• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Ključne so vrednote!

Kamenko Kesar je zanimiv človek. Pred leti je vzpostavil marketing v podjetju Microsoft za jadransko regijo, je lastnik uspešne marketinške agencije Adrema, bil je direktor marketinga za Outfit 7, še danes pa dela tudi kot marketinški svetovalec za različna podjetja. Seveda pa ni le to – je tudi predan mož in ljubeč oče, izjemen kitarist in ljubitelj narave ter nenazadnje uspešen bloger in avtor knjige Mene ne bo noben jebo.

»Na splošno se mi zdijo tako odnosi z javnostmi kot tudi marketing v Sloveniji zelo pasivni. Nimamo podjetij, ki bi dejansko vzgajala »hude« kadre, ker nimamo trga, ki bi deloval tako, kot bi moral, saj smo preprosto premajhni.«

Vaša poslovna pot se je začela z delom za Microsoft, nato pa ste se odločili stopiti na samostojno podjetniško pot. Kaj vas je vodilo k odločitvi, da »greste na svoje«?

Na Microsoftu sem prišel dovolj »visoko«, da sem se zaradi svoje pozicije odmaknil od trga oziroma nisem imel več občutka, kaj se na trgu dogaja. Moral sem se začeti ukvarjati z Excelovimi tabelami, poročili in podobnim, kar mi je nekaj časa sicer predstavljalo izziv, toda v tem ni nobene kreativnosti in ugotovil sem, da to preprosto ni zame. Že po prvem letu, ko sem na Microsoftu prevzel položaj direktorja marketinga, sem začel razmišljati, kako naprej. Takrat je bilo kar nekaj možnosti – ena od njih je bila tujina, natančneje Seattle, ampak otroci so bili takrat še majhni in na koncu je bila odločitev v resnici zelo preprosta.

Nastala je torej agencija Adrema, kajne?

Tako je. Adremo sem ustanovil leta 2007. Imel pa sem to srečo, da sem se z Microsoftom dogovoril, da prevzamem enega od njihovih večjih dogodkov in ko sem šel »na svoje«, dejansko nisem začel »z nule«. Začel sem z enim naročnikom, s katerim sem imel dveletno pogodbo, tako da sem imel čas postaviti ekipo. Ker sem že imel projekt in s tem tudi relativno veliko ekipo, sem imel tudi večje stroške. Če bi začel sam, bi verjetno gradil bolj počasi in z minimalnimi stroški. V približno letu in pol sem našel tudi druge naročnike in počasi je začelo nastajati to, kar je Adrema danes.

Kako se je spreminjala ponudba vaših storitev glede na zahteve naročnikov?

Na približno dve leti ponudbo širimo in prilagajamo, čeprav imam tudi glede tega svojo vizijo. Rad bi, da agencija ostane dovolj majhna, da še naprej ohranjam stik s trgom in s kreativnostjo, hkrati pa bi rad šel pri projektih še korak dlje. Menim, da so to izzivi predvsem nas, manjših agencij; držati ravnotežje med majhnostjo ekipe in tem, da ves čas prihaja do določenega napredka. Se pa s časom spreminjam tako jaz kot tudi moja ekipa. Zame je zelo pomembno, da vsak član moje ekipe stoji sam zase, da je vsak na svojem področju resnično dober, da imamo urejeno družinsko življenje ... Za »operativo«, ki jo kdaj potrebujemo in je nimamo znotraj podjetja, pa poskrbijo naši stalni zunanji sodelavci.

So določeni naročniki z vami že od začetka?

Ne, naročniki pri nas običajno ostanejo od štiri do šest let. Delamo večinoma z multinacionalkami, ki želijo biti močne na področju, ki ga opravljamo – torej pri odnosih z javnostmi, pripovedovanju zgodb (storytellingu) in dogodkih –,  pa pri sebi nimajo velike marketinške ekipe. Po tem obdobju – torej štiri do šest let – se baza pri naročnikih iz Slovenije premakne kam drugam, včasih tudi zaprejo določene kanale in to so najpogostejši razlogi, da se sodelovanje preneha. Sem pa zelo zadovoljen, da je veliko takšnih, s katerimi sodelujemo daljše obdobje, saj to pomeni, da gremo uspešno z njimi skozi čas.

Katere so prednosti in katere slabosti dela z dolgoletnimi naročniki?

Tako pri njih kot tudi pri nas se ljudje menjajo, ves naš posel pa v osnovi temelji na odnosu. Če se ujamemo pri vrednotah in odnosu, potem smo partnerji in kot partnerji lahko sodelujemo skupaj dolgo časa. Ko se »zamenjajo energije« in pride nov človek z neko drugo »zgodbo«, se je temu pač treba prilagoditi oziroma presoditi, ali se še ujemamo. Moram reči, da imamo to srečo, da si lahko privoščimo, da kdaj naročnika tudi zavrnemo in mu povemo, da se ne vidimo v sodelovanju z njim. To smo že nekajkrat naredili, tudi na škodo financ, ampak v korist zdravja in dobre energije, pa tudi tega, da lahko za tiste naročnike, s katerimi delimo enake vrednote, delamo najboljše, kar lahko.

Lahko omenite nekaj najbolj odmevnih marketinških akcij in dogodkov, ki ste jih izvedli?

Omenil bi samo tiste, ki so po mojem mnenju »naredili razliko«. To je na primer naš prispevek pri postavitvi blagovne znamke Talking Angela. Prav »nora« se nam je zdela zgodba, ko smo z naročnikom izdelali petmetrsko prostato, s katero smo potovali po Evropi. Trenutno se nam zdi izjemna kampanja »Sodobna kofetarica«, pa projekt »Podarite nam modro srce« za Niveo, ki je ena od največjih kampanj in ima tudi najdaljši staž. Nam so všeč projekti, ki so edinstveni, s katerimi resnično lahko povzročimo razliko in dosežemo presežek. Projekti z dušo! Poleg tega ne maramo rutine, želimo, da je vsak naš dogodek nekaj posebnega – kot na primer »tihi disko«, ki smo ga organizirali v Postojnski jami, ali pa pravi ples v maskah, ki smo ga za neko mednarodno podjetje pripravili v Benetkah. Ljudje se na naših dogodkih vedno dobro počutijo, ker je v ozadju vedno določena edinstvena zgodba in predvsem pozitivna energija.

Kakšno pa je sicer razmerje med kratkoročnimi in dolgoročnimi naročniki oziroma projekti?

Okoli devetdeset odstotkov je rednih, dolgoročnih naročnikov, deset odstotkov pa projektnih. Res pa je, da včasih kateri od projektov traja več mesecev in na koncu lahko predstavlja tudi dvajset odstotkov prometa agencije. Lahko pa tudi povem, da so redki takšni naročniki, ki pridejo k nam le projektno in potem ne ostanejo pri nas, četudi gre recimo za projekte, ki jih izpeljemo zanje le enkrat na leto. Tako da je očitno stopnja zadovoljstva visoka.

Verjetno se v skladu s številom naročnikov povečuje tudi vaša ekipa. Imate poleg rednih sodelavcev oziroma stalno zaposlenih tudi kakšne zunanje sodelavce?

Tako je. Naša notranja ekipa je majhna, pet nas je, a imamo tudi veliko – recimo 12 do 15 – rednih zunanjih sodelavcev oziroma partnerjev. Oni delajo na področjih, ki jih mi sami ne moremo dovolj kakovostno pokriti. Včasih zunanjega sodelavca najamemo tudi za ceno tega, da mi niti ne zaslužimo, a da naročnik dobi želeno. Poslovno gledano je morda to slabo, ampak za nas je veliko vredno.

Ko že govorimo o zaposlenih – kakšno je vaše načelo pri sprejemanju novih članov v vašo ekipo? Kaj se vam zdi najbolj pomembno pri zaposlovanju?

Meni osebno so ključne vrednote! Če ob tem človek prinese še določena znanja, je seveda še toliko boljše, a znanje se da pridobiti. Zaposlujem torej čustveno, na podlagi tega, ali si ustrezamo kot ljudje.

Pred časom ste v eni od svojih kolumn pisali o tem, da iščete pripravnika, ki pa ne bo dobil običajnega, torej finančnega plačila, ampak bo »nagrajen« z izkušnjami in poznanstvi, ki bodo zanj dobra naložba vnaprej. Bi takšen pristop tudi danes še deloval?

To je bilo tisto leto, ko smo imeli v juniju devetnajst dogodkov – poleg naših rednih zadolžitev. Takrat sem se odločil, da bom dal priložnost nekomu, ki nima nobenih izkušenj. Saj poznate tisti začaran krog: ne najdem zaposlitve, če nimam izkušenj, teh pa ne morem dobiti, če me nihče ne zaposli ... Odločil sem se torej dati priložnost študentu ob koncu študija, da nas tri tedne povsod spremlja. Ni šlo za zaposlitev, ampak za neke vrste pripravništvo, za to, da ta oseba dobi izkušnje in da ji pomagamo najti službo, kjer si jo je želela. Na koncu ni šlo za eno, ampak za kar tri osebe, ki so mi prvi dan povedale, kje bi rade delale in na koncu jim je to tudi uspelo. Oglas je bil resnično precej provokativno zastavljen in polovica Slovenije ga je razumela, polovica pa ne. Sam se niti nisem oziral na to; želel sem le, da bodo ti trije mladi zadovoljni. In kar je najbolj zanimivo – del tistih, ki so na začetku kritizirali moj oglas oziroma moj način, so ostali istega mnenja tudi potem, ko sem objavil, da so dejansko vsi trije »pripravniki« po treh tednih dobili službo tam, kje so si je želeli.

Na vaše vprašanje, ali bi to delovala tudi danes oziroma ali bi kaj takšnega ponovil, pa ne verjamem, da bi se mi ljubilo iti še enkrat skozi to. Raje pomagam tako, da naredim uslugo ali pomagam najti službo nekomu, ki ga poznam; tudi zdaj dobivam klice in elektronsko pošto, le da zdaj to ni tako javno ... Je pa vsekakor bila zanimiva izkušnja!

Kako kot lastnik agencije in potencialni delodajalec mladim gledate na današnjo tako imenovano milenijsko generacijo? Nekateri milenijce kritizirajo, da niso tako zagnani, da so včasih celo leni ...

(dolg razmislek) Nič bolj in nič manj kot prejšnje generacije, se mi zdi. Mladi znajo biti izjemno fascinantni! Je pa res, da če jim jaz, ki se bližam petdesetim, želim slediti, potrebujem kar nekaj energije. Sem še tiste šole, da imam rad, da z zaposlenim v podjetje dobim tudi zvestobo, ampak zavedam se, da imamo različne poglede nanjo. Je pa pri mladih – tako pri nas kot tudi v tujini; tam morda še bolj – prisoten trend rednega menjavanja zaposlitve. V obdobju, preden si ustvarijo družino, je že čudno, če službe ne zamenjajo enkrat na dve leti.

Kakšen pa je vaš pogled na trenutno stanje na področju odnosov z javnostmi v Sloveniji? Zdi se, da je bila včasih bolj v »zagonu« oziroma da trenutno malce »spi«. ... Bi se strinjali s tem?

Na splošno se mi zdijo tako odnosi z javnostmi kot tudi marketing v Sloveniji zelo pasivni. Nimamo podjetij, ki bi dejansko vzgajala »hude« kadre, ker nimamo trga, ki bi deloval tako, kot bi moral, saj smo preprosto premajhni. Tu ni takšne borbe; skozi sito se namreč prebije veliko precej povprečnih idej, rezultati pa se dosežejo s povprečnim naporom ter kreativnostjo in podjetja zato ne vlagajo v to, da bi bil marketing ali odnosi z javnostmi učinkovitejši ali uspešnejši.

V nekem trenutku je bilo videti, da bodo start-upi poskrbeli za spremembo, a žal niso. Še več, zdi se celo, da so naredili nekaj škode – razen nekaterih, ki so resnično izjemni. Generacija, ki je šla skozi ta proces, namreč bolj sloni na idejni zasnovi kot pa na dejanskih rezultatih. Polni so torej idej, ni pa izvedbe ali rezultatov.

Veliko je govora o morebitni ponovni krizi. Se bojite ponovne recesije?

Ne, ker sem uspešno preživel že dve krizi. Podjetje sem odprl tik pred hudo finančno krizo leta 2007, pa smo jo uspešno premostili. Vmes sem se zaljubil in sem bil eno leto operativno nesposoben – to je bila druga kriza (smeh). Naj pride! Šalo na stran – kaže, da se nekaj dogaja, ampak se ne bojim, ne za nas. Če kaj znamo, znamo postaviti zgodbe, in zgodba je tista, ki vedno bolj šteje. 

Kakšni pa so vaši načrti oziroma cilji za prihodnost? Že prej ste omenili, da bi radi ostali relativno majhni – bo torej Adrema ostala nekakšna butična agencija?

Omenil sem že svoja leta in to je čas, ko ne gremo več v vse, kar »pade pred nas«. Ekipe ne bi rad širil, saj je ves čas imela med štiri in osem ljudi; ta trenutek nas je pet in to nam ustreza. Naš kader je trenutno resnično vrhunski, poslovni model deluje, tako da mislim, da bomo kar ostali tu, kjer smo. Področje, na katerem bi želel narediti še korak naprej, je moja delavnica Polegon, ki odlično deluje. Skoznjo je šlo že več kot tisoč udeležencev in lepo mi je pri srcu, ko vidim, da lahko na takšen način »team buildinga« pomagam ekipam, da so še boljše.

Koliko ste kot lastnik še vključeni v konkretne projekte in v kolikšni meri jih povsem prepuščate zaposlenim?

Po naravi sem tak, da stvari rad prepustim drugim, a dejstvo je, da pri nas vsi delamo v eni pisarni in sem hočeš-nočeš vključen v zadeve. Ves čas se pogovarjamo, ideje so skupne; ko pridemo do neke točke, pa mi je všeč, če stvari nekdo sam vzame v svoje roke.

Do neke zdrave meje torej?

Ja, mislim, da je ta meja zdrava oziroma sem v to prepričan – glede na to, koliko časa poleg službe preživim z otroki, glede na to, da imam proste večere in vikende ... Mislim, da smo našli resnično pravo razmerje.

Znano je, da za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska; ženska, ki stoji za vami – oziroma bolje rečeno ob vas –, je seveda vaša Alenka (Kesar, nekdanja dolgoletna urednica in voditeljica oddaje Vizita, op. ur.), ki je prav tako zaposlena v Adremi. Je težko ločiti zasebni in poslovni odnos?

Mislim, da je za Alenko težje kot zame. Ona mora »tvegati«, kako bom razumel določene stvari – kot direktor ali kot mož. Ampak mislim, da med nama to deluje, glede na to, kako dolgo sva že vpeta v to. 

Ali v trenutku, ko se iz pisarne odpeljeta proti domu, izklopita službo oziroma se vsaj trudita, da bi jo ali pa je poslovni del življenja ves čas prisoten?

Se niti ne trudiva, da bi poslovni del življenja doma »odklopila«. Delo naju ne obremenjuje, sam sem tudi na dopustu ves čas »priklopljen«, ampak to zato, ker se počutim dobro, ko vidim, da je vse v redu. Če se kaj pojavi, raje rešim takoj, v petih minutah, in Alenka je tudi takšna. Vse urejava sproti, včasih tudi med kosilom, čez vikend ... Ta dva svetova sta za naju prepletena in nisva obremenjena s tem, da bi morala enega ločevati od drugega. Je pa pri nas tudi obratno – če mora kdo od ekipe med službo opraviti kaj osebnega, to zame ni problem, ne glede na to, ali to počne v delovnem času ali ne. Naj opravi, ne pa, da ta stvar »visi« nad njim med delom, saj v tem primeru niti ne bo mogel dobro delati.

Je pa res, da si kaj takšnega lahko privoščim prav zato, ker smo majhni. Če je ekipa večja, se potem že pojavijo vprašanja, zakaj se za nekoga dela izjeme, za drugega pa ne ... Moram pa ob tem dodati, da je dela in stresa pri tem, da ostaneš majhen, povsem enako – če ne celo več – kot če rasteš. Ves čas je treba phranjati ravnotežje, saj majhen ostajaš na račun nečesa drugega – morda na račun naročnikov, morda na račun prometa ...

Imata sicer z Alenko podobne ali različne poglede na vizijo podjetja?

Imava različne poglede, a obvelja seveda moja (gromek smeh). Ne, seveda jih imava in meni je super, da dobim kdaj tudi kakšen drug pogled, pravzaprav to celo potrebujem. A če imava različne vizije, je bolj ključno to, da imava enake vrednote. Nikoli ne bova na primer dovolila, da pride kaj med naju ali pa da bi posel vplival na družino – otroci so za naju številka ena! Vse ostalo je sekundarnega pomena.

Prej ste omenili, da imate dovolj časa za družino in osebno življenje. Kaj pa z Alenko rada počneta, ko imata čas zase oziroma za otroke?

To sta v resnici dva različna pojma – ko imava čas le zase, je Alenka rada pred televizijo, jaz pa sem nekje zunaj, v naravi. Kot človek nujno potrebujem potovanja, ker tam dobim nove izkušnje in navdih za zgodbe. Ko je čas za družino, pa so tako ali tako otroci tisti, ki odločajo in se jima midva prilagajava – pomembno je le, da smo skupaj.

Kot poslovnež morate graditi tudi osebno znamko, skrbeti za samopromocijo in biti v določeni meri izpostavljeni v javnosti. Vam je to prijetno ali pa skrb za tovrstno izpostavljenost raje prepustite Alenki, ki je v javnosti prepoznavna tudi po svojem dolgoletnem vodenju oddaje Vizita?

Mislim, da sem primer klasičnega »shizofrenega« Slovenca (smeh). Vsak dan mi je odveč, če sem kje v središču pozornosti. Hkrati pa je v trenutku, ko sem v središču, zame to nekaj povsem naravnega. Dobro se počutim na odru pred tisoč ljudmi, dobro se počutim na nekem dogodku ali zabavi ... A če bi moral izbirati med tem, da sem na Rakitni, kjer ležim na ležalniku in gledam v smreke, ali da sem na nekem službenem dogodku, bi izbral Rakitno. Vem, da je osebna znamka zelo pomembna, ker tudi na ta način dobiš posel, a super bi bilo, če bi to delal namesto mene nekdo drug. 

Na koncu se morava seveda dotakniti še vaših kolumn in zapisov na blogu, ki so izjemno brani; slišimo, da nastaja tudi nova knjiga ...

Ja, res je. Želel sem napisati roman, ki sem se ga že lotil in mislim, da bo zares dober, ampak sem se malo ustavil, ker mi koncept romana ni prirojen. Tako da roman zagotovo bo, še prej pa bo izšla druga knjiga mojih zapisov. V njej se bom osredotočil na odnos med nama z Alenko – o meni kot moškem, preden sem se poročil, pa potem poroka in odnos po poroki. Prepričan sem,  da bo zanimivo branje.

Intervju je bil prvotno objavljen v marčevski, 453. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]