Na osebni ravni smo vedeli, da če želimo to narediti, bomo šli po tej poti ne glede na vse in se ne bomo ustavili, dokler nam ne uspe. Na ravni blagovne znamke pa smo vedeli, da potrebujemo takšno, ki bo vredna, čista, imela jasne vrednote in jo bo treba na dolgi rok razširiti onkraj mišljenja; da je to, kar počnemo, ne le »zabijanje« košev, ampak da z »norimi« stvarmi presegamo meje.

Začeli smo morda res z zabijanjem košev in to še vedno zelo radi počnemo, a dajte nam kateri koli »nor« in »uau« projekt, ki bo premikal meje, in takoj bomo zraven! 

Ta korak k profesionalizmu je od vas verjetno zahteval tudi druga znanja, ne le športnih, kajne?

Res je. Sam sem to vzel kot pravi trenutek, da sem se naučil določenih marketinških principov in da smo v našo ekipo povabili nove ljudi. Dobri dve leti sta od tega, kar smo ugotovili, da če želimo biti kot blagovna znamka uspešni na dolgi rok, moramo postaviti ekipo, iz katere je, nepričakovano, nastala nekakšna nišna agencija. Takrat se nam je kot strokovnjakinja za viralni marketing pridružila Maja Burja, nad Dunking Devils pa bdi agencija Honey Badger, ki se ukvarja z viralnimi projekti naših blagovnih znamk ter tudi drugih naročnikov.

V agenciji smo tako zaposlili ljudi, ki imajo marketinška, prodajna in produkcijska znanja, kar dopolnjujejo naši člani, ki imajo izkušnje z ustvarjanjem norih vsebin, potovanji po svetu ter seveda z razumevanjem gibanja – tako s tem, kako to gibanje uporabiti v šovu, kot tudi, kako z njim navdušiti v slikah in posnetkih. Vesel sem, da je od takrat naša blagovna znamka Devils, pa tudi druge znamke, postala tako močna, da je vse večje število ljudi, ki živi in ustvarja znotraj našega kolektiva. Ponosen sem, da smo vedno bili in še vedno smo tesno povezana ekipa fantov in deklet, ki bi eden za drugega naredili vse. Prepričan sem, da se to vidi in čuti tudi na odru. Uživamo v tem, kar delamo, uživamo v tem, da premikamo meje in da to počnemo skupaj.

Kako skrbite za promocijo?

Maja Burja je zdaj z nami že dve leti in skrbi, da marketing dobro teče, čeprav v resnici vsi delamo vse in dihamo za stvar, v katero verjamemo. Pri nas so res vsi, ki so del naše ekipe, s srcem pri stvari. Če ni tako, se poslovimo, saj imamo zelo jasna merila, koga želimo imeti ob sebi.

Kar pa zadeva samo promocijo, lahko povem, da gre pri nas večinoma za vsebinski marketing, med kanali, ki jih uporabljamo, pa so najbolj pogosto družbena omrežja. Ko je to potrebno, pa se poslužimo tudi klasičnih »off-line« kanalov, digitalnega zakupa, remarketinga ..., skratka širokega spektra komunikacijskih kanalov. Pri prepoznavnosti znamke je za nas pomembna tudi komunikacija z mediji preko sporočil za javnost, veliko pa delamo tudi na ustvarjanju vsebin skupaj z mediji – novinarje smo na primer povabili sem, ko je bilo na mestu, kjer je danes Woop Park, še gradbišče; povabimo jih, ko snemamo kakšen udaren posnetek in jih včasih celo vključimo zraven ...

Pri promociji posameznih produktov, konkretno naših nastopov, pa lahko trdim, da imamo takšno znamko, da bolj kot ne drugi najdejo nas. Če imaš projekt, ki je zanimiv, celo malo nor, in če iščeš nekoga, ki premika meje, potem smo to mi. Potem je za vas naša agencija prava izbira. Priznajte, da moraš biti malo nor, da zabijaš koše na vlaku (smeh). In celo gradnja našega Woop Parka je bila za mnoge nora ideja, ampak nam je uspelo. Pogosto se lotimo projekta, za katerega že v začetku vemo, da je ideja povsem »nora«, ampak nam uspeva. Poleg tega je pri takšnih norih idejah dobro to, da ko jih dejansko izvedeš, jo ljudje ravno zato, ker je tako nora, delijo naprej in o njej govorijo. Že videne in doživete ideje so takšne, da o njih ni vredno govoriti. To ni za nas. Projekti, ki ne premikajo mej, niso za nas in se jih niti ne lotimo.

Videti je, da točno veste, kaj hočete ...

Če želimo dati naročniku to, kar si resnično želi, potem morajo biti naše vrednote skladne z njegovimi. Povedano drugače: to, kar želi naročnik z nekim projektom doseči, mora biti tisto, v čemer smo mi najboljši. Seveda je to povezano tudi s financami – veliko je v kreativnosti, a brez določenih drugih pogojev tudi ne gre. Povedano drugače: ne moreš posneti norih posnetkov zabijanja na vlaku, če nimaš na voljo vlaka za nekaj dni treninga in nekaj dni snemanja, če je vlak prekratek, če nimaš strojevodij ... To je povsem plastičen primer.

»Vlak« je zagotovo eden od vaših najbolj odmevnih projektov – bi omenili še kakšnega?

S Slovenskimi železnicami smo izpeljali kar nekaj zanimivih projektov, med drugim tudi skok čez parno lokomotivo, zanimivo pa je bilo tudi snemanje serije posnetkov za Facebook Watch. Gre za Facebookovo konkurenco YouTubu, ki je pred lansiranjem platforme v Ameriki za dva meseca poslal k nam hollywoodsko ekipo, s katero smo snemali deset epizod dolgo serijo. Lep projekt smo delali tudi za Mastercard, v smislu, kako izvesti najbolj »noro« brezstično plačilo.

Naj omenim še enega od zadnjih. Januarja so bili fantje na Kitajskem, kjer so bili del šova ob kitajskem novem letu. Gre za oddajo, ki ima Guinnessov rekord za največjo gledanost – gleda jo povprečno milijarda ljudi in naši fantje so bili del tega. 14 dni so preživeli tam, trenirali so za pet minut oddaje, kjer je pel tudi Jackie Chan, s katerim so tudi navezali stike. To je bila za nas tudi velika promocija.

Velik pomen dajete tudi gradnji svoje skupnosti, kajne?

Absolutno! Ponosni smo na to, da ne gradimo le skupnosti Dunking Devils, ampak tudi širšo skupnost po svetu. Že dvakrat smo organizirali tudi svetovno prvenstvo – in obakrat zmagali. Naša filozofija je, da združujemo in da povečujemo potrebo po našem produktu – akrobatskem zabijanju. Več ljudi kot dela to, večje bo zanimanje. Več bo zanimanja, več bo povpraševanja po takšnih skupinah. In če si eden od najboljših na svetu, te bodo kontaktirali za največje dogodke in boš ti tisti, ki bo »pobral smetano«. Kot blagovna znamka moraš pač ostajati vedno v vrhu.

Kot ste omenili, pripravljate ob deseti obletnici tudi nekaj posebnega. Kaj bo to?

17. in 18. maja pripravljamo nastope v Hali Tivoli, šov pa smo poimenovali Dunking Devils Live. V naši filozofiji je, da postavljamo trende: bili smo prvi v Sloveniji, ki smo rekli, da lahko akrobati živijo od tega; bili smo prvi, ki smo viralne posnetke povzdignili na novo raven; postavili smo prvi trampolin park v Sloveniji ... Vedno iščemo nove in nove izzive in nekaj, kar bo zazibalo status quo. Takšen projekt je in tudi bo Dunking Devils Live. Že večkrat smo bili po svetu del tako imenovanih akrobatskih cirkusov – gre za skupino najboljših artistov iz regije in gostov z vsega sveta in to želimo narediti tudi pri nas. To bo prvi slovenski adrenalinski spektakel, kjer želimo resnično vse najboljše – kar zadeva produkcijo, bomo imeli najboljše luči, laserje, ogenj ...  Med nastopajočimi ne bomo sodelovali le mi, ampak še Flipping Art, skupini The Artifex in LED Motion, Duo Kamikazete, zmagovalka Talentov Tjaša Dobravec, ne smemo pa pozabiti niti na nekatere odlične izvajalce iz tujine. Naša želja je, da to ne bi ostal enkraten dogodek, ampak bi ga ponavljali vsako leto.

Intervju je bil prvotno objavljen v aprilski, 454. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]