• Facebook
  • Twitter
  • RSS

»Biti slaven ni prav vznemirljivo«

Julian Rhind-Tutt je angleški igralec, ki je svojo igralsko kariero začel v gledališču in se pozneje pojavil v različnih televizijskih oddajah in filmih. Imel je manjše vloge v filmskih uspešnicah, kot so Notting Hill, Lara Croft: Tomb Raider, Lucy, Dojenček Bridget Jones in drugi. Igralec, ki bo povezoval letošnjo konferenco medijskih trendov SEMPL, se nima za slavnega.

Foto: Bojan Šverko

Pravi, da je igranje kot vsaka druga služba – ki ima prav tako lahko dolgočasno plat –, a da bi to delo dobro opravil, se mora ob njem zabavati. Le enkrat je posnel tudi oglas, kar pa je imelo usodne posledice. Na snemanju je namreč spoznal svojo ženo, Slovenko. Zdaj živi med Londonom in Ljubljano. Z njim smo se pogovarjali, medtem ko je bil na vlaku v Londonu, kjer ga je spremljal njegov petletni sin.

Študirali ste angleško književnost. Kako to, da se niste odločili za akademsko kariero, ampak ste postali igralec?

Študij književnosti me je zelo zabaval, a sem takrat že nastopal v gledališču na fakulteti, kar je bilo prav tako zelo zabavno. Ob koncu študija sva s prijateljem spoznala, da je igranje predobro, da bi kar prenehala z njim, zato sva si želela nadaljevati. Nisva dobro vedela, kaj sploh delava ali kaj bi si želela v življenju, zato sva razmišljala, da bi se vpisala na igralsko šolo. Odšla sva v London in imela srečo, da sva bila oba sprejeta (na londonsko kraljevo šolo za govor in dramo, op. p.). Nato sem dobil svojo prvo vlogo in še vedno se mi je zdelo zabavno, zato sem nadaljeval. Tako sem postal igralec. Čeprav sem pri študiju angleške književnosti resnično užival, mi je bila očitno namenjena drugačna pot.

Torej igranje ni bilo nekaj, o čemer bi že od nekdaj sanjali?

Pravzaprav ne. Bil sem pač mlad in sem se pri tem zabaval. Sicer pa sem si, ko sem bil še mlajši, želel postati strojevodja.

Pa vam je še vedno zabavno nastopati v gledališču in filmih?

Še vedno je zabavno, vendar je drugače, ko si starejši. Kot pri vsaki službi v življenju nekateri vidiki postanejo bolj rutinski. Ko postanete starejši, želite preizkusiti različne stvari, v življenju imate druge prioritete, imate otroke. In ko ste zelo stari, vam je všeč vrtnarjenje. Ampak v igranju je vedno nekaj novega in zanimivega, zaradi česar vztrajam pri njem.

Imeli ste manjše vloge v kar nekaj filmskih uspešnicah. Kako igralec sploh dobi vlogo v filmih, kjer nastopajo velike filmske zvezde?

To je odvisno od kar nekaj dejavnikov. Najprej morate imeti pravega agenta, ki vam poišče delo in vas zastopa. Ko podjetje začenja filmski projekt z velikimi zvezdniki, najprej njim podeli vloge. Nato se začne pogovarjati z režiserjem za igralsko zasedbo, kateri drugi igralci bi bili primerni za te manjše vloge. Ta bo nato povabil določene agente, naj na avdicijo pripeljejo določene igralce ali pa da priporočijo primerne osebe. Režiser bo sicer lahko že poznal vaše delo in vas tudi neposredno povabil na avdicijo. Toda zastopati vas mora eden od desetih najbolj znanih agentov v Londonu, saj režiserr, ki izbira igralce, ne bo poklical vseh. Če poznate prave ljudi, je to dobra popotnica. A šele nato sledi dolgotrajen proces, ki se začne z avdicijo. Režiserju ste morda že všeč, toda s tem še niste prebrodili vseh omejitev. Ker morate biti všeč tudi producentu. In nato še drugemu producentu. Potem pa še vsem tistim, ki vložijo denar v film. Tako obstaja veliko različnih ljudi, ki vas morajo »odobriti«, preden dobite delo. Ko ste izbrani, je to sicer odlično, ampak pomeni tudi, da nimate veliko prostora za pogajanja. Za vami je namreč dolga vrsta ljudi, ki bi bili radi na vašem mestu. Zato morate hitro potrditi, ali ste pripravljeni prevzeti vlogo.

Filme in televizijske serije običajno spremljajo tudi anekdote iz zakulisja. Nam lahko poveste tisto, ko ste se zaradi potencialne vloge morali naučiti jahanja?

No, prepričan sem, da nisem edini, ki sem bil kdaj v takšni situaciji. Pred nekaj leti sem šel na razgovor in vse je lepo teklo, dokler me niso vprašali, ali znam jahati. Povsem mirno sem odgovoril, da znam. Ko sem odhajal, nisem niti pomislil, da bi vlogo lahko dobil, a sem čez nekaj dni prejel ponudbo. Nato so mi povedali, da bodo čez kakšne tri ali štiri tedne preizkusili moje jahalne spretnosti. Poklical sem nekaj slovenskih prijateljev in na srečo me je neka gospa povezala z odličnim učiteljem blizu Ljubljane, ki mi je dal nekaj resnično hitrih jahalnih lekcij. Dobil sem ravno prav znanja, da sem se lahko vsaj pretvarjal, da vem, kaj počnem.

Čemu se trenutno posvečate?

Sodelujem pri televizijski seriji z naslovom Harlots. Dogaja se pred nekaj sto leti in govori o prostituciji. Gre za dramo, ki prikazuje, kako izjemno težko je bilo takrat življenje za ženske.

Sam igram zlobneža, ki ni to, kar se zdi. Sicer še ne vem, kaj točno se bo zgodilo, saj scenarij še ni napisan do konca, vendar vem, da nisem povsem »čist«.

Kakšni občutki vas navdajajo ob družbenih omrežjih in dejstvu, da ne obstajate, če niste na njih, kot nas poskušajo prepričati? Sami pa nimate profila ne na Facebooku ne na Twitterju ...

Nimam nobenih težav z družbenimi mediji; mislim, da so lahko super. Na družbenih omrežjih nisem iz zelo dolgočasnega razloga. Že tako ali tako preživim veliko časa za računalnikom. Če bi bil na Facebooku in bi gledal vse te izjemne stvari, ki se dogajajo, bi za to potrošil še več ur na dan. Preprosto nimam dovolj časa, da bi počel vse. Tako da se bom v tem trenutku rajši potuhnil.

Kaj menite o želji predvsem mladih ljudi po takojšnji slavi, ki jo prinašajo družbena omrežja?

Menim, da ni prav veliko vznemirljivega v tem, da si slaven. No, sam nisem slaven. Nekateri ljudje sicer pridejo do mene in mi rečejo, da so me videli na televiziji in to je super. Vedno je lepo slišati kaj takšnega. Rad dam primerjavo s pekom. Če bi nekdo prišel do vas in pohvalil vaš kruh, bi bili veseli. In to je lepo. Toda to je zaradi tega, ker delate resnično dober kruh, kar je vaše delo, služba; ne gre za vas osebno. Menim tudi, da nima smisla, če si znan brez razloga. Če pa nekdo uživa v tem, kar ustvarjate, in vam to tudi pove, je to vedno lepo slišati.

Kako pa se je začela vaša zgodba s Slovenijo?

Začela se je z najstarejšo zgodbo na svetu – ljubeznijo. Svojo ženo sem spoznal na Hrvaškem in ugotovil, da prihaja iz zelo oddaljene države po imenu Slovenija. Ko sem spoznaval vašo državo, sem ugotovil, da je resnično lepa, zato veliko časa preživim v njej.

Menda ste snemali oglas na Hrvaškem, ko ste spoznali svojo bodočo ženo ...

Ja, res je, in to je bil tudi edini oglas, ki sem ga posnel v svojem življenju. Ekipa, ki je skrbela za snemanje, je bila mednarodna in moja žena (ki je umetnica ličenja in inštruktorica joge, op. p.) je prišla iz Slovenija, da bi poskrbela za ličenje.

Kako to, da je bila to vaša edina izkušnja z oglaševanjem?

V Veliki Britaniji sicer snemamo veliko radijskih oglasov, kjer posodim svoj glas, a težim k temu, da se ne bi pojavil v preveč oglasih.

Ste se že poskusili naučiti slovenščine?

Zelo je težka, to vam lahko povem. Je pa izjemen jezik. Pravijo, da je, ko se staraš, zelo pomembno, da ohraniš svoje možgane aktivne, zato moraš reševati kvize, igre in druge umske akrobacije. Moja vaja, s katero bom ostal aktiven, ko bom star, bo učenje slovenščine. To bo doživljenjsko delo. Sicer sem se naučil nekaj besed, toda z vsemi različnimi končnicami je to resničen izziv.

Toda v trgovino lahko greste in naročite, kar želite?

To lahko naredim, naročim hrano in včasih presenetim prodajalko z nekaj besedami. Tudi moj sin mi pomaga pri tem. Seveda govori slovensko veliko boljše od mene, pa je star le pet let.

Se vam zdi kaj čudnega ali nenavadnega pri slovenskih navadah? Razen copat doma, seveda.

Razen copat? Ne ravno. No, mogoče ena stvar. Ko v Angliji voziš avtomobil, se drugim voznikom zahvališ tako, da jim pomahaš. V Sloveniji to ni prav običajno. Včasih komu pomaham, da bi se mu zahvalil, in gleda vame, ker niso prepričan, ali nisem slučajno njegov bratranec, zakaj bi mu sicer mahal? To je včasih takšna smešna razlika.

Živite med Londonom in Ljubljano. Kako usklajujete delo in družinske obveznosti?

V Slovenijo pridem takoj, ko je mogoče, in čim bolj pogosto. Vedno ko imam premor pri delu, takoj priletim in preživim čim več časa z družino, še posebej med čudovitimi poletji in zimsko sezono.

Veliko letim, v povprečju na vsaka dva ali tri tedne, toda v tem sodobnem svetu je to precej preprosto, saj se vse odvija zelo hitro. Zaradi tega je toliko Angležev pri vas na počitnicah. Te dni je to že preveč lahko.

Novembra boste povezovali konferenco SEMPL. Kaj lahko udeleženci pričakujejo od vas?

Lahko pričakujejo prijazen obraz, predvsem pa bom skrbel za to, da se bo vse odvijalo pravočasno in brez zamud. Veselim se, da bom izvedel vse o najnovejših dogajanjih in razvoju v marketinškem svetu.

Vas medijsko-marketinški svet sicer tudi osebno zanima?

Seveda je uporaba podob in jezika za vplivanje na življenje ljudi navdušujoča. To je zelo zanimiv svet, ki se je močno spremenil z digitalno eksplozijo in različnimi načini, kako ljudje zdaj komunicirajo. Po drugi strani pa so nekatere osnovne ideje oglaševanja enake, kot so bile pred sto leti. Ko gledam stare fotografije avtobusov in tramvajev v Londonu pred vojno, lahko opazim, da oglasi na neki način posredujejo enaka osnovna sporočila. Le način njihove distribucije se je močno spremenil. Zdaj živimo v svetu vsebinskega marketinga, »dreganja« ljudi, kar je prav tako zelo zanimivo. Veselim se, da bom na SEMPL-u izvedel veliko novega.

Ali še vedno berete tiskane časopise in revije, recimo na vlaku?

Ne, sem zgodnji posvojitelj. Nove naprave me zlahka zapeljejo. Zdaj vse preberem na telefonu ali računalniku.