• Facebook
  • Twitter
  • RSS

»3D grafika bo slej ko prej nadomestila velik del klasične fotografije«

Agencija Klicaj je nedavno vzpostavila oddelek 3D oblikovanja in modeliranja, katerega delo so opazili tudi v tujini. Z njimi smo se pogovarjali o njegovem potencialu v oglaševanju. Pogovor je nanesel tudi na znanstveno-fantastično zvrst dieselpunk, ki ima velik vpliv na delo Andreja Trohe, umetniškega direktorja v Klicaju.

Zakaj ste se odločili za vzpostavitev oddelka 3D oblikovanja in modeliranja?

3D izrisi so bili integralni del naše agencije že od samega začetka. Izkušnje iz prejšnjih okolij so nakazovale, da je povpraševanje po slikah izdelkov, torej od embalaže do hiše, precej veliko. Zato smo se odločili, da naročnikom ponudimo ultra-fotorealistične izrise, ki zlahka nadomestijo klasično fotografijo.

Kontrola luči, ambienta, perspektive in splošnega občutka je pri 3D izrisu bistveno lažja in hitrejša. Če denimo oblikujemo embalažo, lahko praktično takoj izdelamo tudi 3D izris izdelka. Ni potrebno čakati na maketo, fotografiranje in retuširanje. Stvar je narejena takoj.

Koliko zaposlenih ustvarja v njem? Ste imeli težave pri iskanju kadrov ali jih je pri nas dovolj?

Ker je bilo zanimanje za tovrstne vizualizacije precejšnje tudi izven sfere naših naročnikov, smo ustvarili W1000W (krajše za »worth thousand words«, op. p.), nekakšen »spin-off«, ki storitve nudi tudi ostalim agencijam.

Trenutno se (poleg Andreja) s tremi dimenzijami ukvarjajo štirje redni sodelavci, od katerih ima vsak precej specifično znanje, ki se ga vse od animacije pa do vstavitve 3D slike v obstoječ posnetek.

Specializirali smo se za fotorealistične izrise in animacije, kjer je dobrega kadra precej malo. Realno bi lahko na prste ene roke prešteli Slovence, ki lahko konkurirajo izdelkom iz ZDA. To pa je tudi naš »benchmark«. Pri nas je precej več razvijalcev 3D iger, kar pa zahteva precej drugačno znanje od našega.

Kako so se vaši naročniki odzvali na novo storitev? Ste po vzpostavitvi oddelka pridobili kaj novih?

Obstoječi naročniki so že kar navajeni, da jim izdelamo vrhunski slikovni material in se niti ne sprašujejo več, kako ga bomo izdelali. Sliko dobijo praktično takoj, kar je danes zelo pomembno.

Zanimiv primer je bil televizijski oglas za Petrolovo Kavo na poti, kjer smo bližnji posnetek točenja kave iz avtomata izdelali popolnoma računalniško in ga integrirali v oglas. Zadeva je bila bistveno boljša do kakršnegakoli realnega posnetka.

W1000W nam je prinesel kar nekaj novih naročil, ki so vezana izključno na 3D izris. Tako smo na primer izdelali izris hrane, ki jo je bilo praktično nemogoče estetsko fotografirati, ravnokar pa pripravljamo serijo slik zunanjosti in notranjosti jadrnice v razvoju. Zanimiv in obsežen projekt je bil tudi za slovensko podjetje Visionect, ki izdeluje digitalne informacijske in usmerjevalne sisteme.

Kakšen potencial omenjenih storitev vidite v slovenskem oglaševanju?

Računalniška animacija ali CGI (ang. computer-generated imagery) bo slej ko prej nadomestila dobršen del klasičnega fotografiranja in snemanja, podobno kot se dogaja v Hollywoodu. Praktično ni filma, četudi gre za romantično komedijo, ki ne bi bil poln računalniško generiranih učinkov. Trenutno je delež slovenskih odjemalcev 3D izrisov okrog 20 odstotkov, 80 odstotkov posla pa opravijo s tujino. Zelo verjetno se razmerje ne bo bistveno spremenilo. Je pa paradoksalno, da precej slovenski agencij tovrstno storitev poišče v tujini. 

Revija Popularnaya Mehanika je omenila vaš projekt, ki na prvi pogled deluje kot sovjetska različica filma Jekleno nebo (Iron Sky). Lahko pojasnite, za kaj gre?

Jekleno neboje sicer komičen, a v resnici zelo distopičen film. Sledi žanru, ki so ga ustvarili Zamjatin, Huxley, Orwell in še kup drugih. In distopija ali antiutopija je na neki način svarilo pred prihodnostjo. Pred prihodnostjo, ki je tako totalitarna in idejno hermetična, da ne nudi nobenega upanja. Distopija je neke vrste alternativna in negativna projekcija sedanjosti. V smislu »Poglejte kakšen bi bil svet, če se naši predniki ne bi odločili, kot so se«. V današnjih časih vzpona despotov in skoraj totalitarnih režimov je distopija bolj aktualna kot še pred 10 leti.

Vsi projekti, predstavljeni v ruski reviji Popular Mechanics (PM), temeljijo na tej alternativni zgodovini. Gre torej za tisti »kaj, če«. Kaj če bi zgodovina in s tem tehnologija šla po povsem drugačni poti. Kaj, če bi »zmagal« Tesla in ne Edison? Kaj, če bi se Sovjetska zveza povezala z nacistično Nemčijo in bi skupaj ustvarili svetovni imperij? Kaj, če bi odkrili neusahljive zaloge fosilnih goriv in bi cel svet poganjala nafta? Kaj, če se totalitarni režimi ne bi ozirali na etiko, in bi bil tehnološki razvoj skrajno brutalen ter nekontroliran?

Ti miselni eksperimenti so osnova vsakega 3D izrisa Andreja Trohe. Urednik ruske Popular Mechanics pravi, da je ravno to tisto, kar naredi zadevo zanimivo, saj sta distopija in vdanost v usodo del ruske duše.

Z izjemo oglaševalske revije Lurzer’s Archive tuji strokovni mediji redko opažajo dela slovenskih oglaševalskih agencij. Kje je revija PM našla vaše delo?

Naš sodelavec Andrej rezultate svojega hobija objavlja na spletnih straneh Artstation in Behance. Prav tam je urednik PM tudi opazil njegova dela s področja dieselpunka in atompunka. Zadevo so malce raziskali in nas vprašali, ali lahko predstavijo izbor 3D izrisov v svoji reviji. Glede na ugled revije smo bili seveda takoj za stvar.

Andrej je imel kmalu za tem prek skypa intervju z urednikom Olegom Makarovim in stekla je debata o našem delu, dieselpunku, totalitarizmu in časih Sovjetske zveze. Možakarja sta se zapletla v debato in pogovor je trajal skoraj tri ure.

V objavi na Facebooku ste omenili vašega umetniškega direktorja Andreja Troho in njegovo obsesijo z »dieselpunkom«. Lahko našim bralcem pojasnite, kaj je dieselpunk?

Dieselpunk je skrajno distopična slika alternativne sedanjosti, morda pa bi osvetlili, kaj pomeni pripona –punk. Obstaja kar nekaj »punkov« in lahko bi rekli, da jih definira glavni vir energije človeštva.

Prvi in verjeno najbolj znan je cyberpunk. Definira ga umazana, groba in mračna prihodnost elektronike, totalne digitalizacije in robotizacije, kjer vladajo superkorporacije. Tipični primer žanra je Blade Runner, kjer je polno »androidov«, neona in teme. Nasprotje temu je morda steampunk, kjer je tehnologija ostala v viktorijanski dobi in praktično vse poganjajo parni stroji in zapleteni urni mehanizmi. Veliko je usnja, medenine, premoga, silno zapletenega dekorja in obveznih očal ter klobukov.

Preden se dotaknemo dieselpunka, morda še nekaj o atompunku. Kot nakazuje ime, gre za vzporedno resničnost, kjer je človeštvo navdušeno nad jedrsko energijo in jo izrablja praktično povsod. Ena od značilnosti atompunka je tudi precejšen optimizem (tipičen za ameriška petdeseta) mešan s strahom pred atomsko apokalipso. Videz temelji na estetiki sredine prejšnjega stoletja, tipičen primer žanra pa je serija iger Fallout.

Dieselpunk je, podobno kot cyberpunk, zelo mračen in umazan. Človeštvo poganjajo naftni derivati in temu primerna je estetika. Mesta so utesnjena, klavstrofobična, svinčeno siva. Modrega neba ni in sonce je le fikcija. Militantni totalitarizem je v razcvetu in bolj ali manj cel svet je zapleten v permanentno vojno, ki je tudi gonilo napredka. Primer žanra bi lahko bil film Sky captain and the world of tomorrow.