• Facebook
  • Twitter
  • RSS

»Pogrešam digitalne projekte, ki bi v ospredje postavili izkušnjo uporabnika«

Takšne projekte si želi delati oblikovalec Damijan Penič, ki se je nedavno pridružil agenciji Luna\TBWA.

Janez Rakušček, izvršni kreativni direktor v agenciji Luna\TBWA, in Damijan Penič, oblikovalec v agenciji Luna\TBWA.

Damijan Penič je tudi druga polovica tandema, ki je Slovenijo nedavno zastopal na tekmovanju mladih kreativcev na festivalu Kanski levi. Nekaj dni pred odhodom v Cannes smo se pogovarjali z njim in njegovim mentorjem na agenciji Luna\TBWA Janezom Rakuščkom.

Damijan je v paru z Medejo Kraševec Slovenijo zastopal na tekmovanju mladih kreativcev na festivalu Kanski Levi, saj sta bila na SOF-u izbrana za najboljša slovenska mlada kreativca. Kaj menite, da bosta odnesla od te izkušnje, pričakujete, da se bosta vrnila še boljša?

Janez Rakušček: Vsekakor. Vsaka mednarodna izkušnja je za mladega kreativca izjemno pomembna. Vsako srečanje s trendi iz prve roke, gibanje in delo v drugačnem okolju od vsakdanjega, lahko zelo obogati človeka. To lahko potrdim tudi na podlagi lastnih izkušenj.

Kaj pa je bilo v vaših mladih letih podobno zmagi mladih kreativcev na SOF-u? Kako ste takrat merili moči?

To so bili drugačni časi. Svet ni bil tako povezan, kot je povezan danes, ko lahko v nekaj minutah najdeš kateri koli primer komunikacijske akcije iz katere koli države na svetu. Takrat smo moral fizično oditi na kraje, kjer so se stvari dogajale, bili pa smo tudi bistveno bolj odvisni od revij.

Kaj pa nagrade?

V času mojih začetkov je obstajal JFTK – Jugoslovanski festival tržnih komunikacij. To je bilo leta 1989, ko je bila še Jugoslavija. Tudi ta festival se je odvijal v Portorožu. Nanj so prišli vsi – vse agencije in oglaševalci s področja Jugoslavije. Slovenija je izstopala, saj je bila zelo napredna oziroma lahko bi rekel vodilna. Pa tudi agencije iz Srbije in Hrvaške so bile močne in uspešne. Dragan Sakan je bil takrat že izjemno znana in popularna osebnost. Ta festival je bil tudi veliko večji, kot je današnji SOF. Več je bilo del, več je bilo ljudi, več debat, več izmenjave izkušenj. Danes bi mu rekli, da je bil mednaroden.

Velikokrat ste in najbrž še boste sedeli v žirijah festivalov in tekmovanj. Kaj po vašem mnenju nagrade pomenijo v življenju mladega kreativca, kako pomembne so?

Jaz mislim, da odnos do nagrad vzpostavlja vsak sam. Če neki kreativec kot smisel svojega dela postavlja nagrade, potem mislim, da je zgrešil. Nujno je, da razume svoje delo kot zelo pomemben del poslovnih procesov. Amir Kassaei, globalni kreativni direktor mreže DDB, je to odlično povzel z besedami: »To, kar mi počnemo, je ustvarjalno reševanje poslovnih problemov.« Tisto, kar pa vsakega posameznika žene naprej, je intimna odločitev oziroma izbira. Jaz vedno na prvo mesto postavljam radovednost oziroma neugasljivo željo po raziskovanju in preizkušanju novih stvari in tudi ustvarjanje namernih napak, ki odprejo neko inovativno pot. To je tisto, kar naj bi poganjalo modernega kreativca. Hkrati pa je nujno razumeti, da ima naše delo tudi kulturni vpliv. Oglaševalske agencije in komunikacijski kreativci ustvarjamo velik del medijskega sveta oziroma našega vzporednega okolja, ki v marsičem oblikuje naše vrednote, naš pogled na svet, oblikuje odnose in pomaga oblikovati identitete.

So na Luni\TBWA nagrade pomembne pri izbiri novih sodelavcev?

Nagrade so morda zelo priročen filter, da izluščiš ljudi, ki so stopili iz povprečja. Bistveno bolj pa nam je pomembno delo samo, odnos do dela in predvsem notranja želja po napredku in napredovanju.

Lahko nagrade človeka tudi pokvarijo? Sprašujem, ker delujete v panogi, ki je že tradicionalno dokaj tekmovalna; veliko je merjenja moči med kreativci.

Prepričan sem, da je to odvisno od osebnosti vsakega posameznika. Če koga nagrade pokvarijo, se pravi, da postane vzvišen ali misli, da je dosegel svoj vrh, da mu ni treba več napredovati in se dokazovati, potem mislim, da je s takšnim posameznikom v osnovi nekaj narobe. Nagrada je lepa stvar, je neko priznanje kolegov in nič več kot to. Motivacijo za napredovanje in razvoj mora vsak črpati iz samega sebe, ne pa iz potrditev iz okolja.

Katere pa so Damijanove odlike?

Damijan je zelo dober predstavnik osebnosti, ki je v komunikacijskem svetu danes iskana. Ima tako imenovano T obliko osebnosti. To so ljudje, ki imajo zelo širok razpon interesov, znanj in spretnosti, hkrati pa so na nekem področju specialisti. V našem poslu danes ni več dovolj, da si zelo dober na točno določenem področju ali da se po malem spoznaš na vse. Treba je združevati oboje. Damijan je tak primer. Hkrati pa je v njem izjemno močna želja, da išče vedno nove rešitve, da povezuje stvari, ki na prvi pogled niso povezane, da poskuša najti neko idejo in rešitev, ki je nepričakovana in ki lahko na izviren način reši problem.

Damijan, v času, ko se pogovarjava, sta do odhoda v Cannes le še slaba dva tedna. Si že spakiral vse potrebno?

Čakava še na zadnje podrobnosti kot na primer, kje bova spala (smeh). Sicer pa se izredno veseliva te izkušnje.

Kako pa se nanjo pripravljata?

Vsak dan po službi si vzameva nekaj ur in raziskujeva. Pregledujeva pretekle projekte, kdo so bili zmagovalci, kakšne rešitve so razvili, raziskujeva ozadje ljudi, ki bodo sedeli v žiriji in podobno. Res se nameravava dobro pripraviti, tako kot sva se tudi na SOF.

Ciljata na zmago?

Seveda, zakaj pa bi se sicer tako daleč vozila (smeh). Želiva si zmage. Verjetno si je želi vsaka ekipa, ki sodeluje. Hkrati pa pričakujeva, da se bova imela lepo in da bo to izjemna izkušnja.

Zakaj sta po tvojem mnenju z Medejo dober tim?

Z Medejo sva se spoznala, ko sva bila zaposlena v Agenciji 101. Že tam sva dobro sodelovala in se takoj ujela. Imava različne poglede, ki jih v neki točki združiva v isti ideji. Tudi naprej v procesu ohranjava različen pogled, ki k projektu prinese nekaj več. Najbrž nama koristi tudi starostna razlika, saj je Medeja še zelo mlada, jaz pa sem še ravno ujel vlak, da sem lahko sodeloval na tekmovanju mladih kreativcev.

Oglaševanje je timsko delo. Kako pa se ti znajdeš v timu, kakšna je običajno tvoja naloga, tvoja pozicija znotraj tima?

To je razlog, zakaj rad delam v agenciji. Rad delam skupaj z drugimi in si ne predstavljam, da bi deloval kot samostojni oblikovalec. Pogrešal bi delo v timu. Zdi se mi, da so različni pogledi, ki jih posamezniki prispevajo, izredno pomembni za končno rešitev. Pomembno je tudi, da znaš sprejeti kritiko, slišati nasvete in predloge drugih ter dobro komunicirati. Le na takšen način si lahko dober timski igralec.

Kakšna pa je običajno tvoja pozicija v timu? Si vodja ali se držiš bolj pri strani?

Nikoli se nisem ubadal s tem, vem pa, da se veliko kreativcev s tem obremenjuje. Meni pozicija sploh ni pomembna, v središče vedno postavljam vrhunsko narejen projekt. To je tisto, kar je pomembno, ne pa, kaj mi piše na vizitki.

Pojdiva še malo k začetkom – zakaj oglaševanje, zakaj oblikovanje?

Že kot otrok sem zelo dobro risal. Ko sem začel uporabljati računalnik, sem rad risal slike iz igric, ki sem jih igral. Tudi v osnovni šoli se je kazal moj talent, ker sem bil najboljši pri likovni vzgoji, malo manj pa so mi šli ostali predmeti. Šolanje sem nato nadaljeval na Srednji geodetski šoli, ker me je geodezija zanimala. V času šolanja je bilo zanimivo, kako veliko časa sem posvetil vsem nalogam, ki so vključevale risanje. S tem sem izgubljal veliko preveč časa, a to me je res veselilo. Tudi po srednji šoli sem nadaljeval v smeri geodezije, a sem že v prvem letu študija ugotovil, da to ne bo prava pot zame, zato sem se vpisal na Akademijo za multimedije. Prva agencija, ki sem se ji pridružil, je bila agencija Sonce.net. Veliko smo delali za blagovno znamko Orto in to so bili res izjemni projekti. Mislim, da sem se v tem času dokončno zaljubil v oglaševanje in kreativo.

Oblikovalci, danes že legende oblikovanja, so svojo kariero začenjali z oblikovanjem ovitkov za vinilne plošče, risanjem plakatov … Kaj pa so bila tvoja prva dela?

Mene so vedno zanimale spletne strani. To je bil čas, ko je bil v modi program Flash in meni je bilo izredno všeč, če je vse utripalo, se premikalo. Zato sem se začel učiti, da bi tudi jaz znal narediti takšne strani. Spoznal sem prijatelja programerja, ki mi je pri tem veliko pomagal. Moja prva dela so bila digitalna.

Oblikovanje se je verjetno tako kot celotna komunikacijska panoga v zadnjih letih z digitalizacijo zelo spremenilo. Danes najbrž ni več dovolj, da ima oblikovalec talent in obvlada orodja Adobe. Katera znanja še morajo biti na spisku v življenjepisu oblikovalca?

Kar zadeva programiranje, sam ne znam dosti več kot le osnove. To se mi zdi pomembno zato, da lahko tudi brez programerja naredim osnutke, ki dobro predstavijo idejo. Imamo pa danes oblikovalci na voljo tudi orodja, ki nam omogočajo postavitev spletne strani brez kodiranja, da programerju lažje pokažeš, kako želiš, da stvari delujejo. Jaz mislim, da je bolj odvisno od tega, za kaj se oblikovalec odloči oziroma na kaj se osredotoči. Spomnim se, da mi je umetniški direktor v agenciji Sonce.net rekel, da ne moremo biti vsi dobri za vse. Svetoval mi je, naj se usmerim na določeno področje. Tega takrat nisem hotel sprejeti in še danes tega ne sprejemam, vsaj ne v celoti. Zato ima moj dan čisto premalo ur. Vseeno pa mislim, da je za oblikovalca še vedno dovolj, da zna uporabljati programe Adobe in da ima talent. Če se posvečaš digitalnim komunikacijam, pa je tem znanjem dobro dodati še poznavanje digitalnega okolja. Opažam, da je problem nekaterih oblikovalcev, ki malo delajo z digitalnimi komunikacijami, da ne vedo, kakšne so zmožnosti ali omejitve tega sveta.

Kakšno pa je razmerje med digitalnim in klasičnim oblikovanjem pri tvojem delu?

Ves čas se spreminja. V agenciji Sonce.net sem delal samo digitalne projekte. Sem pa pogrešal tudi malo klasike. Zato sem se pozneje pridružil agenciji Arih, kjer sem delal vse od embalaže, tiskane oglase in ostale tiskane materiale, pa tudi umetniško vodenje. V Agenciji 101 je bilo vsega po malo, tu, na Luni\TBWA, pa mislim, da bo nekje pol pol. To se mi zdi tudi najboljše. To je dobro za način razmišljanja, da se ne prilagodiš zgolj enemu tipu komunikacijskih kanalov.

Kaj pa najraje počneš v službi?

Najrajši vsega po malo (smeh). Rad delam tako, kot deluje agencija. Všeč mi je ta mešanica, da razumem digitalno, da razumem umetniško vodenje, ki ga umetniški direktor postavi, da razumem fotografijo, da razumem programiranje, da razumem celotno idejo, ki jo postavi kreativni direktor. Rad sem vključen v celoten proces, ne le da mi nekdo naroči nek delček in potem delam le na tem.

Kaj pa te v službi jezi?

Nekomunikacija. Ne maram šumov v komunikaciji, ker je potem težko delati. Pa ne mislim samo na komunikacijo znotaj tima v agenciji, ampak tudi na komunikacijo z naročniki. Delamo v komunikacijskem poslu in vse, kar delamo, je komunikacija. Zato mislim, da moramo tudi ljudje, ki delamo, med seboj dobro komunicirati, da ne gredo kakšne pomembne stvari mimo delov ekipe. Moram pa reči, da se to na srečo ne dogaja pogosto.

Kaj pa najraje počneš doma in v prostem času?

Zelo rad plavam. Eno uro pred spanjem imam rezervirano za brskanje po spletu, kjer gledam dobre primere iz prakse in berem kakšne članke. Čeprav vem, da ni dobro, da gledaš v ekran pred spanjem, ampak takrat imam čas zase. Rad se veliko družim s prijatelji in družino, postorim kaj okrog hiše, lani pa sem si končno kupil tudi električni klavir, na katerega zelo rad igram.

Kako in kje si polniš kreativne baterije? Je to ta ura pred spanjem?

Baterije mi polni kar spanje (smeh), hkrati pa tudi fizične aktivnosti, kot so tek, plavanje in podobno. Takrat odmislim vse projekte, da lahko potem z distance pogledam na stvari, ki sem jih naredil ali pa se pripravim na naslednji dan. Rad namreč vem, da imam stvari pod kontrolo.

Kaj pa prihodnost? Boš v Cannesu podpisal pogodbo z veliko mednarodno agencijo in odpotoval v svet? Ali bo Luna\TBWA za enkrat tvoj drugi dom? Te tujina privlači?

To je pri meni zelo zanimiva tema. Do mojega nedavnega prestopa z Agencije 101 na Luno\TBWA je prišlo predvsem zaradi želje po delu z mednarodnimi naročniki, saj je TBWA globalna znamka in imamo dostop tudi do globalnih naročnikov. Jaz sem bil ves čas prepričan, da bom kariero v neki točki nadaljeval nekje v tujini. Na spisku imam kar nekaj agencij, katerih delo res občudujem. V Sloveniji za zdaj pogrešam res dobre digitalne projekte, izkustvene spletne strani, ker se mi zdi, da je še vedno premalo poznavanja in želje po takšnih projektih pri naročnikih. Tudi proračuni za to so še razmeroma majhni. Zdi se mi, da je veliko podjetij še vedno na točki, ko želijo videti svoje oglase v svojem okolju. Torej se usmerjajo v zunanje oglaševanje, v televizijo in zato spleta ne dojemajo kot kanala, ki je lahko enakovredno uspešen tudi samostojno, ne le kot podpora ostalemu oglaševanju, ki sem ga omenil prej. Ker pa sem zdaj dobil priložnost dela znotraj mednarodne mreže, bom za zdaj ostal doma. Kaj prinese prihodnost, pa bomo videli. 

Intervju je bil objavljen v julijski, 445/446. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]