• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Odnose z mediji je treba graditi na zaupanju in na dolgi rok

Nina Gaspari je zanimiva sogovornica, ki je v življenju počela in doživela že marsikaj. V odnosih z javnostmi se je znašla po naključju in odkrila, da je to posel, ki ji leži. Vzponi in padci so jo naučili, da je danes pomirjena sama s sabo in resnično uživa v vsem, kar počne.

Nina Gaspari: »Naročnike izobražujem, da je odnose z mediji treba graditi na dolgi rok, saj si le tako lahko zagotovimo odprte poti do njih.« (Foto: Klemen Razinger)

Vaša prva ljubezen je bilo oglaševanje in ne odnosi z javnostmi, kajne?

Ob koncu srednje šole sem se popolnoma zaljubila v oglaševanje. V tistem času sem živela na Obali in prišla v stik z oglaševalskim festivalom Zlati boben. Spomnim se, da sem na enem od festivalov poslušala Francoza Philippa Boutiéja, ki se je prav takrat vračal z enoletnega dopusta, ki ga je z družino preživel na deskanju v Grčiji. Mene je, pri sedemnajstih letih, to takrat povsem prevzelo in delati v oglaševanju se mi je zdelo zelo romantično. Predstavljala sem si delo v agenciji, kjer vse dneve ustvarjaš oglaševalske akcije, potem ko nekaj dosežeš, pa se podaš na enoletni dopust deskat v Grčijo, čeprav nikoli v življenju nisem deskala (smeh).

Verjetno je bil tudi to eden od ključnih razlogov za študij komunikologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Že v prvem letniku fakultete sem se kot zagrizena študentka hotela prijaviti na razpisano pripravniško delo v agenciji, a me je na moje veliko razočaranje ustavila takratna asistentka na fakulteti. Povedala mi je, da moram počakati vsaj do tretjega letnika. A to se ni nikdar zgodilo, saj sem v času študija prebrala knjigo 2999 SIT Frédérica Beigbederja, ki je mojo zaljubljenost v oglaševanje na hitro končala. Romantična predstava o svetu oglaševanja se je razletela na koščke (smeh).

Se je torej vaša kariera »mad woman«, oglaševalke, tako končala, še preden se je sploh začela?

(smeh) Včasih sem si znala izredno hitro premisliti in sprejeti pomembne odločitve na hitro. Seveda je takšnih ekstremov z leti veliko manj, izkušnje te pripeljejo do tega, da pretehtaš, razmisliš in ugotoviš, kaj je najbolje narediti. A v študentskih letih je lahko ena stvar povsem spremenila moje mnenje. To se je zgodilo z Beigbederjevo knjigo. Ko sem jo prebrala, sem bila prepričana, da delo v oglaševanju ni zame. Nikoli nisem bila človek, ki bi užival v neprestanem delu, ki bi posegal po drogah, se zabaval vse noči. Tega sveta sem se ustrašila in sklenila, da agencijsko življenje ni zame.

Pa vendar niste šla tako daleč od prvotne ideje in ste se torej našli v odnosih z javnostmi.

Odnosi z javnostmi me nikoli niso posebej zanimali. Med študijem si nisem izbrala niti enega izbirnega predmeta na tem področju. Takrat me je bolj zanimalo novinarsko delo in nekaj časa sem celo pisala za rubriko Trženje in mediji v Časniku Finance. A ko sem ugotovila, da delo v agenciji ne bo sledilo študiju, sem se odločila za zaposlitev na strani naročnika. Prvo priložnost sem dobila v podjetju Voljatel. Na razgovoru za službo sva se zaljubila, jaz in moj bodoči šef, in v meni je hitro začelo zoreti prepričanje, da si moram v podjetju poiskati mesto, v katerem ne bom podrejena svojemu fantu. Voljatel je bil takrat v tuji lasti, lastniki in vodstvo pa so iskali zaupanja vredno osebo, ki bi bdela nad komunikacijo, v tistem prvem obdobju predvsem nad odnosi z mediji. V treh mesecih po začetku dela v podjetju sem to prevzela jaz in tako je bilo do prodaje podjetja, ko ga je kupil Mirko Tuš, do preimenovanja v Tuš telekom in do predstavitve mobilnega operaterja Tušmobil na trgu. Nekaj mesecev po tem sem z delom v podjetju končala in šla naprej. 

Pot do lastnega podjetja pa je bila še dolga in polna zanimivih pa tudi težkih izkušenj ...

Veliko sem se še morala naučiti. Pot me je najprej peljala v tujino. Nekaj, kar sem si želela vedno poskusiti. London je bil izredno težavna, a odlična izkušnja. Tja sem se preselila v času najhujše gospodarske krize, konec leta 2008. Služb ni bilo, spoznala sem nacionalistični rasizem, mobing na delovnem mestu in po šestih mesecih, priznam, vrgla puško v koruzo in se vrnila domov. V nasprotju z mojim prepričanjem, da se nikdar ne bom zaposlila v agenciji, sem naredila prav to. Dober teden po vrnitvi v Slovenijo sem se zaposlila v agenciji Pristop v oddelku za odnose z javnostmi. Tam sem se tudi prvič v svoji karieri zares zlomila. Ne bi rekla, da je bila kriva agencija, temveč skupek okoliščin, da se v tistem okolju preprosto nisem znašla. Če pomislim nazaj in iskreno pogledam na svoje delo v tistem času, bi verjetno odpustila samo sebe. Izgorela sem, padla v depresijo in prvič – in zadnjič – v življenju bila v resnem bolniškem staležu. Tako sem tudi na lastni koži izkusila, da delo v takšnih okoljih resnično ni zame.

Poslovno pot sem nadaljevala v podjetju Pro Plus, kjer sem se odlično počutila, se zelo dobro razumela s sodelavci, a kljub temu so me po dveh mesecih odpustili in v obrazložitev med drugim napisali, da sem nesposobna (smeh). Seveda je bil to velik šok in še en poraz v nizu. Vzela sem si čas za razmislek in pol leta pozneje odprla svoje podjetje, brez enega naročnika. Slabe izkušnje sem obrnila sebi v prid in mislim, da se je takrat resnično začela tista poslovna pot, ki sem si jo želela v času študija.

Kako pa ste našli svoje prve naročnike? Kakšni so bili prvi koraki v svet podjetništva?

Prvi trenutki so bili prežeti s strahom, kako bom jaz, ki sem bila vedno prepričana, da je najbolj varno imeti vsak mesec določeno plačo, sama skrbela za plačilo položnic, pa prispevkov in najemnine. Iskreno me je bilo strah. A realnost te nekako potisne med borce, vsaj pri meni je bilo tako. Preprosto nisem imela časa, da bi se s tem pretirano dolgo ukvarjala.

Moj prvi naročnik je bil zavod, ki deluje na področju človekovih pravic. Objavili so razpis, na katerega sem se prijavila in delo tudi dobila. Hkrati pa sem že nekaj let povsem po drugih kanalih sodelovala z ustvarjalci projekta Slovenia Vodka. Po štirih letih »prostovoljnega dela« sem se dogovorila za mesečni znesek. Mislim, da je bilo to kakšno leto po tem, ko sem šla na svoje. 

To je zagotovo projekt, o katerem si želimo slišati malo več. Kako je delati s svetovnim zvezdnikom, kot je Bill Murray, ki je bil med ambasadorji Slovenia Vodke?

Izkušnja z Billom je zanimiva in vsekakor neprecenljiva. Ampak začnimo na začetku. K projektu sem prišla precej naključno. Moj stric namreč že več kot 50 let živi v Ameriki. Je zelo navezan na Slovenijo in tudi njegovi posli so bili vedno povezani s Slovenijo. V Ameriko uvaža slovenska vina, sol, bučno olje in podobne dobrote. V teh letih je spoznal veliko ljudi iz gostinstva in številne pripeljal tudi v Slovenijo. Eden izmed njih je priznani kuhar Peter X. Kelly, ki se je v Slovenijo tako zaljubil, da je želel razširiti glas o naši državi onkraj Atlantika. Tako se je rodila ideja o Slovenia Vodki. Moja vloga na začetku je bila predvsem, da sem bila podaljšana roka ameriških lastnikov tu v Sloveniji. Veliko sem sodelovala s Fructalom, ki je razvil Slovenia Vodko, in Steklarno Hrastnik, ki je izdelala steklenico zanjo. Skrbela sem tudi za odnose z mediji in promocijo pijače. Povabljena sem bila v New York na gala predstavitveno zabavo in tam tudi spoznala Billa Murrayja. Bill je postal ambasador Slovenia Vodke, ker je Petrov prijatelj, prav tako je bil kot Petrov prijatelj in ambasador k projektu povabljen tudi slavni baletnik in igralec Mihail Barišnikov. Oba sta bila v projekt Slovenia Vodke vključena od samega začetka, torej od faz testiranja prvih vzorcev naprej.

Billa sem ponovno srečala lani poleti, ko je obiskal Slovenijo. Takrat so me, kljub temu da je od moje prekinitve sodelovanja s Slovenia Vodko minilo že dobro leto, prosili, da jim priskočim na pomoč pri vabljenju in upravljanju z mediji v času njegovega obiska. Bill je v Slovenijo prišel v času, ko se na globalni ravni s tem izdelkom ni veliko ukvarjalo, zato me je njegov obisk nekoliko presenetil. Takrat je bil v Evropi in očitno je imel nekaj dni časa, da skoči tudi do nas. To je obljubil že pred leti. Moja zgodba s projektom se je dokončno končala pozno zvečer na prvi dan njegovega tridnevnega obiska v Sloveniji, ko je pregloboko pogledal v kozarec in postal nekoliko »zvezdniško nesramen« v svojem obnašanju do mene in drugih, ki smo bili takrat ob njem.

Ste sodelovali tudi pri pripravi dogodka v New Yorku?

Ne, tja sem bila le povabljena kot gostja in moram reči, da se še nikdar prej nisem počutila bolj ponosno, da sem Slovenka. Res se premalo zavedamo, kako sposobni smo in v kako čudoviti deželi živimo. Tam sem slišala toliko pohval o naši državi kot verjetno še nikoli prej in jih tudi dolgo ne bom.

Hkrati pa mi je bilo zelo zanimivo, kako tam delajo svetovalci za odnose z javnostmi. Oseba, ki je bila odgovorna za ta dogodek, je namreč specializirana zgolj za področje žganih alkoholnih pijač. Tako je pri njih z večino izdelkov, seveda pa gre to pripisati tudi ogromnemu medijskemu prostoru in širokemu naboru naročnikov, ki jih premore tako globalen trg. Pri nas je pravzaprav ravno obratno, saj zaradi konkurence ni zaželeno, da delaš z več kot enim izdelkom ali storitvijo z določenega področja.

Kaj pa se s Slovenia Vodko dogaja danes?

Projekt sicer še živi, a je v zadnjem času o njem nekoliko manj slišati. Mislim, da je osnovna težava v tem, da se nihče, pri čemer imam v mislih predvsem ameriško stran, temu projektu ni posvetil 100-odstotno. Vsi so ga delali poleg svojega osnovnega posla in zato ni ostalo dovolj časa, da bi iz njega naredili kaj več. To se mi zdi škoda, saj je izdelek resnično vrhunski in se lahko postavi ob bok drugim, bolj znanim znamkam vodk po svetu.

Omenili ste svojega prvega naročnika, ki je bil očitno zelo zanimiv. Katere pa bi še lahko izpostavili?

Gotovo ne morem mimo Odprte kuhne, ki je res čudovit in medijsko odmeven projekt. Z njimi sem začela sodelovati v tretji sezoni, ko se je dogodek selil tudi v različne kraje po Sloveniji in ko so se projektu priključili tudi vrhunski slovenski kuharji. Sodelovali smo dve lepi leti. Potem so tukaj še Perpetuum Jazzile, Puklavec Family Wines, center Ayatana iz Lesc, kjer gradimo srčno kulinarično zgodbo, in še bi se našli. Imam srečo, da sodelujem pri lepih projektih z zanimivimi zgodbami. Seveda imam za seboj tudi neuspele projekte, kar se mi zdi povsem običajen del našega dela.

Kakšen je vaš pogled na domnevno uredniške objave, podprte s plačanim medijskim prostorom?

Sama strogo ločujem med plačanim medijskom prostorom in uredniškimi objavami. Pod odnose z javnostmi tako ne moremo šteti plačanih objav. Seveda pa vsi vemo, da lahko prvo pomaga drugemu. To je treba povedati na glas. Takšen je medijski prostor in tudi sama velikokrat sodelujem z oddelki trženja, saj rada vem, v kakšnih odnosih so moji naročniki z določenimi medijskimi hišami. Na koncu se je vedno izkazalo, da to olajša tudi moje delo. Tudi naročnike izobražujem, da je odnose z mediji treba graditi na dolgi rok, saj si le tako lahko zagotovimo odprte poti do njih. Takšne so zakonitosti trga in po mojem mnenju s tem ni nič narobe.

Kakšen pa je vaš odnos z novinarji in uredniki? Kako negujete te odnose in kako jih popravite, kadar se kje kaj zalomi?

Moram reči, da sem zelo iskren in do drugih ljudi spoštljiv človek, ki ima z večino dobre odnose. Do kakšnih velikih zamer ali kratkih stikov v petnajstih letih ni prišlo, kar se mi zdi izredno pomembno. Novinarje spoštujem in njihovo delo razumem. Če smo med seboj iskreni, po mojih izkušnjah ni težav. Seveda pa je, kot sem omenila, to dolgoročna gradnja odnosa in zaupanja. To je del našega dela. Naučila sem se tudi, da stvari ne jemljem preveč osebno. To zelo pomaga.

To vam je gotovo v pomoč, da delo ni preveč stresno. Pomaga pa verjetno tudi joga?

Joga je odlična za uravnoteženje življenja. To je tudi razlog, da sem se je lotila. Pred nekaj leti sem se znašla na čustvenem vrtiljaku tako osebno kot tudi poslovno. Takrat sem ponovno odkrila jogo, ki se je izkazala kot odlično »zdravilo«, s katerim že nekaj let lovim ravnotežje v življenju.

Ste tudi učiteljica joge. Kako združujete ta dva poklica?

Učiteljica sem postala pravzaprav bolj po naključju in tega ne počnem zato, da bi služila, temveč zato, ker to rada delam, pa še sebe prisilim, da sem nenehno povezana s to prakso. Rada pomagam ljudem, tako kot je joga pomagala meni. Na mednarodni tečaj za učiteljico joge sem šla, ker sem želela jogo tako dobro spoznati, da bi lahko sama sebi sestavila ure. Ko sem opravila izpit, so me prijatelji nagovarjali, naj pripravim uro joge. In sem tudi jo, v ljubljanskem Tivoliju. Preko Facebooka sem povabila 20 ljudi, prišlo pa jih je skoraj 100. Neverjetno za prvo uro. A je šlo; odzivi so bili odlični in od takrat imam redne ure vsak teden v ljubljanskem No stress centru.  Pred kratkim sem opravila tudi tečaj učiteljice za aerial jogo, tako da bom od septembra dalje imela tudi ure »v zraku« (smeh).

Kaj nas joga lahko nauči o poslu – in obratno?

Mene je joga naučila predvsem, da sem sposobna vztrajati in da se znam umiriti. V poslu se mi je zdelo, da sem prevečkrat prehitro odnehala. Prepogosto sem postala živčna, ko stvari niso šle po načrtih. Pri jogi pa sem vztrajala, dokler določene poze nisem izpilila do potankosti. Postala sem mirnejša. Vem, kako lahko sebe v še tako zoprnih situacijah umirim do te mere, da lahko normalno nadaljujem z delom ali pogovorom. Iz joge sem ta znanja prenesla tudi v delo in to je nekaj, kar se mi zdi vredno predajati drugim. Sploh v panogi, kot je naša.

Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost?

Za zdaj mislim, da kaj dosti ne bom spreminjala. Pridejo dnevi, na primer dvakrat na leto, ko imam vsega dovolj, ko odprem portal Moje delo in pogledam, če bi bila kakšna »mirna« služba zame. Navadno vse to mine v nekaj urah (smeh). Sem zadovoljna s seboj in delom, ki ga opravljam. Nekje v meni še vedno tli želja, da svoje podjetje razširim, saj včasih pogrešam, da bi imela kakšnega sodelavca in sogovornika. A vse ob svojem času. Za zdaj sem sama sebi dovolj, včasih še preveč (smeh).

Intervju je bil objavljen v avgustovski, 447. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]