• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Če imate dobro idejo, jo morate deliti!

»Ideje so kot voda. Če jim ne pustite teči in le ostanejo nekje v kotu, bodo začele smrdeti,« pravi Jamshid Alamuti, podjetnik in strokovnjak za preobrazbo podjetij, ko opravičuje trditev, zakaj je dovoljeno »krasti« ideje.

Jamshid Alamuti, nekdanji izvršni direktor Berlinske šole kreativnega vodenja, je nedavno v Rimu ustanovil Pi School, poslovno šolo, ki v svojem učnem programu združuje kreativnost in tehnologijo.

Jamshid Alamuti, dober poznavalec kreativnosti, tehnologije, voditeljstva in visokega šolstva, ki je med drugim vodil Berlinsko šolo kreativnega vodenja, je prepričan, da se kreativci ne smejo otepati tehnologije. Strah pred neznanim se je prikradel tudi v kreativno industrijo, ki zato ne izkorišča vseh tehnoloških potencialov. Po njegovem mnenju se bodo morale oglaševalske agencije temeljito preobraziti, če bodo želele pritegniti mlade nadarjene posameznike, ki jim je bolj kot delo v pisarni blizu nomadski slog življenja. O tem bo govoril tudi na marčevski SOZ Akademiji, kjer se bo še posebej posvetil vprašanjem, kako lahko kreativci uporabijo tehnologijo v kreativnem okolju in kako naj podjetja porajajo več tehnoloških inovacij. V pogovoru za MM smo se dotaknili »poroke kreativnosti in tehnologije«, ki je v središču izobraževalnega programa njegove šole Pi School, kot tudi procesa prelamljanja z ustaljenim razmišljanjem, procesi in koncepti.

Lani ste v Rimu ustanovili šolo Pi School, katere namen je »oblikovati čudovito prihodnost s spajanjem tehnologije in kreativnosti«. Kako je videti ta spoj? Pogosto smo namreč prepričani, da v tehnologiji ni prav nič kreativnega, saj stroji niso sposobni kreativnega razmišljanja.

Pravzaprav tudi sam nisem verjel, da bi tehnologija lahko nudila toliko možnosti kreativnega izražanja. Svojo poklicno pot sem začel v kreativni industriji in že kmalu prepoznal, da bo vanjo treba vključevati tehnologijo. Kreativne osebe žal ne razumejo, kako tehnologija vpliva na njihov posel in kako lahko pripomore k njihovemu delu. Bojijo se, da bodo zaradi nje izgubili službo in zaradi tega strahu je tudi ne uporabljajo, kot bi jo lahko. Sam sem prepričan, da je edina razlika med tehnologijo in kreativnostjo v drugačnem načinu, kako se inženirji in kreativci lotevajo reševanja problemov. Tehnologija je natančnejša, doslednejša, neposredna in se vedno zanaša na dejstva, medtem ko imajo kreativci rajši odprtost in svobodo. Spoj tehnologije in kreativnosti v programu šole Pi niti ni bila najtežja stvar; večji izziv je bil zagotoviti, da bi inženirji in kreativci razumeli drug drugega in spoznali, da si pravzaprav ne stojijo na povsem nasprotnih bregovih. A ko so prepoznali koristi skupnega delovanja, so povsem po naravni poti začeli plodno sodelovati med seboj.

Kako lahko kreativci, ki delujejo v oglaševalskih agencijah, uporabijo tehnologijo pri snovanju kreativnih rešitev?

Naj vam podam nekaj konkretnih primerov, ki so me navdušili. V New Yorku je sedež interaktivne agencije Wildbytes, ki je pred nekaj meseci zasnovala obsežno oglaševalsko akcijo ob lansiranju nove linije kozmetičnih izdelkov, pod katero se je podpisala pevka Rihanna. Njene oboževalce in vplivneže so povabili, da se ji pridružijo na dogodku v živo, na katerem bi v realnem času skupaj posneli film. Wildbytes je na glavnem trgu v Madridu z uporabo najnaprednejše tehnologije ustvaril večsenzorično doživetje, rezultat katerega je bil film, produciran v trenutku. Lani je blagovna znamka Gatorade iz kapljic vode ustvarila animacije človeka v gibanju, kar je še en izjemen primer spoja kreativnosti in tehnologije. Ali pa Nikejeva digitalna tekaška steza v Singapurju, ki vam omogoča, da tečete s svojim avatarjem. Vse to seveda ne bi bilo možno brez tehnologije. Vedno pa gre za to, da imate najprej kreativno idejo in tehnologijo uporabite kot orodje, da ta ideja postane resničnost.

Velike korporacije so pogosto preveč zaposlene same s seboj in vzdrževanjem svojih ustaljenih struktur, da bi pri svojih zaposlenih spodbujale kreativno razmišljanje. Kako naj v takšnih podjetjih motivirajo ljudi k porajanju izvirnih, kreativnih idej?

Naj najprej pojasnim, zakaj gre pri motivaciji. Nikogar ne morete motivirati, če sam ne izkaže zanimanja ali talenta za določeno zadevo. Motivacija je metoda, s katero nekaj, kar že obstaja, še izboljšate. To je treba ločiti, ko govorimo o uvajanju kulture, ki sloni na kreativnosti, v tradicionalno nekreativna podjetja. Kreativnost je ena od ključnih sestavin inovativnosti. Številna velika podjetja, ki jim svetujem, ko gre za vključevanje kreativnega razmišljanja, ta proces začnejo z vzpostavljanjem inovacijskega središča. S tem namreč spodbujajo inženirje in druge zaposlene, da začnejo razmišljati inovativno in da se domislijo novih izdelkov ali rešitev. Pogoj za to pa je, da presežejo razmišljanje v ustaljenih okvirih in vzpostavljenih hieararhičnih strukturah. Že ko razmišljajo na takšen način, izkažejo veliko mero kreativnosti.

»Geniji kradejo ideje« in »ideje morate deliti« sta trditvi, ki ju pogosto navajate na svojih predavanjih. S tem se je strinjal tudi pokojni Steve Jobs, ki je »vzel« že obstoječi izdelek in ga izboljšal. Je to najboljši način za širjenje idej?

Tudi pri tem morate ločiti med invencijo in inovacijo. Pri prvi gre za resnično novost, česar se še nihče pred vami ni domislil, kot sta na primer žarnica ali avtomobil na bencinski pogon. Pri inovacijah pa gre za spreminjanje nečesa, kar že obstaja. Če nimate želje izumljati nečesa povsem novega, raziščite obstoječe ideje in razmislite, kako bi jih izboljšali. Zato pravim, da ni nič narobe s tem, če »kradete« ideje. Velikokrat pravim, da so ideje kot voda. Če jim ne pustite teči in le ostanejo nekje v kotu, bodo začele smrdeti.

V kreativni industriji imamo neskončne debate o tem, ali gre za idejo ali za njeno izvedbo. Seveda je odlično, če imate v ekipi nekoga, ki stalno prihaja na dan z dobrimi idejami, toda te so povsem neuporabne, če niso izvedene. Če imate torej dobro idejo, ne vidim razloga, da je ne bi delili. Vedno se bo našel nekdo, ki jo bo lahko izvedel boljše od vas, kar pa ni nič slabega, saj bo tako vaša ideja dejansko zaživela. Če pa jo sami boljše izvedete od drugih, pa prav tako ne bo nobene škode, saj nihče ne bo mogel zagotoviti tako dobrega rezultata od vas samih. Deljenje idej je tako vedno zmagovalna kombinacija.

Ko pomislimo na umetno inteligenco, se nam nezavedno rišejo podobe iz znanstvenofantastičnih filmov, ki prihodnost večinoma slikajo zelo apokaliptično. Kot ste omenili, se je najpogosteje bojimo zato, ker menimo, da ogroža naša delovna mesta. Od kod izvira ves ta strah?

Znanstvenofantastični filmi so verjetno dobro gojišče za strahove ljudi. A realno gledano je tehnologija v tem trenutku še svetlobna leta oddaljena od tega, kar nam prikazujejo ti filmi. Eden od razlogov za naše bojazni zagotovo izvira iz pomanjkanja znanja. Ker ne vemo dovolj o tehnologiji, se je bojimo, tako kot se vsake neznane stvari. Čeprav nam tehnologija olajša opravljanje določenih nalog, smo tako zakoreninjeni v našem razmišljanju, da prihranka časa ne dojemamo kot nekaj dobrega, ampak nas skrbi, kaj naj zdaj naredimo s tem pridobljenim časom. Zaradi tega se začnemo počutiti neuporabne ali nemočne in razmišljamo, kako nam bo tehnologija »ukradla« službo. Če bi nas ustrezno poučili, kako izkoristiti prihranek časa, do tega ne bi prišlo. Poleg tega smo tudi družbeno pogojeni, saj družba sama še ni sprejela tega trenda. Odvisni smo od naših služb in zaslužka, ki krije naše življenjske potrebe. Toda sam sem prepričan, da kot kreativna oseba nikoli ne boste izgubili službe. No, če jo že boste, vas nikoli ne bo zamenjala tehnologija, saj bo ta za vas vedno pomenila le orodje. Drugače je, na primer, za voznike tovornjakov, saj obstaja zelo velika možnost, da bodo čez deset let obstajali le še samovozeči tovornjaki. Te že zdaj preizkušajo v logistiki, tako da je to že naša realnost. Pri osebnih avtomobilih ne vidim tako velikega napredka, čeprav številni proizvajalci pospešeno predstavljajo samovozeče avtomobile, v katerih pa računalniki zavzemajo preveč prostora, da o visoki ceni niti ne govorimo.

Toda v nekaterih kreativnih agencijah smo že lahko zasledili poskuse uvajanja sistemov umetne inteligence. V japonski agenciji McCann, na primer, so predstavili umetnointeligentnega kreativnega direktorja, v skupini Publicis pa pospešeno razvijajo AI-sistem Marcel, z željo čim bolj olajšati delo zaposlenim. Kako gledate na takšen razvoj v agencijah?

Tudi sam sem že naletel na umetnega kreativnega direktorja, toda dejstvo je, da so rezultati zelo borni, saj je vse šele v povojih. Zagotovo ne bo nadomestil človeka; za zdaj gre le za igračke. Umetno inteligenco pa bi v kreativni industriji lahko izkoristili pri procesiranju podatkov in analiziranju informacij na podlagi raziskav. Kreativnost ima v sebi nekaj nepredvidljivega, spremenljivega in čustveno pogojenega, torej človeškega, in stroji ne bodo nikoli mogli posnemati takšnega vedenja.

O sebi pravite, da ste disruptor, motilec ustaljenih procesov. Kako pomagate svojim strankam, podjetjem, pri sprejemanju prelomnih odločitev?

V veliko primerih gre za vprašanje vodenja podjetja. Če hočete v podjetju resnično nekaj spremeniti, morate začeti tam, kjer se sprejemajo odločitve, ali pa, kjer prihaja do konkretnih dejanj. Ko se želi podjetje preobraziti, je za to preobrazbo potreben določen sprožilec. Postopek začnem s postavljanjem vprašanj, ki so za zaposlene lahko tudi zelo neugodna, saj morajo začeti razmišljati o stvareh, ki jih sicer postavljajo na stranski tir. Na primer, če imam v ekipi direktorja marketinga, kreativnega direktorja in finančnega direktorja, mora nekako priti na dan, zakaj finančnik meni, da kreativec le meče denar stran. Povsem drugače je, če to le živi v njegovi glavi, kot če svoje pomisleke izrazi na glas. Ko nekaj glasno pove, to postane realnost in na tej realnosti lahko začnemo graditi in reševati probleme. Že to je disrupcija, prelamljanje ustaljenih navad.

To je za človeška bitja tudi nekaj povsem naravnega. Tablete ne vzamete, dokler vas ne začne boleti glava. In tudi če vas boli, je ne boste vzeli, dokler ne boste imeli druge možnosti. Moja vloga je, da pospešim to točko bolečine. Podjetjem pomagam priti do točke, ko spoznajo, da ni več poti nazaj in da morajo nekaj storiti. In tu se začne disrupcija.

Vas katero od podjetij na svetovni ravni še posebej navdušuje, ko gre za disrupcijo? V zvezi s tem sicer največkrat omenjamo Uber ali Airbnb, ki sta usodno posegla na trg taksi prevozov oziroma namestitev.

Po mojem mnenju se disrupcija ne nanaša nujno na celotno podjetje. Uber in Airbnb kot podjetji sami po sebi nista disruptivni; disruptivna je njuna storitev, ki je spremenila obstoječe stanje na področju teh storitev. Mene bolj zanima disruptivna kultura v podjetjih. Disruptivno vedenje boste lahko zasledili, na primer, pri že omenjeni skupini Publicis ali pa v oblikovalskem podjetju Frog Design, ki je zame popoln primer disruptivne organizacije. Začne se že pri samem dizajnu njihovih pisarn, nadaljuje pri sodelovanju znotraj podjetja in uporabi okolja za ustvarjanje kreativnih idej kot tudi njihovem pristopu do reševanja problemov naročnikov.

V zadnjem času smo priča eksploziji uporabe tehnologije blockchain, za katero napovedujejo, da bo temeljito spremenila celotne panoge, od finančne do medijske. Kakšen je vaš pogled na njeno prihodnost?

Tehnologija blockchain je neizogibna in bo zagotovo imela daljnosežen vpliv. Zame je trenutno najpomembnejše vprašanje, kako bo spremenila delovanje organizacij, saj zaobhaja stare hierarhične organizacijske strukture. Ko pogledate nove generacije in njihove potrebe in želje, kot je na primer digitalno nomadstvo, saj lahko delajo in tudi želijo delati od kjer koli na svetu, je očitno, da bo to močno vplivalo na ustaljeni organizacijski ustroj. S tem se pod vprašaj postavljajo tudi voditeljstvo, zaupanje, zvestoba, transparentnost in načini sodelovanja med zaposlenimi. Vsi ti vidiki se spreminjajo in tudi na to bo tehnologija blockchain močno vplivala. Ko gre za slog vodenja in organizacijsko strukturo, se bodo podjetja bolj približala transparentnemu in decentraliziranemu konceptu blockchaina.

Konec marca boste imeli v Ljubljani delavnico o tem, kako umetna inteligenca in strojno učenje postajata nova zaveznika kreativne industrije. Kakšno bo vaše ključno sporočilo udeležencem?

Rad bi spodbudil oglaševalsko industrijo k potrebnim ukrepom, da bi bila bolj pripravljena na spremembe, pred katerimi se je znašla. Do danes se je oglaševalska industrija le odzivala na določene trende v družbi; ko je prišel val svetovalskih storitev, se je tudi sama lotila svetovanja, in ko se je začelo govoriti o digitalni preobrazi, je temu sledila tudi ona. Če želijo tradicionalne kreativne agencije preživeti, je zdaj skrajni čas, da se odločijo za proaktivno preobrazbo. V tem procesu morajo osvojiti ne le tehnologijo in nove načine nudenja storitev naročnikom, temveč tudi iskati nadarjene mlade posameznike in jim omogočiti ustrezno izobraževanje. Že zdaj morajo začeti ustvarjati prihodnost za talente, in sicer z notranjim prestrukturiranjem. Moja naloga bo torej, da udeležence opogumim, da se pripravijo na temeljito preobrazbo. 

Članek je bil prvotno objavljen v marčevski, 442. številki MM-a. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]