• Facebook
  • Twitter
  • RSS

»Oblikovanje je najcenejši način delanja napak«

»Dobro oblikovanje je vedno v službi nekega podjetja in zadovoljevanja potreb njegovih uporabnikov,« je prepričan Matic Vihtelič, produktni oblikovalec iz oblikovalskega studia Gigodesign, s katerim nadaljujemo serijo predstavitev mladih kreativcev.

matic Vihtelič, produktni oblikovalec v Gigodesignu: »najbolj izpolnjujoč je zagotovo tisti dan, ko neki projekt uspešno predstaviš naročniku, ko začutiš, da razume rezultate tvojih raziskav in je prepoznal priložnost v razvoju produkta.« (Foto: J

Matic Vihtelič je že v svojem zgodnjem otroštvu najrajši risal avtomobile. Po besedah njegovega zdajšnjega mentorja Luke Stepana, partnerja v studiu Gigodesign, je prav avtomobilska industrija tista, ki številne mlade oblikovalce pritegne v svet oblikovanja. A kmalu spoznajo, da je produktno oblikovanje veliko več kot le risanje in snovanje idejnih konceptov. Tega se zaveda tudi Matic, a zato njegovo navdušenje nad poklicem, ki ga opravlja, ni nič manjše. Rad ima to, kar počne, in, kot pravi Luka, to počne zelo dobro.

Luka, je po tvojem mnenju danes lažje ali težje postati produktni oblikovalec? Ko mladi danes vstopajo v srednjo šolo, že dobro poznajo poklic produktnega oblikovalca. Ko si šel sam v srednjo šolo, pa najbrž ni bilo tako?

Jaz sem že vedel, da obstaja ta poklic in da bi to lahko počel v življenju. Res pa je bilo manj znano, kaj ta poklic v resnici pomeni. Da to ni neki »stajling« in risanje, temveč da gre za razumevanje in reševanje problemov. Ko sem sam začenjal, se je veliko produktnih oblikovalcev videlo predvsem v avtomobilski industriji, ki je bila  tedaj najbolj znana.

Sicer pa mislim, da ni kaj dosti drugače, kot je bilo. Res je, da je oblikovalcev danes več, a imam občutek, da je tudi izbire in delovnih mest več.

Kaj te je gnalo na to pot in ali ti je bilo kdaj žal? Si hotel postati kaj drugega?

Ne, nikoli si nisem želel postati kaj drugega. Spomnim se izbirnih procesov in tega, da je bila morda na drugem mestu tudi arhitektura, a oblikovanje je bilo vedno prvo. Vedno sem zelo rad risal, zelo rad sem ustvarjal iz legokock. Imel sem tudi srečo, da so starši v meni prepoznali talent in me usmerili na pravo pot.

Katere so najpomembnejše lastnosti mladega človeka, ki želi postati oblikovalec? Katere talente mora imeti? Brez sposobnosti risanja se zdi, da ne gre?

Mislim, da danes ob vseh orodjih, ki jih imamo na voljo, to, da oblikovalec zna risati, sploh ni nujno. Zagotovo pa pomaga, saj je prav skiciranje prvo, kar imaš na voljo, da preveriš svoje misli.

Po mojem mnenju je veliko bolj ključna širina človeka in njegovega znanja. Za oblikovalca je zelo pomembno, da je »T« tip človeka. Ta tip lastnosti so v zgodnjih 90-tih letih definirali v studiu Ideo v Kaliforniji. Vertikalna črta v črki T predstavlja poglobljeno znanje, kjer je določena oseba strokovnjak in to področje resnično pozna do potankosti. Horizontalna linija pa predstavlja širino, splošno znanje in razgledanost.

Oblikovalec se namreč na svoji poti zelo zgodaj v raziskavi sreča z antropologijo, sociologijo, razumeti mora širši kontekst. Šele pozneje v procesu se sreča tudi s tehniko in bolj specifičnimi potrebami oziroma znanji.

Torej tudi pri oblikovanju drži, da nadarjenost pomeni le 10 % uspeha, vse ostalo pa leži v trdem ter predanem delu in učenju?

Mislim, da je tako. Zagotovo je pomembna sposobnost dobrega vizualnega razmišljanja. A oblika je pri produktnem oblikovanju vedno posledica raziskovalnega dela. Treba je razmišljati na pravi način in se naučiti najprej prepoznati in šele nato reševati probleme.

Kako v vašem studiu najdete novega mladega sodelavca v oddelku produktnega oblikovanja?

Mislim, da je ta prostor v prvi vrsti zagotovo fakulteta. V času študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) se oblikovalci izoblikujejo in tam lahko prepoznamo mlade in perspektivne preko njihovega študentskega dela. Nekateri nam tudi sami potrkajo na vrata, druge pa nam priporočijo. Vsekakor je razmeroma preprosto prepoznati tiste dobre.

Se ti zdi, da mladi oblikovalci bežijo v tujino?

Nekaj mladih zagotovo odide v tujino. Tudi sam sem imel izkušnjo v tujini. A to me ne skrbi preveč. Bolj se bojim, da mladi produktni oblikovalci po sili razmer velikokrat končajo v drugih poklicih. Od osamosvojitve Slovenije naprej ta poklic ni bil tako razširjen. Zaradi razmaha oglaševalskih agencij so bili veliko bolj zaposljivi grafični oblikovalci, produktno oblikovanje pa je bilo vedno nekako zapostavljeno. A se premika na bolje. V zadnjih letih opažam, da postaja tudi ta poklic bolj prepoznaven in iskan in upam, da mladi produktni oblikovalci dobijo po koncu študija tudi zaposlitev.

Zakaj prav Matic? Če bi ga hoteli »prodati« drugi agenciji, kako bi ga predstavili? Katere so njegove odlike?

Matic združuje vse to, o čemer sem prej govoril. Je »T« tip človeka. Zanima ga ogromno stvari. Ima odlično splošno izobrazbo kot osnovo, ima pa tudi izredno globoko razumevanje in odličen način reševanja problemov. Tudi tehnično je dobro podkovan. Združuje vse tisto, kar od produktnega oblikovalca pričakujemo.

Astronavt? Nogometaš? Kaj si ti, Matic, želel postati, ko si bil otrok?

Mislim, da kar oblikovalec. Že v zgodnjem otroštvu sem, ko sem komaj držal svinčnik v roki, risal avtomobile. Spomnim se anekdot, da so me prijatelji mojih staršev običajno izzivali, da sem risal avtomobilske logotipe. Zares sem jih večino poznal in jih znal tudi narisati.

Pa je ta poklic takšen, kot si si ga predstavljal? Je ostala romantika, ki te je vanj pritegnila, kljub temu da ne rišeš več avtomobilov? No, vsaj ne več vsak dan.

Ja, mislim, da je. Mislim, da me poklic ni razočaral. Res pa je, da sem v preteklosti razmišljal zelo drugače. Moj pogled na ta poklic je bil zelo stereotipen. Oblikovanje sem nekako enačil z risanjem in s čisto otroško kreativnostjo. Pozneje pa seveda spoznaš, da gre za veliko več. Naučiš se, kako pomemben je analitičen pristop. Zaveš se, da ne gre za neko osebno izražanje, temveč da je oblikovanje vedno v službi neke gospodarske dejavnosti, ki pospešuje prodajo. Razumeti moraš kontekst okolja, uporabnika in celotno gospodarsko panogo.

Ne bi pa rekel, da je to ubilo otroško navdušenje. Prej bi rekel, da mi je razvoj v oblikovalca razširil obzorje. Se mi pa še dandanes dogaja, da moram ljudem okoli sebe razlagati, kaj dejansko počnem. Večina od njih je začudena, ko povem, da sem pravzaprav velikokrat raziskovalec, etnograf, psiholog, moram se znati empatično vživeti v ljudi, moram razumeti, kako živijo in kako razmišljajo. Ne pridem v službo in rišem. Risanje je samo sredstvo za komuniciranje in končni produkt mojega dela ni skica. Končni produkt je uspešna rešitev problema.

Kako je videti tvoj povprečen dan v pisarni?

Ni povprečnega dneva. Skoraj vsak dan je drugačen. Najprej so tu razlike med samimi projekti, saj ima vsaka panoga svoje posebnosti, ki se jih naučiš med projektom. Nato so tu zelo različni pristopi dela, ki jih lahko izberemo. Neprestano smo v procesu spoznavanja. Postavljamo hipoteze in jih potrjujemo ali zavračamo. Mislim, da je ta del mojega dela zelo podoben nekemu znanstvenemu procesu.

Lahko pa dan opišem tudi drugače. Zjutraj se zberemo, na steno lepimo listke in se dolge ure pogovarjamo o različnih stvareh. Včasih sredi studia izdelujemo kartonske makete stranišč, spet drugič rišemo izredno zapletene grafe in sheme procesov, ki jih nato poskušamo čim bolj poenostaviti. Povprečnega dneva pri nas res ni.

Kaj pa najbolj zoprn dan v službi? Kateri je tisti del procesa, ki ga ne maraš in ko bi najraje ostal doma?

(dolg razmislek) Odkrito povedano, ni dela, ki ga ne bi maral. Ob živce pa me lahko spravi le oprema, orodje, ki ga uporabljam. Seveda je to največkrat računalnik. Ne glede na to, kako izpopolnjeni so, se zgodi, da nočejo sodelovati (smeh). Potem pa se dolge ure ukvarjaš s tem, zakaj nekaj ne gre tako, kot si si zamislil.

Kaj pa najboljši dan?

Najbolj izpolnjujoč je zagotovo tisti dan, ko neki projekt uspešno predstaviš naročniku, ko začutiš, da razume rezultate tvojih raziskav in je prepoznal priložnost v razvoju produkta. Takrat te preplavi tisto začetno navdušenje, ko si predstavljaš, kako bo vse nastalo in kako bo videti končni produkt.

Se po kom zgleduješ? Kateri so tvoji oblikovalski idoli?

Zagotovo so določene osebe, ki so referenčne. Bereš knjige, kot je na primer Psihologija vsakdanjih reči (The Psychology of Everyday Things) Donalda Normana. Najbrž ne morem mimo Jonathana Iva (trenutno vodje oblikovanja v podjetju Apple) in recimo podjetja Dyson.

A ne smemo pozabiti, da je dobro oblikovanje vedno v službi nekega podjetja in zadovoljevanja potreb njihovih uporabnikov. Zato pri tem ne gre toliko za to, kdo je kaj oblikoval, temveč kakšna je obljuba nekega izdelka in podjetja. Zato imam morda vzornike bolj v podjetjih, ki so uspešno vključila oblikovanje v svoj razvoj, ne pa v posameznikih, ki se radi izpostavljajo in pobirajo nagrade, ki so bolj kot ne same sebi namen. Eno takšnih je zagotovo podjetje Dyson, ki sem ga že prej omenil.

Omenil si nagrade in to, da so po tvojem mnenju same sebi namen. Pa vendar so najbrž pomembne tako za studie kot naročnike, tudi če osebno oblikovalcem ne pomenijo veliko?

Nagrad je res veliko. Nekatere so široko prepoznane v splošni javnosti, druge pa so bolj strokovne. Ena najbolj prepoznavnih je zagotovo nagrada Red Dot. Ta nagrada ima svojo vrednost. Ne toliko za oblikovalce ali studio, temveč za samo blagovno znamko in uveljavitev nekega podjetja. Včasih smo še vedno presenečeni, ko nam naročniki povedo, da kot posledica nagrade dobivajo nove stranke in kupce.

Seveda je tudi osebno lep dosežek, če dobiš priznanje oziroma nagrado, nisem pa nagnjen k temu, da bi nagrade zbiral ali se želel pojavljati na naslovnicah.

Če to ni nagrada ali prepoznavnost, kaj pa potem tebi osebno predstavlja uspeh?

Mislim, da je uspeh to, da z mojo pomočjo oziroma s pomočjo našega studia in našega tima določeno podjetje postane bolj prepoznavno in referenca na svojem področju. Da ni več sledilec, temveč vodja. Dobro smo opravili svoje delo, če vemo, da podjetje pušča pečat v svoji panogi.

Kaj pa prihodnost, kam te bo nesla pot? Kakšni so tvoji karierni načrti? Si želiš oditi v tujino?

Čeprav lahko zagotovo govorimo o nekih okoljih, ki so bolj spodbudna ali o tem, kako neka okolja prepoznavajo oblikovanje in kakšno tradicijo ima, se mi niti ne zdi tako zelo pomembno, ali je to Slovenija ali tujina. Želel bi si biti del uspešnih zgodb podjetij, o katerih sem govoril že prej. Želim si biti del prihodnosti inovativnih izdelkov. Velikih načrtov pa ne delam. Saj veš, kako pravijo – »Življenje je tisto, kar se ti zgodi, medtem ko si zaseden z delanjem drugih načrtov«, zato se bom prepustil življenju in temu, kar mi prinaša.

Je razvoj produktnega oblikovalca linearen? Kaj tebi pomeni karierno napredovanje? So to izkušnje, ki se nabirajo in zaradi katerih si potem še boljši oblikovalec?

Če na oblikovanje gledamo skozi proces in ne le kot končni izdelek, potem gre tu zagotovo za linearen razvoj. Procese stalno razvijamo in izboljšujemo. Verjamem v to, da nisi tako dober kot tvoj zadnji, temveč toliko, kot bo tvoj naslednji projekt. Seveda se ti lahko zgodi, da nazaduješ in vsi delamo napake. A moje mnenje je, da je najpomembnejše, kar se oblikovalec nauči, to, da je oblikovanje pravzaprav najcenejše delanje napak v nekem procesu. Cilj je, da se čim prej v procesu zmotiš in greš nato naprej. Šele ko si priznaš, da je delanje napak del uspeha, lahko rasteš. Nikakor ne smemo biti neprenehoma usmerjeni v to, da vse naredimo prav. Če vse delaš prav, potem najbrž nisi dovolj tvegal ali raziskal vseh preostalih možnosti, ki se ponujajo. Preprosto povedano, če nisi delal napak, nisi bil dovolj ambiciozen.

Kaj je bilo najprej: potreba potrošnika ali izdelek? Ali pa je to vprašanje podobno dilemi o kuri in jajcu?

Mislim, da je vse to neke vrste evolucija. Tako kot kura na začetku zagotovo ni bila kura, ampak je bila neka druga vrsta ptiča ali pa celo plazilca. Enako je pri izdelkih. Iz neizpopolnjenih oblik ali form, ki le deloma izpolnjujejo določene zahteve, je sledil evolucijski razvoj. Če pogledamo stanje danes, je zelo malo resnično novih inovacij, povsem novih izdelkov. Tudi tisti, ki so, so pravzaprav uspešno povezali navidez nepovezana področja. Prav to združevanje področij in odkrivanje še neodkritih potreb, pravilen proces razvoja, prava mera kreativnosti in poguma pripeljejo do izjemnih inovativnih izdelkov.

Ima produktno oblikovanje v sebi lahko tudi kaj umetnosti ali pa je to združevanje nezdružljivega?

Produktno oblikovanje ni umetnost. Ne sme iti za lepoto. Že če samo pogledamo definiciji umetnosti in produktnega oblikovanje, se ti ne križata in nimata nič skupnega. Lahko so neke metode, ki so podobne, ampak namen obeh dejavnosti je povsem drugačen.

Ampak kljub temu potrošniki želimo lepe izdelke.

Mislim, da je zelo nevarno govoriti o lepoti. Že midva imava zagotovo povsem drugačno predstavo o tem, kaj je lepo in kaj ne. Vsak človek ima svojo predstavo o lepoti. Zato je treba najti bolj objektivno merljiv kriterij za izdelek. Govorimo lahko samo o tem, ali je oblikovanje ustrezno ali ne. Zato morajo likovne odlike določenega predmeta slediti določeni funkciji, hkrati pa seveda tudi neki prepoznavnosti, pravilom blagovne znamke in graditi neko družino.

Za konec nam povej še, kateri slovenski izdelek te je v zadnjem času najbolj navdušil in zakaj?

Težko je reči, da me je navdušil točno določeni izdelek. Navduši me, ko vidim, da podjetje razume oblikovanje in razvija produkte, v katerih to lahko prepoznamo.

Morda bi omenil Adriin avtodom Sun Living, ki smo ga oblikovali v našem studiu in je na določen način na novo opredelil pojem avtodoma in s tem naslavlja tudi čisto drugo ciljno skupino. Takšni produkti podjetje ali blagovno znamko zagotovo lahko popeljejo na višjo raven.

Kateri pa je po tvojem mnenju eden izmed zadnjih svetovnih produktov, ki je spremenil življenje ljudi na bolje ali na slabše?

Zagotovo je to internet, ki mu sicer težko rečemo produkt, saj predstavlja celoten sistem. Ta je za vedno in popolnoma spremenil naša življenja. Pri produktih pa ne morem mimo pametnega telefona. Ta nam omogoča, da imamo zdaj pri roki vse od trgovine do banke in tudi snemalnik tega intervjuja (smeh). Pametni telefon je postal produkt, okoli katerega si oblikujemo življenje. Mislim, da je življenje spremenil na morda že malo strašljiv način in da smo pozabili, kaj je pravi socialni stik.

Kaj pa tvoj projekt, na katerega si najbolj ponosen, in zakaj?

Tu bi izpostavil Etrelovo polnilno postajo za polnjenje električnih avtomobilov, ki je sicer nisem oblikoval v sklopu studia Gigodesign, temveč v sodelovanju s podjetjem Etrel. To je produkt, ki je zelo tehnične narave, a smo ga uspeli oblikovati tako, da prinaša uporabniku zelo dobro uporabniško izkušnjo. Verjetno mi je pri srcu tudi zato, ker je nekako najbolj moj.  

Intervju je bila prvotno objavljen v marčevski, 442. številki MM-a. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]