• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Strah pred lažnimi novicami je pretiran

Besedna zveza »lažne novice«, fake news, je pred in po ameriških volitvah in referendumu o brexitu polnila strani medijev in med ljudi zasejala strah, da so predmet manipulacij, predvsem družbenih omrežij. Je njihova zaskrbljenost upravičena? Kaj dejansko so lažne novice? Kdo jih uporablja? Kako nove tehnologije vplivajo na spremembo stališč in mnenj ljudi? O tem smo se pogovarjali z dr. Žigo Turkom.

Dr. Žiga Turk (1962) – na Twitterjevem profilu se opiše kot profesor, računalnikar, gradbenik, državljan, nekdanji politik – se že 40 let ukvarja z računalništvom in informatiko. Foto: Črt Piksi

Dr. Žiga Turk je član ekspertne skupine Evropske komisije za spopadanje z lažnimi novicami in spletnimi dezinformacijami. 39-članska skupina preučuje različne ukrepe, ki bi jih lahko sprejeli na ravni Evropske unije, da bi državljanom pomagali razlikovati med zanesljivimi in preverjenimi informacijami ter tistimi, ki veljajo za lažne oziroma zavajujoče. S strokovnjakom s 40-letnimi izkušnjami iz računalništva in informatike smo se sestali na ljubljanski Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, kjer je redni profesor, in se z njim poleg problematike lažnih novic pogovarjali tudi o delitveni ekonomiji, kriptovročici in avtomatizaciji delovnih mest, trenutno najbolj vročih temah, ki se dotikajo prihodnosti ljudi in družbe, v kateri živimo. Turk, ki svoje poglede na politična in druga aktualna dogajanja v družbi redno deli na Twitterju, je tudi »v živo« brez dlake na jeziku in – kljub dolgoletnim političnim izkušnjam – ne ovinkari po nepotrebnem. Odločno trdi, da država ne bi smela stati na poti napredka. Žal pa je v Sloveniji, če pogledamo le primer Uberja in nekaterih drugih naprednih tehnoloških ponudnikov storitev, to še vedno stalnica.

Lažne novice niso nov pojav, so pa z družbenimi omrežji očitno dobile nov pospešek. Zakaj toliko govora o njih prav zdaj?

Ko gre za lažne novice, moramo razlikovati med dvema pojavoma. Prvi je razmeroma običajna politična propaganda oziroma boj idej, ki se odvija v vseh demokracijah. Drugi pojav pa so organizirane dezinformacijske kampanje, v ozadju katerih so nekatere države in je obramba pred njimi povsem legitimna. Ustrezne organe na tem področju ima tako zveza NATO kot tudi Evropska komisija, ki je ustanovila organizacijo, ki sproti objavlja, s kakšnimi lažnimi novicami ali potvorbami druga stran vrši propagandno vojno, na primer v zvezi z Ukrajino, v propagandni vojni z baltskimi državami, v zvezi s Skripalom (zastrupljenim nekdanjim ruskim vohunom, op. p.) in podobno.

Priljubljenost koncepta lažnih novic je povzročilo to, da so se določene volitve in referendumi iztekli drugače, kot so nekateri pričakovali. Veliko bolj udobno se je izgovarjati na skrivno rusko sodelovanje ali lažne novice, kot pa razloge iskati v strahovih in težavah volivcev, na katere poraženci niso dovolj dobro odgovorili. Če k temu dodate še propadanje klasičnih medijev, ki ga povzroča internet, se lahko zelo hitro oblikuje nekakšna koalicija dela politike in starih medijev, ki je v starem medijskem okolju nadzorovala dialog v družbi. Vsak politični pol je imel svoje medije, preko katerih je sporočal svoj pogled na svet, v katerih so uredniki skrbeli za kakovost dialoga ter nadzorovali, kaj se v javnem prostoru govori in kaj ne. Internet je to podrl. Na medijski pa tudi politični trg so vstopili novi ponudniki. Velik del borbe proti lažnim novicam je poskus te stare koalicije, starih tradicionalnih strank in medijev, da obdržijo tržne oziroma politične deleže.

Toda ukrepi, ki vodijo v to smer, so v svojem bistvu protidemokratični. Največje nezaupanje v demokracijo namreč zasejete s tem, ko trdite, da so bili volivci ogoljufani. In oblasti nič ne jemlje legitimitete bolj kot prav teorija o zavedenosti volivcev.

Kaj menite, da bo strokovna skupina Evropske komisije za spopadanje z lažnimi novicami in spletnimi dezinformacijami, katere član ste, dejansko lahko storila v boju z njimi?

Novice o lažnih novicah so bile zelo brane, naslovi člankov pa so bili skoraj brez izjeme povezani z vzbujanjem strahu pred njimi. Nekateri volilni izidi so bili napačni. Tudi med evropskimi politiki je to povzročilo zaskrbljenost, zato je Evropski parlament pozval Evropsko komisijo, naj v zvezi s tem nekaj ukrene. Ta je najprej sestavila široko delovno oziroma ekspertno skupino, da bi zbrala nekaj idej, zdaj pa se to kolesje vrti naprej.

V enem od svojih prispevkov ste zapisali, da ste v prijavi v to strokovno skupino napisali, da imajo državljani pravico do lažnih novic. Kaj ste imeli v mislih s tem?

Hotel sem povedati, da se ne sme pojaviti neka avtoriteta, ki bi odločala, kaj je in kaj ni lažna novica, in ovirala, da bi tisto, za kar meni, da je lažno, prišlo do bralcev oziroma gledalcev. Dejansko je zelo težko definirati, kaj je lažna novica, še težje pa se je odločati od primera do primera. V nobeni od konvencij o človeških pravicah se kot merilo za pravico do informiranja ne pojavlja resničnost informacij. Resničnost pa se mora izkristalizirati v soočenju idej in ne z močjo nekoga, ki sedi na visokem stolu in daje na eno stran resnične informacije, na drugo pa neresnične. Zavedati se moramo, da se največ manipulacij ne zgodi z očitno neresničnimi novicami, kot je bila na primer tista, da je papež podprl Trumpa. Do največjega zavajanja namreč pride z novicami, ki so napol resnične, ker je neka podrobnost izpuščena ali pa nekaj drugega preveč poudarjeno. In prav takšne, v bistvu pristranske novice, je nemogoče objektivno preganjati in jih tudi ne smemo.

Sami ste zelo dejavni na Twitterju, kjer komentirate predvsem aktualna politična dogajanja. Zdi se, da je Twitter med slovenskimi uporabniki v prvi vrsti orodje za kritiziranje in nerganje, medtem ko na drugih družbenih omrežjih, kot sta Facebook in Instagram, uporabniki delijo predvsem lepše plati svojega življenja. Ali tudi vi opažate to polarizacijo?

Lahko bi rekli, da ima vsako družbeno omrežje svoj namen. Pritoževati se gremo na Twitter. Tam človek lahko »pojamra« o politiki, vremenu, prometu, zvonjenju zvonov, lajanju psov ... Če s čimer koli niste zadovoljni, boste to povedali na Twitterju. Vedno bolj opazno je, da so se skupnosti na Twitterju, kjer se debata vendarle odvija o pomembnejših družbenih temah, razdelile; da vsaka deluje v svojem mehurčku, bere, všečka, retvita somišljenike, razmeroma malo pa nas je, ki poskušamo nagovarjati drugo stran ali stopati preko te meje.

Za lepe zadeve imamo Instagram. Naredite lepo fotografijo, jo še polepšate s filtri in jo objavite. In potem so vam vsi nevoščljivi, ker se imate boljše od njih (smeh) – vi na dopustu, oni na delu. Instagram je bil dolgo časa apolitičen, a so se tudi na njem pred kakšnim letom ali dvema začeli pojavljati politiki in objavljati vse mogoče. Sam se na Instagramu izogibam političnim sporočilom.

Pri Facebooku je ta razdeljenost nekoliko manjša. Na njem imate sošolce, sorodnike, prijatelje, sodelavce, sosede, skratka, gre za omrežje, ki ste ga stkali v realnem življenju in v katerem so ljudje vseh polov.

Če se pri tem navežem na lažne novice, obstaja zabloda, da se na družbenih omrežjih delitev med ljudmi različnih polov še poglablja in da zaradi tako imenovanih sob, v katerih odmevajo iste misli, echo chambers, ne vidijo več novic iz drugega pola. Nekatere raziskave so v nasprotju s tem ugotovile, da so ljudje prav na družbenih omrežjih izpostavljeni več novicam drugega pola kot pa ljudje, ki neposredno dostopajo do spletne novičarske strani, ali tisti, ki berejo časopise ali gledajo televizijo. Časopisi in televizije so namreč prav tako postali politično specializirani. Nekdo, ki je v ZDA vajen gledati Fox, bo pač spremljal samo ta program. Ko pride na Twitter ali Facebook, pa se mu le prikaže informacija z drugega pola.

Nedavno sem bil v Essnu na nekem modrovanju o prihodnosti Evrope, udeležil pa sem se tudi Strateškega foruma Bled. Ko sem poslušal vse tiste razprave, sem pomislil, da je vsaka od njih tudi ena takšna čudovita soba odmevov. Tam se zberejo somišljeniki, ki drug drugemu pritrjujejo, disidentskih, nasprotnih glasov pa skorajda ni. Echo chambers torej nastajajo tudi zunaj družbenih omrežij.

Veliko je bilo že napisanega o tem, kako nam algoritmi, na primer Googlovi ali Facebookovi, postrežejo z novicami, ki naj bi bile prikrojene našim zanimanjem in preferencam, s čimer prispevajo k sobam odmeva, kot pravite. Na ta način naj bi domnevno vplivali tudi na izid ameriških predsedniških volitev in referenduma o brexitu. Se ljudje dejansko pustimo tako zlahka zmanipulirati? Ali imajo družbena omrežja resnično takšen vpliv na naše razmišljanje?

Objektivno izmerjeni vpliv lažnih novic je pretiran. Avtorje številnih časopisnih člankov strašno skrbi, kako ima lahko lažna novica bistveno več všečkov in delitev na družbenih omrežjih kot pa resnična novica. Ampak to je treba postaviti v pravi kontekst. Maček, ki naredi vragolijo, ali rolkar, ki se potolče, prav tako doseže ogromno klikov oziroma delitev. Tudi v knjigarnah kupci raje posežejo po fikciji kot pa po stvarni literaturi. Na koncu je pomembno samo to, koliko se nekaj bere in prebranemu verjame, in ne, koliko se všečka oziroma deli. Statistični podatki o branosti spletnih mest kažejo, da se za velikostni razred ali dva bolj berejo resnične novice oziroma spletna mesta glavnih medijev, tista spletna mesta, ki sodijo med lažna oziroma propagandna, pa dosegajo le nekaj odstotkov vsega bralstva.

V ZDA so znanstveniki izvedli raziskavo, ali so ljudje ob ameriških predsedniških volitvah dejansko spremenili mnenje zaradi prebiranja lažnih novic. Izkazalo se je, da je bil vpliv lažnih novic na ameriške volitve na drugi decimalki odstotka, se pravi, da je nekdo na primer namesto 48,52 odstotka glasov dobil 48,53 odstotka. Dejstvo, da so to ugotovili resni znanstveniki z uglednih univerz, me napeljuje k ugotovitvi, da je strah pretiran oziroma je takšen, kot da bi se ti znanstveniki zmotili za faktor tisoč.

Med Američani so izvedli tudi anketo, kakšno sled so lažne novice pustile v spominu ljudi. Spraševali so jih, koliko verjamejo in se spomnijo novic v uglednih, največjih medijih, novic v lokalnih medijih in lažnih novic, dodali pa so še četrto kategorijo, novice, ki so si jih znanstveniki kar izmislili in se nikoli niso pojavile v medijih. Lažne novice so bile glede na to, koliko jim ljudje verjamejo in se jih spomnijo, na ravni tistih izmišljenih novic, ki se v medijih nikoli niso pojavile.

Lažne novice se običajno pojavijo v dezinformacijski kampanji in poskušajo narekovati določene zgodbe, o katerih naj bi se govorilo. Na primer, sprožite lažno novico o tem, da je nekdo sprejel podkupnino, on to zanika, in tisto, kar ste uspeli doseči s tem, je, da je podkupljivost oziroma poštenost postala tema volilne kampanje. Lažna novica je tu samo drobno orodje v bistveno večji shemi, s katero pa bi se v resnici morali ukvarjati politiki in njihovi strategi za stike z javnostmi.

Poleg lažnih novic se na družbenih omrežjih pojavljajo tudi številni lažni profili, katerih cilj je čim hitrejše pridobivanje sledilcev, ki se jih lahko dobro proda oglaševalcem. Eden od zanimivejših v zadnjih tednih je bil zagotovo lažni profil domnevnega Warrena Buffetta na Twitterju s sicer neškodljivimi, navdihujočimi mislimi. Tako Twitter kot Facebook v zadnjem času sicer še krepita svoje zaveze k odstranjevanju lažnih profilov. Je to le posipanje s pepelom?

Naša ekspertna skupina je podala določena priporočila oziroma zaključke in glavna ugotovitev je bila, da so tiste družbe, ki imajo pluralne, kakovostne in zaupanja vredne medije, najbolj odporne proti lažnim novicam ter da se lahko marsikaj naredi z izobraževanjem in podporo tradicionalnim oziroma kakovostnim medijem. In ja, s preverjeno identiteto lahko omrežja izboljšajo kulturo dialoga, tudi to smo napisali.

V podtonu tega priporočila pa je vendarle grožnja družbenim omrežjem, da če ne bodo sama uredila tega problema, se jih bo Evropska komisija lotila s polno močjo svoje birokracije. Imam občutek, da so družbena omrežja oziroma velik del njihovih zaposlenih in vodstev ideološko na strani nasprotnikov tega, čemur naj bi lažne novice pomagale, se pravi, da so na »progresivni« strani političnega spektra in že zato jih ni bilo treba dosti prepričevati, da bi ukrepali v zvezi s tako imenovanimi lažnimi novicami. Bili so pripravljeni prisluhniti politiki, da bi se izognili težavam, na primer pri davkih, protimonopolni zakonodaji ... Gledali smo Zuckerberga, ki se je posipal s pepelom in obljubljal kongresnikom, kako bodo uredili te stvari; nedavno smo lahko poslušali še Dorseyja iz Twitterja. V bistvu Googlu štejem v dobro, da se v teh debatah ni pojavil, saj gre na neki način za vmešavanje politike v prost pretok idej. Politika oziroma država si cenzuriranja oziroma oviranja toka informacij v demokratični družbi ne sme privoščiti, saj bi bilo to v nasprotju z vsemi konvencijami, lahko pa zanjo to umazano delo opravijo družbena omrežja, ki so zasebne družbe.

Pot, po kateri so krenila ta družbena omrežja, je po mojem mnenju slaba, ker jih je politika spravila v položaj, naj sama odločajo, kaj je res in kaj ni, kdo sme govoriti in kdo ne sme, in prej ali slej se jim bo to maščevalo. Poleg tega se tega ne da kakovostno opravljati. Veliko bolj pametno bi ravnali, če bi poudarili, da so nevtralni in da eklatantno kaznivi govor brišejo, sicer pa bi morali izpostaviti, da je njihova naloga, da skrbijo za svoboden pretok idej in da so nevtralni do vsebin. Zelo težko se je znebiti vtisa, da zdaj predvsem v ZDA poteka nekakšno čiščenje družbenih omrežij, kjer poskušajo odstraniti vse tiste povzročitelje težav, ki bi znali ovirati predvsem demokrate pri naskoku na volitve v senat novembra. Žalostno, da nekoč liberalna in človekovim pravicam naklonjena levica temu pritrjuje.

Internet – tudi zaradi tega, ker oglaševalci čedalje težje dosežejo svoje ciljno občinstvo – preplavljajo nadležne oglasne vsebine, ki vam »skačejo« pred oči, v spletnih medijih pa je vse več besedil, za katere ne veste, ali so uredniško pripravljena ali so oglasna. Kakšna bi bila po vašem mnenju lahko rešitev tega problema – bi se to z ustrezno zakonodajo lahko rešilo ali pa je to bolj zadeva samoregulacije oglaševalske industrije?

Za stare medije smo bili navajeni plačevati. Če preračunate, koliko časa osredotočeno gledate televizijo, za katero plačujete 12 evrov mesečno, prebirate časopis, za katerega ste dali evro ali dva, in koliko časa preživite na internetu, za katerega ne plačate nič, vam je jasno, da se morajo spletne vsebine nekako financirati in da je model, po katerem se financirajo, v veliki meri oglaševalski.

Mene absolutno ne moti, da me oglaševalci spremljajo oziroma da spletna podjetja poskušajo oglaševalcem o meni povedati čim več. Če že moram videti oglas, naj bo vsaj zanimiv. Čeprav mi gre Instagram že na živce, ker je oglasov tam že preveč, pa sem vedno prijetno presenečen, kako mi uspejo ponuditi nekaj, kar me resnično zanima – za razliko od tega, ko gledam neko serijo na naši komercialni televiziji, ki jo prekinjajo 10-minutni oglasi, od katerih me noben prav nič ne zanima. Komaj čakam, da bo prišlo do tega, da mi bodo kabelski operaterji ponudili meni prilagojene oglase.

Prepletanje uredniških in oglasnih vsebin ni problem, ki bi bil značilen le za internet, saj lahko tudi v glavnih medijih zasledite članke, za katere se ne ve prav dobro, ali so plačani ali ne. Sam sicer ne vidim težave v tem, da se v času, ko se na primer odpre letalska povezava med Ljubljano in Berlinom, več piše o Berlinu kot pa o katerem drugem mestu, do katerega še nimamo vzpostavljene letalske linije. Pri tem je veliko nekega navideznega krepostništva; težava je pač v tem, da se ljudje ne zavedamo, da vsebine na spletu ne morejo živeti brezplačno. Angleško govorno območje je dovolj veliko, da lahko z oglasi, ki stanejo nekaj malega, vseeno lahko podprete avtorja oziroma vsebino, v Sloveniji pa je z objavljanjem spletnih vsebin težko preživeti od »poštenega« oglaševanja. Možno pa je živeti z »nepoštenim« oglaševanjem, ko si določena politična skupina s pomočjo državnih podjetij ali pa gospodarstva, ki ga nadzira, neki medij kupi – s pretirano ceno oglasov ali pa kako drugače, pri čemer ta medij dela zavestno izgubo. V tem pa vidim težavo. Tu bi morali po mojem mnenju v Sloveniji najti model, ko bi prispevek za informiranje, ki ga zdaj plačujemo za javno televizijo in radio, razporedili na več medijev in to na pluralen, konkurenčen način skladno z voljo medijskih potrošnikov. Mislim, da bi se na ta način tudi kakovost nekaterih skrajno desnih medijev lahko zelo izboljšala, saj je zdaj jasno, da za malo denarja dobiš malo muzike.

Opažate tudi, da se oglasi politizirajo. Eden od zadnjih odmevnejših primerov je Nikejeva odločitev, da za obraz oglaševalske akcije ob 30-letnici svojega slogana Just Do It najame kontroverznega ameriškega nogometaša Colina Kaepernicka. Ta je namreč svoj protest proti razismu izražal s tem, da med predvajanjem ameriške himne na tekmah ni stal, temveč klečal. Nike je s tem podal odločno politično sporočilo. Po drugi strani pa lahko v oglaševanju opazimo izrazito politično korektnost, kot je brisanje križev s pravoslavnih cerkev, upodobljenih v oglasih ... Kaj menite o tem?

Menim, da je zelo slabo, da se poskuša špecerijo politizirati, blagovne znamke pa napadati zaradi politične korektnosti ali zaradi njihovega uklanjanja in posledičnega radiranja križev s fotografij pravoslavnih križev. Zagotovo pa je neko sladko zadovoljstvo v tem, da poskuša multinacionalna korporacija, ki kotira na borzi, prodajati izdelke borcem za socialno pravičnost s tem, ko daje glas Colinu Kaepernicku in tako podaja sporočilo, ki je njeni publiki očitno všeč. Ampak dejansko jo je Nike potegnil za nos. Ker če si tako zelo predan socialni pravičnosti ter za svoj cilj in načela žrtvuješ vse – kot nas prepričuje v oglasu s Kaepernickom –, potem bi moral hoditi bos ali pa vsaj nositi opanke, kupljene v pravični trgovini z izdelki iz tretjega sveta, ne pa nekih copat, verjetno izdelanih v potilnicah v jugovzhodni Aziji. Vse takšne poteze pomenijo le, da je oglaševanje zelo zvito. Ljudje pa so po drugi strani toliko pametni, da takšni oglaševalski triki ne delujejo dolgo časa. In verjetno tudi trik z lažnimi novicami, če je že kaj prispeval v dosedanjih volitvah, naslednjič ne bo več deloval, ker bodo ljudje pozorni na to. Zato si tako oglaševalci kot tudi politiki ves čas izmišljujejo nekaj novega.

V intervjuju za Delo pred nekaj leti ste omenili, da se svetovna ekonomija v bogatih državah premika iz materialistične v vrednostno, empatično ekonomijo, v kateri več šteje družbena odgovornost in iskanje smisla. Na teh temeljih je vzcvetela tudi delitvena ekonomija, za katero pa se je zdaj izkazalo le, da je zelo dobičkonosno odpravila tradicionalne posrednike – če pogledamo le Uber in Airbnb. Dodatna težava je spodbujanje sive ekonomije, ki jo omogoča neobstoj ustrezne zakonodaje, predvsem davčne. Gre zgolj za porodne krče, ki jih povzroča vsaka disruptivna tehnologija, ali za daljnosežen problem?

Gre za dve stvari. Eno je, da ljudje ne kupujejo samo funkcije, ampak v izdelku iščejo smisel. Na primer boj za pravičnost Nikejevih copat. Ali pa dizajnerska WC-metlica, ki sem si jo sposodil od Daniela Pinka. Drugo so novi načini povezovanja ponudnikov in potrošnikov. Zaradi interneta se nekatere stvari dramatično spreminjajo in zakonodajalci po vsem svetu so pred dilemo, ali vse te nove stvari nekako »stlačiti« v stare »škatle«. Na primer, da je Uber pač taksi, torej ga regulirajmo kot taksi, Airbnb pa je hotel, zato naj bo tudi reguliran kot hotel. Čeprav sta oba zgolj in samo informacijski storitvi. Zakonodajalci imajo torej možnost, da storitve, kjer se odnos med ponudnikom in izvajalcem vzpostavi preko spleta, prisilijo v stare zakonodajne prakse, ali pa da pustijo, da se stvari razvijajo, postajajo učinkovitejše, prinašajo višjo dodano vrednost in omogočajo, da manj ljudi naredi več. Torej da dopustijo vse dobrobiti delitvene ekonomije oziroma ekonomije, ki je nastala zaradi lažjih komunikacij. Oblast se mora osredotočiti le na to, da nova tehnologija ne prinaša nepoštene prednosti v primerjavi z drugimi. Na primer, da voznik Uberja ne bo plačeval nižjih davkov od običajnega taksista oziroma da bo nekdo, ki dela projektno in ni redno zaposlen, enako obdavčen in enako odgovoren za plačevanje zdravstvenih in socialnih prispevkov kot nekdo, ki je v službi. Država mora poskrbeti, da ne pride do obvodov, da novi vzorci niso v neenaki prednosti, ne sme pa stati na poti napredka.

Zgodba z Uberjem v Sloveniji je zgodba o tem, kako so tisti, ki opravljajo prevoze, preprečili, da bi se jim zgodila konkurenca. Dvomim, da je to v interesu voznikov; bolj je to v interesu tistih, ki izkoriščajo voznike, s tem ko jim morajo ti dajati del zaslužka, plačevati morajo za licence in podobno. Sam se v tujini vedno pogovarjam z vozniki, ki vozijo za Uber ali Lyft, in še nisem srečal nikogar, ki bi tarnal. Pravijo, da zaslužijo več, kot takrat, ko so delali za druge taksi službe ali prevozna podjetja. Če so zadovoljni vozniki in potniki, ne vidim razloga, zakaj bi država to prepovedovala.

Še pred nekaj meseci je bila vročica glede kriptovalut in tehnologije veriženja podatkovnih blokov na vrhuncu; ni bilo dneva, ko ne bi prebirali o še enem uspešnem ICO-projektu. Zdaj se zdi, da se je navdušenje nekoliko poleglo. Kako vi ocenjujete priložnosti, ki jih prinaša blockchain v slovensko gospodarstvo? Gre za nekaj vzdržnega ali bolj za modno muho?

Z računalništvom se ukvarjam že 40 let in sem v tem času videl že veliko modnih trendov. Porajajo se ciklično. Po mojem mnenju do tega pride, ker živimo v relativnem izobilju in nam je na voljo veliko vsega, zato je treba motivirati ljudi, da bi potrebovali še nekaj drugega, podjetnike pa, da bi se nekaj dalo delati še drugače. Prav zato so vse modne muhe v informatiki razmeroma potencirane. Lahko bi narisali zgodovinsko krivuljo, ki bi pokazala, kako so se vzpenjale in zahajale.

Vrhunec optimističnih pričakovanj glede blockchaina je, kot kaže, mimo. Blockchain je tehnologija, ki omogoča vzpostavljanje zaupanja na tehnološki način, ki je zelo energetsko in računsko potraten. Zaupanje se lahko vzpostavi tudi drugače, na primer da zaupate neki instituciji, recimo banki, da bo vaš denar v njej varen, lahko pa zaupate mreži ljudi oziroma določeni skupnosti. Nenazadnje tudi demokracija deluje tako, da drug drugemu zaupamo. Pri tem pa se moramo vprašati, katerih problemov ne moremo reševati s tem, da zaupamo eni instituciji ali mreži, zaradi česar bi potrebovali neko računsko naporno kriptografsko rešitev. Rešitve, ki temeljijo na tehnologiji blockchain, se pojavljajo že vsepovsod, od čebelarstva do energetike, a pri tem se je najprej treba vprašati, ali je njena uporaba resnično smiselna in jo potrebujemo ali pa jo želimo uvesti le zato, ker je trenutno moderna. Edino jasno prednost blockchaina pravzaprav vidim le pri anonimnih finančnih transakcijah.

Seveda ni nič narobe s tem, če se Slovenija kot majhna dežela z dobro izobraženimi mladimi ljudmi hitro priključi takšnim trendom in pri tem tudi zasluži. A pri tem se kmalu soočimo z lastno majhnostjo, saj je kadrovski bazen plitev, kapitalski trg pa še plitkejši, zato boljši kadri odskočijo v svet. Slovenija bi morala vzpostaviti podjetništvu prijaznejše okolje in to na vseh področjih. Ne morete nekomu, ki se ukvarja z blockchainom, nuditi ugodnejših pogojev kot pa nekomu, ki na primer prideluje zelje. Država mora za vse vzpostaviti enake pogoje. Ljudje običajno bolje vedo, v kaj se splača vlagati, kot pa to ve – z vsem spoštovanjem – minister Počivalšek. In zelo verjetno je, da bo vlaganja v blockchain več kot v zelje tudi brez pomoči države.

Kako kot poznavalec IT-industrije gledate na napovedi, da nam bo umetna inteligenca začela prevzemati delovna mesta? Bi lahko prišlo do tega, da bi vas na učiteljskem mestu nadomestil robot?

Pred kratkim sem prav na to temo pisal poročilo za enega od bruseljskih think-tankov. Tudi po Evropi je namreč veliko razprav o tem, kako nasloviti to problematiko. Po mojem mnenju je ključna dilema v tem, ali si želimo prihodnost, v katero bo vsak s pomočjo tehnologije prispeval po svojih zmožnostih, roboti pa bodo vsakemu dajali glede na njegove potrebe. Nalašč parafraziram Marxovo idejo, vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah.

Če ne bomo še naprej imeli želje po tem, da si izboljšujemo življenje, da je našim otrokom bolje ali da je ljudem v Afriki boljše, potem se lahko zgodi, da bomo shajali z več brezdelja in da bodo roboti oziroma avtomatizacija lahko zadovoljili naše želje, ki ne bodo več naraščale. Ampak, ali je to za družbo dobro. Pri tem naj citiram Anno Frank, ki je rekla nekako takole: »Lenoba je privlačna, delo pa človeku prinaša zadovoljstvo.« Sam upam in verjamem, da si ljudje želijo delati, biti koristni in da si želijo izboljševati svoje življenje in planet. Kako uspešni so pri delu, pa tudi določa njihovo mesto v družbi, kar se nam zdi pravično.

Mislim, da dela ne bo zmanjkalo, bo pa drugačno. Prihodnost je verjetno v tem, da bodo ljudje opravljali stvari, ki jih avtomatizacija ne bo mogla. To so predvsem dela, ki zahtevajo ustvarjalnost, improvizacijo, zdravo pamet, stik s človekom ali spretnost s prsti, medtem ko bo za rutinska dela vedno več umetne inteligence. Ta se zdaj pojavlja kot naslednja velika modna muha, ki sledi Gartnerjevemu ciklu –  se pravi, da se začne z velikim navdušenjem, potem pa se počasi izniha do realističnih pričakovanj. A dejstvo je, da se stvari razvijajo eksponentno hitro in da bomo morali biti na to pripravljeni – kot posamezniki in kot družba.

Intervju je bil objavljen v septembrski, 448. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]