• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Odnosi z javnostmi so način življenja, zato moraš to delo imeti res rad

Agencija IPPR letos praznuje pet let svojega delovanja. Skupaj s sodelavko Petro Črnivec jo je ustanovila Irena Pavčič, ki je do takrat vodila oddelek za odnose z javnostmi v slovenski izpostavi mednarodne oglaševalske mreže Publicis. Z njo smo se pogovarjali o njenih izkušnjah vodenja agencije za odnose z javnostmi.

Ekipa agencije IPPR (z leve proti desni): Tjaša Toni Skubic, Petra Črnivec, direktorica Irena Pavčič in Petra Kregar.

Letos praznujete peto obletnico delovanja agencije. Verjetno se človek ob takšnih priložnostih ozre nazaj in razmisli o doseženem. Katere največje dosežke v tem času bi lahko izpostavili?

Zagotovo sem najbolj ponosna na svojo ekipo sodelavk, brez katerih agencije tudi ne bi bilo. Dobro se razumemo, sodelujemo in mislim, da bolj ali manj vsak dan z nasmeškom pridemo in odidemo z delovnega mesta. Ponosna sem tudi na naše naročnike, ki nam zaupajo in skupaj z njimi ustvarjamo odlične zgodbe.

Ponosna sem tudi na to, da vsako leto delček svojega časa namenimo vsaj eni pomembni družbeno odgovorni akciji. Včasih je to več manjših dejavnosti, včasih pa so to večje akcije. Lansko leto smo na primer skupaj z agencijo AV studio razvili družbeno odgovorno akcijo »Ne čakaj, postani darovalec« in zanjo prejeli tudi veliko nagrado SOF za družbeno dobro. Načrtov in idej na tem področju pa imamo še veliko.

Na prvem mestu ste omenili ekipo in dobre odnose. Kako pa izberete sodelavce oziroma v vašem primeru sodelavke? Kako to, da v vaši ekipi ni nobenega fanta – ali se ne vidijo v odnosih z javnostmi?

S partnerko v agenciji, Petro Črnivec, sodelujem že sedem let. Spoznali sva se v agenciji Publicis v času, ko se je vrnila iz Afrike, kjer je opravljala humanitarno delo. Pridružila se je Publicisovi ekipi za odnose z javnostmi, katere vodja sem bila jaz. Pred petimi leti pa sva se odločili za samostojno pot in ustanovili agencijo IPPR. Druge sodelavke so se agenciji pridružile kasneje. Agencija je organsko rasla, z njo pa je rasla tudi ekipa. Z nekaterimi smo se vmes razšli, prišle so nove sodelavke. Opažam, da si ljudje včasih ne predstavljajo, kako trdo delo so v resnici odnosi z javnostmi. Kljub zelo zanimivemu delu je največji izziv nepredvidljiv delavnik in s tem povezana organizacija dela. Biti komunikacijski strokovnjak ni samo delo, je tudi način življenja. Delavnik pogosto posega v prosti čas zaposlenih, kar je dolgoročno zagotovo precej naporno, zato je na prvem mestu treba imeti to delo rad.

Dobro vprašanje je tudi, zakaj v agenciji nimamo fantov. Na razpise se jih vedno prijavi manj kot deklet in čeprav nam nekaj moške energije v ekipi ne bi škodilo, na koncu izberemo osebo z najprimernejšimi lastnostmi in znanjem – in do zdaj ta oseba še ni bila moškega spola. V odnosih z javnostmi je od nekdaj manj moških kot žensk. Najbrž zato, ker je delo povezano z veliko organizacije, pisanja in doslednosti glede odgovarjanja na elektronska sporočila; morda so to bolj ženske odlike. Seveda pa sem prepričana, da so tudi izjeme, tako da verjamem, da na naša vrata nekoč potrka tudi primeren moški kandidat. 

Se pa ravno zaradi stresnosti našega poklica trudim, da nam je pri delu čim bolj lepo. Z ekipo dvakrat na leto zamenjamo okolje. Poleti gremo na team building na hrvaški otok Pag. Agencijske prostore zamenjamo za hišo na plaži. Pozimi pa si običajno privoščimo skok nekam na toplo. V agenciji je bilo to zelo dobro sprejeto. Všeč jim je ta način dela. Podpiram pa tudi potovanja sodelavk. Trenutno je ena od naših sodelavk na Šrilanki. Mislim, da potovanja izredno bogatijo človeka. Verjamem, da je življenje kot knjiga; če ne potuješ, je tako, kot bi prebral samo eno stran. Nekoč mi je nekdo rekel, da ima človek brez spoznavanja navad različnih ljudi širino šolskega ravnila.

Kakšna znanja mora danes imeti nekdo, ki želi delati v odnosih z javnostmi?

Ključni sta dve stvari, brez katerih po mojem mnenju ni uspešnega strokovnjaka za komuniciranje. To je odlična sposobnost verbalnega in pisnega izražanja. Če oseba tega nima, v odnosih z javnostmi nima kaj iskati. Morda se sliši kruto, a v to sem trdno prepričana. Potem pridejo na vrsto osebnost, morala, empatija, delovne navade … In seveda vsesplošna širina. Vseh drugih znanj se da priučiti, saj je najboljša šola vsekakor vsakdanje delo z naročniki. 

Kako to, da ste se odločili narediti ta korak in z »varnega« delovnega mesta v agencijski mreži oditi na svoje ter prevzeti odgovornost zase in zaposlene?

Na Publicisu sem bila 7 let. Vodila sem oddelek za odnose z javnostmi, ki sem ga tudi postavila na noge, saj ga pred mojim prihodom v agenciji ni bilo. Tako sem tudi tam imela veliko odgovornosti in sem se res ogromno tudi naučila. V agenciji sem bila zaposlena med letoma 2005 in 2012; tam sem doživela vse, od najbolj bogatih časov do finančne krize in ponovnega okrevanja trga po njej. Izkušnje sem nabirala tudi v oglaševanju. Oddelek odnosov z javnostmi je bil podpora največjim oglaševalskim akcijam. Mislim, da je to odlična šola za strokovnjaka za odnose z javnostmi, saj smo res sodelovali z največjimi. Takšne izkušnje v majhni agenciji ali v podjetju samostojni komunikator težko pridobi.

Danes, ko vodim svojo agencijo, delamo stvari na zelo podoben način. Čeprav za nami ne stoji velika mednarodna oglaševalska mreža, smo povezani z velikimi naročniki, ki nas nato vključujejo v svoje projekte. Imam občutek, da se zame ni tako veliko spremenilo, kvečjemu samo na bolje. (smeh) Ni mi treba več sedeti v okolju, kjer je še 100 in več drugih ljudi; v okolju, kjer je veliko merjenja moči, kar je velikokrat povsem nepotrebno. Delo znotraj takšnega velikega ustroja me je izčrpavalo, saj se moraš neprestano boriti za svoje mesto in svojo vlogo pri projektu. Potem pa je tu še nenehen pritisk, ker si ves čas odvisen od številnih sodelavcev in posledično se delavnik razvleče kar v cel dan. Moram priznati, da je bilo prav to tudi meni v naši agenciji največji izziv. Kako organizirati delo tako, da so projekti pokriti, naročniki zadovoljni in da nam ostane tudi čas za družino, zabavo in počitek.

S kar nekaj naročniki sodelujete že od vaših začetkov. Očitno vam zaupajo?

Res je. Ponosno lahko povem, da imamo dva čudovita naročnika, ki sta z nami že od prvih dni. To sta podjetje Pipistrel in Fakulteta za elektrotehniko. Kmalu pa jima je sledilo še podjetje Lifeclass hoteli. Nekaj časa smo delali le s temi tremi, potem pa so počasi prihajali novi. Velikega širjenja agencije nismo načrtovali, rasli smo organsko. Zadovoljni naročniki so nas priporočili in prišli so novi. Pred kratkim se nam je pridružilo tudi podjetje Air France, za katerega smo prevzeli vodenje odnosov z javnostmi v Sloveniji.

Čemu pripisujete, da so naročniki z vami že pet let?

Povedala bom tako, kot to povedo naročniki. Pravijo, da smo zanesljivi in da vedno naredimo tisto, kar obljubimo in to dobro. Zanesljivost in izpeljava projekta od začetka do konca je poslovna vrlina, za katero spoznavam, da ni tako zelo samoumevna, kot bi si to predstavljali. Zato naročniki to toliko bolj cenijo. Seveda pa nas družita tudi vizija in dobri odnosi.

Gre morda tudi zato, da se pri odnosih z javnostmi agencija in naročnik povežeta na neki drugi ravni? Nenazadnje ste z njimi v najtežjih pa tudi v najlepših trenutkih. Ampak vaše delo gotovo najbolj pride do izraza v času kriz?

Res je. Kadar pride do kriznih situacij, se pokažejo vse naše vrline in izkušnje. Krizno komuniciranje je najtežji del odnosov z javnostmi in to so tudi največji izzivi tako za nas kot tudi za naročnike. Ključno pri tem je, da smo pripravljeni na najrazličnejše situacije in da vsi delamo moralno. Zagotovo pa nas takšne izkušnje še bolj povežejo.

Povejte nam, kako pa je delati z naročniki takšnega kova, kot je podjetje Pipistrel?

Oni so izjemni vizionarji. Sodelovati s takšnim naročnikom je resnično velika čast in velik privilegij. Veseli smo, da nam je to omogočeno, saj je že samo uvid v določene njihove projekte nekaj izjemnega in neponovljivega.

V odnosih z javnostmi ste praktično vso svojo karierno pot. Verjetno se je od vaših začetkov veliko spremenilo?

V zadnjih petnajstih letih se je spremenilo skorajda vse. Največjo spremembo naše panoge je gotovo prinesla digitalizacija. Spremenil se je medijski prostor, spremenili so se kanali, razcvetela so se družbena omrežja, poleg vplivnih urednikov in novinarjev imamo danes blogerje, vlogerje, vplivneže in nešteto kanalov, ki so močno specializirani. Lahko bi naštevala še in še, pa je to verjetno tema za kakšen drug pogovor. Moramo pa vedeti, da se nekaj le ni spremenilo in se tudi nikdar ne bo. Jedro dobrega komunikacijskega posla ostaja dobra zgodba. Brez zgodbe ni pozornosti, brez pozornosti ni odnosov z javnostmi.

Ob kakšnih akcijah pa vam zaigra srce? Prisegate na katero od tujih agencij, se po kom zgledujete?

Težko bi rekla, da se po kom zgledujem, ali izpostavila točno določeno agencijo. Seveda sledim svetovnemu dogajanju in se navdušujem nad odličnimi komunikacijskimi akcijami ali pristopi. Osebno imam zelo rada družbeno odgovorne akcije. Zato jih tudi sami ustvarjamo. Rada imam občutek, da delamo nekaj dobrega za svet, v katerem živimo in da lahko stvari premikamo na bolje.

Pred leti sem v okviru agencije Publicis vodila odnose z javnostmi pri največjem slovenskem medgeneracijskem prostovoljskem projektu Simbioza. Projekt je v slovenskem prostoru pustil močno sled in želim si še ustvarjati takšne projekte.

Kako pa bi odgovorili na očitek, da številne agencije takšne akcije pripravljajo zgolj zaradi lova na nagrade, saj pri številnih družbeno odgovornih akcijah tudi žirije na festivalih ne morejo ostati ravnodušne?

Sama na to gledam z druge strani. Nagrada je prepoznanje in potrditev dobro opravljenega dela. Če je nagrajena družbeno odgovorna akcija, pomeni, da je uspela premakniti stvari na bolje. Posledično je bila tudi dobro sprejeta in nagrajena na določenem festivalu ali tekmovanju. S tem po mojem mnenju ni čisto nič narobe. V naši agenciji je vodilo oblikovanja takšnih akcij vedno družbeno odgovorno dejanje in izboljšanje okolja, v katerem živimo. Zakaj ne bi izkoristili svojega znanja, svojih možnosti in partnerjev? To je privilegij, ki ga kot strokovnjaki za odnose z javnostmi imamo in mislim, da je prav, da ga izkoristimo. 

Intervju je bil objavljen v 444. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]