• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Zakaj nas umetna inteligenca ne bo prehitela? Ker nima zdrave pameti!

Čeprav se zdi, da se umetna inteligenca pospešeno razvija in naj bi bilo le še vprašanje časa, kdaj bo izrinila nekatere »človeške« poklice, Philip Evans trdi, da gre za počasen in dolgotrajen proces. Umetna inteligenca nikoli ne bo »ujela« človeške inteligence, je prepričan.

Philip Evans: »V gra ki lahko morda umetna inteligenca nadgradi kreativnost, toda ne verjamem, da bi stroji kdaj koli nadomestili kreativno funkcijo.« Foto: Bojan Šverko

Philip Evans je partner in višji svetovalec v ameriški svetovalni družbi The Boston Consulting Group (BCG), ki se pri svojem delu osredotoča na vpliv velikega obsega podatkov (big data) na poslovne strategije podjetij. Na umetno inteligenco, ki po njegovih besedah ni nič drugega kot skupek digitalnih orodij, ki nadomešča nekatera rutinska opravila ljudi, ima realen pogled. Meni namreč, da ni bojazni, da bi povsem odpravila določene poklice, saj se nikoli ne bo naučila nečesa zelo človeškega – zdrave pameti. BCG je v sodelovanju z revijo MIT Sloan Management Review nedavno objavil obširno poročilo o vplivu umetne inteligence na gospodarstvo (o ključnih ugotovitvah poročamo na prejšnjih dveh straneh), o čemer smo se pogovarjali s tem uglednim strokovnjakom, ki je bil glavni govornik na novembrskem dogodku BCG CEO Dinner v Ljubljani, na katerem se je zbralo več kot 50 poslovnih voditeljev v regiji Jugovzhodne Evrope.

Po poročilu The Boston Consulting Group bo umetna inteligenca v naslednjih petih letih močno vplivala na vse gospodarske panoge, pri čemer 70 odstotkov vprašanih direktorjev pričakuje, da bo imela veliko vlogo v njihovih podjetjih. Po drugi strani pa jo je do zdaj v svoje poslovanje uspešno vključilo le eno od dvajsetih podjetij. Kaj podjetja razumejo pod pojmom umetna inteligenca?

Mislim, da bi se najprej morali vprašati, kaj umetna inteligenca sploh je in šele nato pogledati, kako jo razumejo podjetja. Naj pojasnim. Umetna inteligenca je nastala kot raziskovalni program v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, njegov namen pa je bil ustvariti stroj, ki bo razmišljal kot ljudje. Ni šlo torej za predmet preučevanja, disciplino ali znanost, temveč za tematiko. Vsebina umetne inteligence se je v skladu s tem skozi čas močno spreminjala. Pred petdesetimi leti bi rekli, da so ljudje zelo dobri pri seštevanju. In če lahko stroj zmore seštevati, je to že umetna inteligenca. Stroji to zdaj že zelo dobro obvladajo, a seštevanje ni več zanimivo in zato temu ne pravimo umetna inteligenca. Po definiciji je torej umetna inteligenca naslednja težavna stvar, ki jo bodo stroji zmogli opraviti in jo ljudje trenutno že obvladajo. Ne izumljamo torej strojev, ki bi razmišljali kot ljudje, temveč strojem omogočamo, da opravljajo določena opravila, ki jih sicer izvajamo ljudje.

Do največjega preboja na področju umetne inteligence je prišlo leta 2012, ko so bili računalniški programi sposobni začeti prepoznavati ne le predmete in fotografije, temveč tudi glas, obraz, pisavo in podobno. Danes pa s terminom umetna inteligenca označujemo zbirko tehnoloških orodij, ki nam pomaga zaznavati stvari. Omogoča, na primer, da se telefon odziva na naš glas. Ali pa, da so določeni roboti zmožni s premikom svoje roke pobrati kozarec vode z mize, kar je bilo še pred petimi leti nemogoče.

Čeprav je umetna inteligenca čedalje bolj napredna, pa jo spremlja tudi veliko pretiravanja. Stroji še zdaleč niso na poti do človeške inteligence, saj jim manjka nekaj, kar je za ljudi nekaj povsem običajnega in čemur pravimo zdrava pamet. Ni možnosti, da bi stroj imel zdravo pamet. Zato je ideja, da bodo čez trideset let stroji prevladali nad ljudmi in nam odvzeli delo, povsem nerelevantna. Da, morda nekoč lahko pride do tega, toda danes smo od tega še močno oddaljeni. Po mojem mnenju moramo zato o umetni inteligenci razmišljati zgolj kot o programski opremi, ki bo zmožna opravljati določene naloge, ki jih ljudje že tradicionalno opravljamo. To bo sicer pomembno vplivalo na poslovni svet. Pomeni, na primer, da bodo stroji zmožni voziti avtomobil. In to se bo tudi zgodilo, saj bo prineslo občutno donosnost na naložbe. Če bodo stroji vozili avtomobile, bomo ljudje prihranili uro na dan, da bi delali druge stvari. V ZDA imamo na leto približno 30.000 prometnih nezgod s smrtnim izidom. Če bi roboti vozili avtomobile, bi jih lahko večino preprečili. Poklicni vozniki taksijev in tovornjakov bodo sčasoma postali nepotrebni, a ta proces bo dolgotrajen in počasen. Podobno bo v drugih panogah, kjer gre za ročna in ponavljajoča se pravila, in je možno, da bodo stroji zamenjali ljudi. Toda na splošno, z izjemo vožnje, ni veliko primerov, ko bi lahko stroj odpravil določen poklic. Bo pa avtomatiziral nekatere naloge, zaradi česar bo delavec bolj produktiven, pridobil bo več veščin, da bo lahko nadzoroval stroj, in podobno. Ampak, kot pravim, to se ne bo zgodilo čez noč, trajalo bo vsaj še dvajset ali trideset let. Podjetja imajo tako še dovolj časa, da preučijo priložnosti in učinke umetne inteligence tako na delovno silo kot tudi na kapital.

Že omenjeno poročilo BCG izpostavlja zanimivo dejstvo, da umetna inteligenca ni nekaj, kar bi preprosto vključili in bi začelo delovati ter da podjetja ne morejo preprosto »kupiti inteligence« ter jo uporabiti za reševanje svojih poslovnih problemov. Katera bi morala biti njihova izhodiščna točka pri odločanju za umetno inteligenco?

Trenutni potek dela v pisarni ali tovarni predpostavlja, da bo delavec uporabil svoj razum, zdravo pamet, ko se bo zgodilo nekaj neobičajnega, torej nekaj, česar umetna inteligenca ne premore. Če hočete uporabiti stroj v delovnem procesu, morate iz njega odstraniti zdravo pamet. Zagotoviti morate torej, da bo stroj opravil zgolj avtomatizirano nalogo, človek pa bo še vedno posegel v tistem trenutku, ko bo treba uporabiti razum. To torej ne pomeni, da človeka preprosto nadomestite s strojem. V zelo redkih primerih je to tako preprosto. Namesto tega morate na novo premisliti o celotnem delovnem procesu in preučiti, za katere naloge je smiselno, da jih prevzame stroj in katere mora še vedno opravljati človek. Če bo katera opravila odslej opravljal stroj, to zahteva preoblikovanje velikega dela delovnega procesa v pisarni ali tovarni. Na primer v klicnem centru se lahko stroj oglaša na telefon, toda kaj se bo zgodilo, če naleti na razjarjeno stranko? Težko ji bo ustregel brez uporabe zdrave pameti.

Tudi v marketinški panogi je v zadnjih letih prišlo do občutnega premika k digitalizaciji in avtomatizaciji. Poročilo BCG v zvezi z marketingom in prodajo navaja, da umetna inteligenca nudi podjetjem priložnost za personalizirane storitve in oglaševanje. Toda v marketingu že več desetletij govorimo o personalizaciji. Na kakšen način bo umetna inteligenca podjetjem omogočila, da ustvarjajo še bolj personalizirana doživetja za svoje potrošnike?

Personalizacija je v glavnem posledica dveh dejavnikov, ki pa nista umetna inteligenca. Prvi dejavnik je velika množica podatkov – oglaševalec ima zdaj toliko specifičnih podatkov o vas in meni, kot jih pred desetimi leti še zdaleč ni imel. Drugi dejavnik pa je preobrazba medijske industrije. Dve tretjini spletnega oglaševanja se odvijata preko Googla in Facebooka. To ni zato, ker bi uporabljala umetno inteligenco, temveč zato, ker imata tehnologijo, ki jima omogoča, da vesta, kaj iščete oziroma kaj vas zanima. Ker imata takšne informacije in veliko podatkov o vas, lahko uporabita umetno inteligenco, da prepoznata vzorce v podatkih. Za to jima ni treba imeti zaposlenega statistika ali drugega posameznika, ki bi preučeval podatke in na podlagi tega sklepal, kaj si resnično želite kupiti, saj to počne stroj, ki prepoznava korelacije. Umetna inteligenca je v tem primeru predvsem oblika mehanske uporabe statistike pri zelo velikem obsegu podatkov, ki prihajajo iz teh sistemov. Toda pri tem so pomembni sistemi in ne umetna inteligenca. Če Google in Facebook ne bi imela umetne inteligence, bi bila še vedno na 80 odstotkih tega, kar trenutno počneta. Ključno je torej, da lahko uporabita podatke in vam zaradi tega postrežeta z vam prikrojenim sporočilom. Časopisi po drugi strani nimajo podatkov in sporočilo posredujejo vsem ali pa sploh nobenemu, saj vas ne morejo ciljati na način kot to lahko spletne storitve.

Kaj pa umetna inteligenca prinaša kreativnim industrijam, kot sta oglaševanje in oblikovanje? Pred časom smo lahko brali, da je japonska agencija McCann ustvarila prvega umetnointeligentnega kreativnega direktorja.

Veliko se govori o tem, da stroji postajajo kreativni. Obstaja celo nekaj, čemur se reče »generativno kontradiktorno omrežje«, kjer sistem poženete v nasprotni smeri in s tem dosežete, da umetna inteligenca ustvarja fotografije, ki so v človeških očeh videti povsem pristne. Ustvari lahko sintetično fotografijo psa, ki prelisiči gledalca, da meni, da gre za dejansko fotografijo. Umetna inteligenca tako lahko dela fotografije, kar je sicer zelo čudno, ampak ko ljudje to vidijo, bodo pomislili, da je stroj lahko tudi umetnik. No, lahko je, ampak na zelo omejen način. Sam menim, da ko bo novost izzvenela, ljudi ne bo več zanimala umetnost, ki jo ustvarjajo roboti. Poglejte samo glasbo, ki jo producirajo stroji – gre za zelo uniformirano glasbo, ki ni prav kreativna. Če bi že postala priljubljena, bi to bila natanko deset minut, preden bi ljudje že našli nekaj novega, bolj vznemirljivega.

Mislim, da stroji nikoli ne bodo prav kreativni. So sicer lahko zelo uporabna orodja, podobno kot se ilustratorji danes poslužujejo digitalnih orodij za risanje ali pa pisatelji uporabljajo računalniške programe za pisanje namesto črnila. V grafiki lahko morda umetna inteligenca nadgradi kreativnost, toda ne verjamem, da bi stroji kdaj koli nadomestili kreativno funkcijo. Pravzaprav menim, da se bo vrednost kreativnosti še povečala prav zaradi orodij, kot je umetna inteligenca.

Veliko pozornosti namenjate tudi vprašanju, kako je nova ekonomika informacij razbila temelje tradicionalne poslovne strategije in kako imajo potrošniki čedalje bogatejši dostop do pravega vesolja alternativ. Kaj to pomeni za podjetja?

Naj ponazorim z dvema ključnima trendoma. Prvi je, da podatki postajajo infrastruktura. Razlog, zakaj lahko Google in Facebook delata vse te čudeže, je v njuni ogromni bazi podatkov, ki sta jo tudi zmožna upravljati. Menim, da bo vsako podjetje moralo iti v smeri upravljanja podatkov, saj tu lahko izkoristi ekonomijo obsega. Večja kot je baza podatkov, močnejša je. Če imam o vas tri dejstva, vam lahko prodajam na različne načine. Nekdo drug ima o vas tri druge podatke in vam lahko trži spet na drugačen način. Če ti bazi združimo, imamo o vas šest dejstev. Združeni podatki so lahko tako veliko močnejši kot zgolj vsota ločenih podatkov. To imam v mislih, ko govorim o ekonomiji obsega v podatkih. Posledično podatki postajajo infrastruktura, ki je kapitalno intenzivna in pri čemer pogosto izkoriščamo zunanje vire, kot so oblačne storitve.

Drugi trend pa je, da se človeški proces analiziranja podatkov, programiranja, oblikovanja storitev in eksperimentiranja dogaja v manjšem obsegu. Za to ne potrebujete velikih organizacij, saj zadostujejo manjše ekipe. Znotraj podjetij, kot so Amazon, Apple in Facebook, je na stotine manjših ekip, ki eksperimentirajo. Ne teoretizirajo, ampak testirajo. V katerem koli trenutku eksperimenta, na primer, različni ljudje vidijo Facebook drugače. Če eksperiment uspe, ga takoj uvedejo; če spodleti, se lotijo novega. Vedno gre za proces poskusov in napak. Rezultat tega je, da nekatere aktivnosti, kot je procesiranje podatkov, postanejo zelo razsežne in centralizirane in to je infrastruktura podjetja. Druge aktivnosti postanejo manjše in decentralizirane ter v rokah manjših ekip. Gre za izjemno globoko spremembo v organizacijski strukturi podjetja. Tradicionalna organizacija je bila navpična, zdaj pa postajajo čedalje bolj vodoravna, kar močno vpliva na samo poslovno strategijo podjetja.

Poslovanje prebojnih podjetij, kot sta Uber in Airbnb, temelji na velikih množicah podatkov. Je prav v izrabi podatkov razlog, zakaj so tako temeljito pretresla panoge, v katerih delujejo?

Vsem tem podjetjem je skupno, da skupino ponudnikov povezujejo s skupino potrošnikov; Airbnb povezuje ljudi, ki imajo razpoložljivo sobo, s tistimi, ki iščejo namestitev, Uber pa povezuje ljudi, ki vozijo, s tistimi, ki potrebujejo prevoz. V osnovi gre za informacijske platforme, saj nihče od njiju nima v lasti hotelov ali avtomobilov. Ne glede na to gre za zelo močni podjetji.

Več kot imate voznikov, več ljudi se bo vozilo z vami, saj imajo večjo izbiro. In več kot imate ljudi, ki potrebujejo prevoz, več voznikov bo prišlo k vam, ker imate več strank. Gre torej za trg, kjer je uspeh poslovanja odvisen od števila ljudi, ki jih lahko povežete med seboj. Če ste uspešni, ste tudi bolj privlačni, tako da je zagotovo velika prednost v tem, da rastete. Ko ste večji kot vaš največji tekmec, so koristi ogromne. Uber, na primer, je podjetje, ki se je v celotni zgodovini najhitrejše globaliziralo. Zdaj posluje v osemdesetih državah po svetu. Do tega uspeha je prišlo prav zaradi tega izjemno močnega mrežnega učinka, o katerem govorim. V osnovi njihovo poslovanje temelji na velikih podatkih, ki pa niso vse. Izjemno odvisni so namreč od zaupanja. Vsak mora verjeti, da so pošteni in vredni zaupanja. Omenjena podjetja ustvarjajo trge in so kot borze, ki povezujejo kupce in prodajalce. Uber je pravzaprav borza za prevoze.

Bi lahko rekli, da je v delitveni ekonomiji prihodnost potrošniške družbe?

Delitvena ekonomija je zagotovo pomembna za določeno vrsto izdelkov in storitev, ne pa za vse. Če imate premoženje, ki ga uporabljate le redko, ga je zagotovo vredno deliti. Avtomobil je na cesti le od 3 do 4 odstotke časa, veliko večino časa pa je nekje parkiran. Skupna uporaba avtomobilov je tako zagotovo zelo smiselna. Ko se bodo avtomobili lahko sami vozili, bo to močno vplivalo na lastništvo avtomobilov, saj jih praktično ne bomo več potrebovali. Kupovali bomo prevoz in ne avtomobilov. Podobno velja v primeru stanovanj. Če imate na voljo prosto sobo, pred prihodom Airbnb verjetno niste razmišljali, da bi jo oddali, saj niste vedeli, ali lahko gostu zaupate. Zdaj vprašanje zaupanja ni več relevantno.

Po mojem mnenju je delitvena ekonomija torej priložnost za učinkovitejšo uporabo določenega premoženja, ne pa vsega, zato ne bo zavladala svetu.

Amazon je prav tako eden izmed zanimivejših poslovnih fenomenov, ki ni prelomno vplival le na založništvo knjig, temveč na celotno maloprodajo. Bo Amazon v prihodnosti edina trgovina, v kateri bomo kupovali – ne glede na to, ali bo to na spletu ali v fizični trgovini?

Zagotovo je treba ločevati med nakupovanjem na spletu in nakupovanjem v fizični trgovini. Ko gre za spletno nakupovanje, je dejstvo, da to lahko opravite le na enem mestu, zelo privlačno. Naučite se, kako upravljati svoj nakup. Poznajo vas in vam postrežejo z informacijami, ki vas zanimajo. Nakup lahko opravite z enim klikom in na enem mestu vam nudijo poprodajno storitev. V primeru Amazona imate na deset tisoče dobaviteljev, ki uporabljajo njegov sistem. Deluje kot posrednik, kar je ogromna prednost za vas kot kupca. Amazon ima v rokah že zelo visok odstotek spletne prodaje, s tem pa tudi velike prednosti. Zagotovo lahko velika podjetja zaradi spletne prodaje zagotovijo zelo učinkovito distribucijo, dosežejo nizke stroške in udobno maloprodajno izkušnjo. V ZDA to Walmart uspešno počne že zadnjih 25 let. Čeprav je Amazon prevladal na drugimi spletnimi trgovci, pa menim, da mu v svetu fizičnih trgovin ne bo tako dobro uspelo, in to zaradi nakupovalne izkušnje same. Poglejte na primer Applove trgovine, ki jim sploh ne moreš reči trgovina, saj gre za doživetje, ki se lahko primerja z občutkom, ko ste v Disneylandu.

Po drugi strani pa ni nujno, da je biti velik – kot Amazon – nujno tudi boljše. Ljudje si pogosto želimo neobičajnih, presenetljivih, posebnih, lokalnih in unikatnih izdelkov. To pa boste težko našli pri Amazonu ali Walmartu. Na področju fizičnih trgovin tako opažamo dva trenda – prvi gre v smeri zelo učinkovitega distribucijskega sistema in ogromnih skladišč, drugi pa se nagiba k ponudbi doživetja za kupce. Gre torej za dve zelo različni zadevi in podjetja, kot je Amazon, sodijo v prvo kategorijo, nikakor pa ne v drugo.

Zanimivo je, da se je tudi švedski pohištveni velikan Ikea odločil, da bo svoje izdelke prodajal v Amazonovem programu Amazon Prime, čeprav ima lastno uspešno spletno trgovino. Kje vi vidite prednosti takšne odločitve za Ikeo?

Ikea predstavlja zelo zanimiv primer, saj je njihov celoten pristop modularen. Zato je to priložnost, da uporabijo umetno inteligenco in kupcem omogočijo, da zgolj z uporabo pametnih telefonov »pogledajo« v svojo bodočo pisarno, spalnico ali kateri koli drug prostor, ki ga opremljajo. Zato menim, da je Ikea v edinstvenem položaju, da lahko kupcem proda veliko svojih izdelkov že neposredno preko svoje spletne trgovine, ne da bi bila odvisna od Amazona ali katerega drugega spletnega trgovca. Če bi prodajali zgolj mize, bi bilo najbolj učinkovito, da bi jih prodajali preko Amazona, ker pa dejansko prodajajo oblikovalsko storitev, jim tega ni treba. Toda če ne bi prodajali preko Amazona, bi se za to lahko odločili njihovi tekmeci. Zato si lahko predstavljam, da Ikea pač izkorišča vse razpoložljive prodajne kanale in združuje spletno in fizično doživetje.

Članek je bil prvotno objavljen v decembrski, 438. številki MM-a. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]