• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Medijski posel temelji na zaupanju

Urša Manček, direktorica podjetja Diogena, se v svojem predavanju na LSPR posveča kriznemu komuniciranju in upravljanju nevarnosti. Kot pravi, vsaka kriza zahteva hiter odziv, zato morajo organizacije imeti skrbno pripravljen krizni načrt. In pa še – iz vsake krize se lahko ogromno naučimo.

Verjamete, da je krizna situacija lahko za podjetje priložnost?

Da, krizna situacija je v določenih primerih lahko tudi priložnost, če se podjetje zna nanjo pravilno odzvati, predvsem pa mora imeti vnaprej pripravljen krizni načrt, ki ga lahko v kriznem trenutku začne takoj izvajati. Kriza se kot prava priložnost pokaže potem, ko je že končana; v primeru da se je podjetje iz nje nekaj naučilo in je prinesla pozitivne spremembe v poslovanju.

Kako komentirate reakcijo nemškega časopisa Der Spigel po razkritju, da so nevede objavljali lažne reportaže?

Der Spiegel je sam razkril, da sumijo, da je njihov novinar Claas Relotius objavljal lažne novice in reportaže, čeprav naj bi trajalo 2 do 3 tedne, da so se odzvali na obtožbe njegovega kolega Juan Morena. Claas Relotius je namreč veljal za zvezdo nemškega žurnalizma, zato je bilo sprva verjetno težko verjeti obtožbam Morena. Vsekakor pa je bilo prav, da so zadevo sami razkrili, saj bi v primeru, da bi zadevo razkril kateri od drugih medijev, kriza bila še veliko večja.

Medijski posel temelji na zaupanju, zato lažne objave za vsak medij pomenijo resno krizo. V Der Spieglu so – poleg tega, da so se svojim bralcem opravičili – začeli tudi z drugimi aktivnostmi, na primer preverbo vseh člankov in reportaž novinarja, ugotavljanjem, kako zagotoviti učinkovito preverjanje dejstev v posameznem članku, pregledali so obstoječe sisteme preverjanja in se vprašali tudi o vzrokih, ki so novinarja privedli do potvarjanja reportaž, kot so na primer gonja za ekskluzivnostjo, strah pred porazom ipd. Če bodo iz nastale krize zrasli ukrepi, ki bodo naslavljali te vzroke in preprečevali, da tudi drugi novinarji in novinarke podležejo takim pritiskom, je bila reakcija Der Spiegla dobra.

Kako dobro so slovenska podjetja, organizacije, politične stranke pripravljene na morebitne krizne situacije?

To lahko presojamo z vidika, kako se odzovejo potem, ko se jim kriza že zgodi. Zadnja večja krizna situacija, ki mi je ostala v spominu, je požar v Kemisu, kjer po moji oceni krizna situacija z vidika komuniciranja ni bila dobro upravljana oziroma (kriznega) komuniciranja v resnici sploh ni bilo, kar lahko pomeni, da podjetje kriznega načrta sploh ni imelo izdelanega, čeprav bi za podjetje iz te panoge in tveganj ter posledic to absolutno pričakovali.

Kaj je po vašem mnenju »higienski minimum«, ko govorimo o kriznem komuniciranju?

Kriza zahteva hiter odziv – najprej aktivnosti za preprečitev morebitne dodatne škode in zaščito življenj, še posebej v primerih, kot je na primer požar, potem pa seveda tudi v komuniciranju. Pomembno je, da so podjetja pri podajanju informacij verodostojna in da hitro vzpostavijo nadzor nad situacijo ter prevzamejo svoj del odgovornosti za nastalo krizo. Prav tako pa je pomembo, da so podjetja vnaprej pripravljena na morebitne krizne situacije, imajo krizni načrt, po krizi pa, da se iz tega nekaj naučijo, vzpostavijo nove sisteme in ažurirajo krizni načrt z novimi informacijami.