• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Oblikovanje ne more biti lepo; lahko je le ustrezno ali neustrezno

Tomata Koširja, enega najvidnejših slovenskih grafičnih oblikovalcev in govorca na letošnjem SOF-u, pri oblikovanju vodi izrazita želja po reševanju naročnikovega problema. Zato se ne more sprijazniti z dejstvom, da se oblikovanje še vedno tolmači kot umetnost, presoja pa se zgolj na podlagi všečnosti.

Že šestnajst let je minilo od takrat, ko si je slovensko ministrstvo za kulturo nadelo novo preobleko in za kratek čas postalo zgolj ena beseda – kultura. V napisu »kultura« so se črke izmenjevale z različnimi vejicami, kjer je vsaka ponazarjala šest področij, za katere je skrbelo ministrstvo, sledile pa so tri pikice, kar je nakazovalo, da je kultura še veliko več kot to. Za eno najbolj prepoznavnih podob državnih organov je poskrbel mladi oblikovalec Tomato Košir, takrat še študent Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, ki je za projekt, na podlagi katerega je nastalo njegovo diplomsko delo, dobil tudi študentsko Prešernovo nagrado. Od takrat je strokovno in tudi širšo javnost nase stalno opozarjal; pred kratkim je dobil še ugledno mednarodno nagrado Red Dot za grafično oblikovanje serije naslovnic Dnevnikove sobotne priloge Objektiv, kar je bil tudi povod za naš pogovor. Slovenci smo v zadnjih letih prejeli kar nekaj nagrad Red Dot za produktno oblikovanje, medtem ko so 'rdeče pike' za komunikacijsko oblikovanje v Sloveniji redkejše; nazadnje je leta 2011 dve prejel studio za vizualne komunikacije IlovarStritar.

Koširja smo obiskali v studiu na Židovski ulici v Ljubljani, ki si ga deli še z nekaterimi drugimi oblikovalci. Njegov prostor je skorajda asketski, v njem je samo tisto, kar potrebuje za svoje delo, brez odvečnih okraskov in spominkov, ki se radi znajdejo v pisarnah. Takšni so tudi njegovi odgovori – resni, premišljeni in kritični. Zahteven je do sebe in drugih, kar je opazil že njegov profesor na ALUO Ranko Novak, ki je na odprtju Koširjeve samostojne razstave v Galeriji Kresija v Ljubljani aprila letos med drugim dejal: »Je pa tečen. Zahteva od sebe in seveda od vseh okrog sebe preciznost, jasnost, eksaktnost, nedvoumnost, razumevanje, disciplino in perfekcijo do zadnjega detajla.«

Kot pravi Košir, noče puščati lastnega pečata pri oblikovnih rešitvah, saj ga zanima le, kako najbolj ustrezno rešiti naročnikov problem. Po njegovem so slabe rešitve zgolj posledica lenobe in pomanjkljivih priprav. Tudi do svojih študentov, ki jih je nekaj časa poučeval na Oddelku za oblikovanje ALUO, je bil nepopustljiv, saj je prepričan, da le trdo delo in izobrazba vodita do dobrih rezultatov. Svojo poklicanost k mentorstvu zadnja leta udejanja na mednarodnih delavnicah o tipografiji, vmes pa tudi svoje naročnike izobražuje o pomenu ustreznega oblikovanja, saj se jih še vedno najde preveč, ki oblikovne rešitve presojajo le na podlagi svojega osebnega okusa.

Nedavno ste prejeli mednarodno nagrado Red Dot za komunikacijsko oblikovanje, in sicer za serijo petnajstih naslovnic Dnevnikove sobotne priloge Objektiv. To ni prva nagrada, ki ste jo dobili za vidno podobo Objektivovih naslovnic – pred tremi leti so jih opazili že pri Art Directors Club, zanje pa ste dobili tudi veliko Brumnovo nagrado. Kaj pomeni tako prestižno mednarodno priznanje za slovensko grafično oblikovanje?

Priznanje Red Dot v tem primeru pomeni priložnost, da se izpostavi kakovostno delo časopisa in njegove priloge. Je opozorilo, da časopisni medij kljub temu, da se mu že nekaj časa napoveduje konec, ni zamrl, predvsem pa ne izgublja ostrine. To je tudi nagrada za zelo adrenalinsko delo, saj vse skupaj poteka zelo hipno. Na voljo imamo namreč 48 ur časa od podane teme do končnega rezultata, tako da je moje delo zelo odvisno od sodelovanja z likovnim urednikom in tudi glavnim urednikom pri preverjanju, ali je sporočilo, ki sem si ga zamislil, pravo; tisto, ki ga želi uredništvo oziroma avtor članka komunicirati. Priznanje je torej hkrati dokaz, da je dober rezultat odvisen od tesnega sodelovanja.

Slovenski mediji, posebej tiskani, že vsaj zadnje desetletje klestijo svoje stroške, tudi na račun svoje vidne podobe. Vi pa z Dnevnikom uspešno sodelujete že kar nekaj let …

Začelo se je s prihodom likovnega urednika Sama Ačka na Dnevnik. Samo je izdelal izjemno diplomsko nalogo, v kateri je osnoval zelo široko črkovno družino in jo implementiral na konkreten časopis, Dnevnik. Ranko Novak (redni profesor na Oddelku za oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, ki je tudi sodeloval z Dnevnikom, op. p.) ga je takrat priporočil urednikom in tako je prišlo do njihovega sodelovanja. Samo je človek zelo temeljitega pristopa in se je spoznavanja hiše lotil na vseh ravneh. Sčasoma si je izgradil zaupanje, da je lahko ne zgolj 'nadel srajčko' temu časopisu, temveč je sodeloval tudi pri prenovi same strukture časopisa. Ko so se bralci navadili na novo strukturo, mu je sledila forma časopisa in v sklop prenove je bil vključen tudi Objektiv. Objektiv pred tem ni imel ilustriranih komentarjev; na naslovnici je bila običajno reportažna fotografija z neposredno napovedjo vsebine; podobno kot Delova Sobotna priloga.

Leta 2011, še pred prenovo Dnevnika, me je Samo povabil k vizualnemu komentiranju. Do tedaj sicer še nisem imel izkušenj s tem medijem, a s Samom sva vzpostavila obliko sodelovanja, ki ustreza mojemu načinu dela. Oblikovalec namreč nikoli ni samozadosten. Vedno skupaj preverjamo rešitev, že v osnovi pa moramo zelo dobro poznati novico, da lahko damo ustrezen in učinkovit odgovor. Včasih je odgovor Sama tudi učinkovito vrgel s stola.

Kdaj začutite vzgib, da podate svoje (vizualno) mnenje? Na Twitterju ste na primer vizualno komentirali ameriške predsedniške volitve.

Moje delo je običajno vezano na brief. Skoraj nikoli ne delam za lastne potrebe. Ko pa me kaj prizadene kot pripadnika družbe in določen svetovni ali lokalni problem zahteva odziv, pa postanem sam svoj naročnik. Orodje nekaterih so protesti, sam imam vidna sporočila.

Prve izkušnje ste dobivali tudi v oglaševalskih agencijah, v Studiu Marketing in Formitasu. Ste se takrat prvič preizkusili v oblikovalskem delu za naročnike? Kaj vam je dalo agencijsko delo?

Z določenimi vidiki oblikovanja sem se začel že zelo zgodaj spoznavati. Moj oče je bil neke vrste industrijski oblikovalec, čeprav mu tega ni nihče povedal. Bil je kovinorezkalec v Iskri in ker je bil izredno učinkovit pri svojem delu, je svojo normo opravil v šestih urah, v preostalih dveh pa je iz ostankov plastike oblikoval manjše izdelke – avtomobile, motorje, telefone, čolne in podobno, ki so bili uradno namenjeni za igrače malemu Tomatu, a prvenstveno je z njimi potešil tiste lastne želje, ki mu jih plača ni krila. Očitno je imel vsaj 241 želja, saj ima zbirka toliko izdelkov. Imel sem tudi srečo, da sem bil po ločitvi staršev večinoma pri stari mami, kjer sem odraščal skupaj s stricem Dušanom Grobovškom, ki je bil prvi diplomant Oddelka za oblikovanje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Najprej je deloval samostojno, nato pa tudi v Studiu Marketing in Formitasu, kjer sem se mu pridružil, tako da so moje prve izkušnje povezane z delom z njim. Moje agencijske izkušnje so bile pozitivne, še zdaj imam vse te ljudi v lepem spominu. Delovnik pa je bil zelo intenziven – po urah na Oddelku za oblikovanje ALUO sem šel popoldne še na agencijo, med vikendom pa delal lastne projekte in študijske naloge.

Zdaj ste že kar nekaj let samostojni grafični oblikovalec. Omenili ste, da vedno sledite briefu, toda ali vam ta v določeni meri vseeno pušča proste roke pri ustvarjanju?

Moja osebna plat je pri tem delu še manj pomembna, kot je, recimo, naročnikov osebni okus. Vsi delamo za organizacijo, ki nagovarja bistveno širšo ciljno skupino, kot je zgolj en posameznik. Seveda do določene mere nagovarjamo tudi interne skupine ljudi, ki se morajo prav tako dobro počutiti ob ustvarjeni podobi, toda sam se poskušam iz tega izvzeti in slediti le ustreznosti rešitve. Če se na rešitvi podzavestno »podpišem«, zavestno nadzorujem, da podpis podpira osnovno sporočilo in ton komunikacije.

Nekaj časa ste tudi učili na Oddelku za oblikovanje ALUO, a se zgodba ni srečno končala, posledično pa ste ustanovili Tajno društvo CGP. Nam lahko poveste kaj več o tem?

Vodstvo Oddelka je sredi leta postopoma odrezalo vse štiri nove asistente – med njimi tudi Ilovarja, Stritarja in Ražmana – in prav moji študenti 2. letnika so ostali brez takojšnjega nadomestila za svoj osnovni predmet. Ne zgolj, da je bilo dejanje politično, žal je bilo tudi čustveno obarvano, ter zato polpremišljeno. Razumem ljudi, ki so dali večino svojega življenja za prosveto in se znajdejo v fazi, ko so že precej izmučeni in težko dajo študentom toliko kot mlajši in se zato počutijo ogrožene. Študenti so kar naenkrat dobili možnost primerjave in niso več želeli biti za nedelo in veselo druženje nagrajevani z desetkami, ampak so želeli delati trdo in biti tudi pošteno ocenjeni. Takšna mikrorevolucija gre težko dol po grlu. Skratka, ker so študenti ostali brez omenjenega predmeta, saj na Oddelku niso dovolj hitro poskrbeli za našo zamenjavo, sem jim ob zadnjem obisku ponudil možnost predavanj in konzultacij pri meni v studiu, vsaj dokler ne pride do zamenjave. Tako sem enkrat tedensko, vse skupaj je bilo deset tednov, povabil strokovnjake, ki so predavali na načrtovane ali s strani študentov zaželene teme. Že prvič je prišlo vseh petnajst študentov, ki sem jih v razredu redko zbral skupaj, na drugo predavanje jih je prišlo več kot cel razred, na sedmo predavanje pa že petintrideset. Ti študenti so v hlastanju za znanjem izkazali izredno zanimanje in na teh triurnih predavanjih ostali tudi sedem ur. Tisti tipični slovenski introvertirani študent, ki v razredu nikoli ne sprašuje, je ostal do poznih nočnih ur v studiu in temperamentno sodeloval. Do neke mere se je razvilo tudi medsebojno tutoriranje.

Ali fakulteta torej ne ponudi zadostnega znanja?

V času moje generacije smo imeli štiri leta dodiplomskega študija in v povprečju še dve leti samostojnega dela na diplomi, se pravi bruto šest let. Po vpeljavi bolonjskega sistema prejmejo dve leti in pol rednega študija, zadnjega pol leta tretjega letnika pa se študenti že posvetijo diplomi. Po treh letih že dobijo v roke diplomo in naj bi bili nared za trg dela. Po mojih izračunih v tem času dobijo 58 odstotkov osnovnega predmeta oblikovanja vidnih sporočil v primerjavi s staro obliko študija.

Kje pa potem nadomestijo ta primanjkljaj? Tako, da so pač vrženi v delo in se naučijo splavati?

Najprej se je treba vprašati, v kakšni mentalno psihični fazi je študent po tovrstni izkušnji. Če sklepam po sebi, gredo faze zavedanja lastnega znanja nekako takole: na začetku vem malo, v drugem letniku vem veliko, v tretjem pa mislim, da vem že malodane vse. Sam sem šele na začetku četrtega letnika prišel do vpogleda, da ne vem malodane ničesar. Na koncu tretjega letnika smo si kot obrambni mehanizem ravno izgradili ego, zapadli pod kult kakšne profesorske osebnosti, si izgradili določen nabor orodij za reševanje problemov in ostali brez izrazite želje po širjenju znanj. Tisti, ki so danes pametnejši, kot sem bil sam, pa zafrustrirani zaradi pomanjkanja ur in slabi luči, v kateri se jim je predstavila šola, ne bodo vpisali direktnega nadaljevanja. Če imajo srečo in možnost, bodo vpisali študij v tujini. Ampak naj poudarim, da sklepam na podlagi lastne izkušnje in opazovanja. Oddelek za industrijsko oblikovanje, na primer, mojo tezo izpodbija, in je še vedno kakovosten. Morda pomaga, če učitelja zaposliš na podlagi strokovnih in pedagoških sposobnosti, izpolnjuješ pogodbene obveznosti ter mu omogočaš, da ostane aktiven kot oblikovalec. Le tako se bo razvijal in bo motiviran tudi kot pedagog.

Ste navdušenec nad tipografijo, menda že od takrat, ko ste še kot majhen otrok spoznali abecedo. Črkovne vrste in poigravanje s črkami vas spremljajo tudi ves čas vašega ustvarjanja. Zakaj izbora tipografije ne gre prepuščati naključju?

Vse črkovne vrste so izdelane za določen namen. Nekatere rešujejo težave čitljivosti, se pravi odčitavanja v težkih pogojih branja, kot so majhne velikosti, za posebne potrebe, recimo slabovidne ali za otežene pogoje branja, kot so pri prometni signalizaciji … Druge pa so izdelane za čim bolj tekoče branje oziroma berljivost. Potem imamo še druge bolj izrazne skupine, naslovne, dekorativne črkovne vrste, ki imajo večjo čustveno pripovednost. Glede na to, da vidna sporočila prenašajo veliko sporočil hitreje kot besedna, lahko zaradi njihove likovne sporočilnosti odčitamo njihov ton oziroma čustven naboj, še preden začnemo to besedilo dejansko brati.

Vaša legendarna celostna grafična podoba, ki ste jo za ministrstvo za kulturo zasnovali pred šestnajstimi leti, še vedno deluje sodobno, čeprav je zaradi poznejšega poenotenja podobe vseh državnih organov ne uporabljajo več. Posvetili ste se ji tudi v diplomskem delu in za projekt dobili študentsko Prešernovo nagrado. Takrat jo je oblikovalska stroka ocenila za enega redkih primerov dobrega oblikovanja za državo. Kaj ste takrat želeli doseči s tako sporočilno bogato podobo?

Slovenska kultura je osnovana na slovenskem jeziku, od koder je izhajal tudi sam znak ministrstva za kulturo, v katerem se črke izmenjujejo z različnimi ločili. Panoge so pomembnejše od aparata, ki skrbi zanje, zato so ločila bolj poudarjena od naziva. Ker nismo želeli zamejiti števila kulturnih panog na šest vejic, smo temu dodali znak 'se nadaljuje' oziroma tri pikice, kar sporoča, da se kultura nadaljuje, se razvija in množi. Dolg, sicer birokratsko pravilen naziv »Republika Slovenija Ministrstvo za kulturo« pa je na ravni znaka postal zgolj 'kultura', s čimer smo sporočali večjo dostopnost aparata.

Seveda pa se organizacija spreminja in grafična podoba mora ustrezati identiteti organizacije. V določenih fazah omenjena »kultura« ni več izražala osebnosti takratnega ministrstva; kar kaže dejstvo, da so za nekaj časa samostojno ministrstvo za kulturo celo ukinili. Posledično takšna podoba niti ni bila več smiselna. Leta 2010 je prišlo do smele ideje o poenotenju podobe javne uprave. Sam sem kljub temu, da sem imel pred seboj dobre primere prakse, na primer francoskega ministrstva za kulturo in še nekaterih držav, v katerih je prav to ministrstvo izjema, ko gre za grafično podobo, razumel željo po enotnem komuniciranju in optimizaciji stroškov, zato menjavi nisem nasprotoval. Žal pa celostna grafična podoba državnih organov ni bila v celoti izpeljana tako, kot so jo v natečajnem procesu odlično zasnovali pri Gigodesignu. Slovenija bi takrat lahko končno dobila oblikotvoren simbol Triglava, ki bi se nato lahko razširil ne le po vsej javni upravi, temveč tudi na gospodarstvo. Zaradi zakona o državnih simbolih, kjer je bilo zapisano, da mora biti prisoten prav ustoličeni grb, je prišlo do kompromisne rešitve z grbom. Organi odločanja se še ne zavedajo dovolj, kako je slednji komunikacijsko neučinkovit. Likovno je prekompleksen, da bi bil laiku enostavno ponovljiv, zaradi tega je tujim javnostim nezapomnljiv, za nameček premalo razločevalen v primerjavi z nekaterimi tujimi insignijami. Da o aplikativnosti v manjših velikostih in težjih pogojih odčitavanja ne govorim. Tolažim se, da je v javni upravi prišlo vsaj do ekonomske optimizacije in do kakovostnega tipografskega premika, saj so ministrstva dobila lastno črkovno vrsto avtorja Mitje Miklavčiča.

Je torej dobro oblikovanje brezčasno? Velike blagovne znamke običajno ne spreminjajo svoje prepoznavne podobe, ki jo gradijo skozi leta …

Rešitev je lahko dolgotrajna samo takrat, kadar ves čas ustreza identiteti, srčiki same organizacije in njenim izdelkom in storitvam. Ko se sama osebnost organizacije ali njihovih izdelkov preveč spremeni oziroma se je spremenil trg, je to razlog za spremembo.

Znaki, ki ste jih zasnovali kot del celostne grafične podobe številnih organizacij, nazadnje na primer CNVOS, Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih informacij, so videti zelo preprosti, ko že na prvi pogled dojameš, za kaj gre. Za nas laike se zdi prava umetnost, kako posamezne elemente zložiti v enotno, preprosto sliko …

Nova podoba CNVOS sicer še ni implementirana. Sicer pa ja, v oblikovanju je umetnost oznaka, ki jo sprejemam samo na takšen način, kot ste se sami izrazili (smeh), torej kot pridevnik ustreznosti rešitve in ne kot kategorizacija panoge.

Ko ste ravno omenjali slovenske državne simbole – kako bi se Slovenija lahko vizualno bolje izrazila in poskrbela za večjo razlikovalno prednost na mednarodni ravni?

Heraldike danes večina ne zna več brati, zato ne opravlja funkcije, kot jo je včasih. Uvedba grba za mlado državo, ki v javni zavesti močno prisotnega grba in grboslovja ni imela, je bila leta 1991 nesmiselna. Slovenija bi potrebovala preprost, oblikotvoren znak in distinktivno zastavo, ki se ne bi ozirala na zastavoslovje.Kolikor vem, sta se oba sprejemala ad hoc, tega ni delal oblikovalec, temveč umetnik. Lahko, da je uspešno izrazil samega sebe ali pa zdravil zemljo, na to se ne razumem in tovrstni uspeh težko preverim, zagotovo pa ni na zunaj uspešno diferenciral Slovenije. Težavo imamo že s samim imenom države, vidno sporočilna nadgradnja pa je prav črnohumorna. Naš komunikacijski doseg je zaradi majhnosti omejen in ob tem naredimo malodane vse možne napake na komunikacijski poti. Zato ne razumem, zakaj se sploh pritožujemo, da nas po četrt stoletja še vedno zamenjujejo in ne prepoznavajo. Saj je vse jasno – seveda bi bilo treba korigirati osnovne insignije. Podoba države ne izraža osebnih všečnostnih kriterijev trenutne oblasti, ampak na daljši rok izraža celotno državo, vse prebivalce tega okolja. Tako kot večini širše javnosti tudi politikom ni ustrezno skomunicirano, kaj so naloge oblikovanja. Oblikovanje se še vedno tolmači kot umetnost, presojajo pa ga zgolj na podlagi všečnosti, povsem osebnega kriterija. Tako kot se odločamo za lastno sedežno garnituro, presojamo tudi vidna sporočila. Ampak tudi komunikatorji smo premalo osredotočeni na komunikacijo stroke. V okvirih volunterstva na Fundaciji Brumen si sicer prizadevamo za to, ampak tudi preko nje v glavnem nagovarjamo naše lastne kroge. Upam, da čim prej pride do večjega preskoka na gospodarstvo in širšo javnost.

Torej tudi pri vaših naročnikih prihaja do tega, da se o oblikovnih rešitvah odločajo le na podlagi tega, kaj jim je všeč in kaj ne?

Opisujete slovenski standard. Poskusi izobraževanja so redki. Včasih tudi nimamo možnosti. V času agencijskega dela sem imel možnost poletne izmenjave v Prago, kjer sem opazil zanimivo razliko. Čeprav sem prišel v agencijo, ki sodi pod isto mrežo, so v naši oblikovalske projekte predstavljali vodje projektov, v praški pa sem jih predstavljal sam ali kot del tima, kljub temu, da nisem govoril češko in sem rešitev predstavil v angleščini.

Kaj lahko naredite oblikovalci, da pri naročnikih spremenite dojemanje o pomenu ustreznih oblikovalskih rešitev?

Prepričan sem, da mora vsak izmed nas tudi izobraževati. Sam že ves čas poskušam izobraževati o oblikovanju in nalogah oblikovalca tako naročnike kot tudi širšo javnost.

Kot študent Oddelka za oblikovanje ALUO sem spoznal, da se profesorji v razredu s tridesetimi študenti pogosto ukvarjajo le s petimi najboljšimi. Dvajsetim povprečnim študentom se niso posvečali, tistih najslabših pet pa je v procesu tako ali tako odpadlo. Na podlagi te izkušnje je bil moj namen se izrazito posvetiti prav tistim dvajsetim, ki so trenutno še povprečni, saj bo večina tista, ki bodo ustvarjala slovensko krajino in hkrati komunicirala naš poklic. Najboljših pet je seveda dobilo mojo podporo, ampak zanje je pomembnejši dialog od korektur. Glavnino pa je treba izrazito animirati, spodbujati k tutoriranju drug drugega in ko ne gre, sredi procesa kdaj nagraditi in izpostaviti, na koncu naloge pošteno oceniti od 1 do 10 ter jim osebno dati opisno oceno. Vse pa je treba podvreči resnično trdemu delu. Razumel sem, če so me kdaj v tem procesu sovražili, samo da je bil končni izplen znanja in širine dober. Zdaj smo večinoma dobri prijatelji in še vedno precej v stiku.

Vaše delo sega na praktično vsa področja, tako v gospodarstvu kot tudi javnem sektorju. Delali ste za knjižne založbe, kulturne dogodke, izobraževalne institucije, turistične organizacije … Kakšni projekti so vam najbližji?

Pred začetkom dela se čutim enako nesposobnega za vse projekte. Prav iz te frustracije se v kost problema zagrizem kot bulterier, dokler je ne obglodam do te mere, da imam možnost priti do rešitve. Nimam želje izraziti samega sebe, imam samo željo rešiti problem. Ne glede na to, ali gre za pospeševanje prodaje ali za predsedniške volitve, z veseljem se bom lotil enega in drugega.

Slabe rešitve so povečini zgolj rezultat slabih priprav. Ne verjamem v genialnost, ne verjamem v nadpovprečne posameznike, zgolj v bolj ali manj lene.

Kako se počutite ob tem, da je danes lahko vsak vse – vsak je lahko fotograf, vsak je novinar, vsak je oblikovalec?

Po naravi sem borec. Prepričan sem, da se edino z izobrazbo lahko premaknemo naprej. Verjetno je k temu prepričanju prispevalo tudi to, da sem bil že od malega vržen v določeno situacijo in postal bolj mentorski človek.

Kdo pa je bil vam najboljši mentor?

Generalno zagotovo Dušan Grobovšek, na Akademiji Ranko Novak, na Srednji šoli za oblikovanje pa Blaž de Gleria.

Imate vzornike med grafičnimi oblikovalci na svetovni ravni?

Ne. Nimam navade, da bi brskal po spletnih portalih, kjer delajo preglede najboljšega oblikovanja, ker so povečini to zgolj lepe razglednice. Ustreznosti oblikovanja ne moreš presoditi, če nimaš vpogleda v problem, na podlagi katerega je nastala vidna rešitev.

Če pa bi že moral izbrati vzornika, je to Burt Rutan, letalski konstruktor. Poznate ga kot konstruktorja SpaceShipOne, vesoljskega plovila Virgin Galactic, s katerim letijo na rob atmosfere, ali pa letala Voyager, s katerim so prvič brez prekinitev obleteli svet.

Zdi se, da se s podobno dilemo – lepim in manj lepim oblikovanjem – soočajo tudi žirije naoblikovalskih in oglaševalskih tekmovanjih …

Ko govorimo o 'lepem' oblikovanju, moramo vzpostaviti distinkcijo med oblikovanjem in stylingom. Za styling nimam nobenega problema, če se ga ocenjuje kot lepo, oblikovanje pa je lahko le ustrezno ali neustrezno.

Svoja dela prijavljate tudi na oglaševalske festivale in tekmovanja, na primer SOF. Zakaj? V čem kot oblikovalec vidite njihovo vrednost?

Moja starša sta bila precej neuspešna na svojih poklicnih poteh. Zaradi predočenega boja za obstanek sem razvil visoko tekmovalnost in ambicioznost, ki v Sloveniji veljata za kletvici. Poleg značajske lastnosti, pri projektih, ki sem jih prijavil, resnično verjamem, da so si izdelki oziroma storitve takšno promocijo zaslužili. Objektiv je od naslovnice do infografike na zadnji strani kakovostna priloga, a je širše še vedno nekoliko spregledana. Pri časopisu so sramežljivi glede svoje promocije; znaka Red Dot, recimo, še niso začeli uporabljati kot simbola za lastno kakovost, kar počne večina dobitnikov. Morda še vedno verjamejo, da se dobro blago samo hvali. Sam verjamem v pospešitev tega procesa.

Vas je kdaj zamikalo, da odidete iz Slovenije in svoje znanje in izkušnje unovčite na mednarodni ravni?

Mislim, da so tuji naročniki podobni slovenskim. Najboljši oblikovalec je tisti, ki je najbližji in po navadi je to tisti, s katerim že sodelujejo. Če nisi tam, nimaš možnosti za naročila. Nekajkrat sem poslal portfelj v tujino in običajno naletel na dober odziv, a do sodelovanj po večini ni prišlo prav zato, ker sem daleč od oči.

Kako pa se mladi, ki ste jim bili mentor, znajdejo na slovenskem trgu? Je dovolj dela zanje?

To je spet stvar matematike. Včasih nas je po šestih letih na Oddelku za oblikovanje diplomiralo v povprečju osem ali devet, skupaj z diplomanti iz še drugih smeri na ALUO nas je bilo vsako leto okrog trideset prišlekov na trg. Zdaj pa se ta številka giblje med 150 in 180 in to po treh letih študija. Ne govorim o netalentiranih, temveč o talentiranih posameznikih, ki so podhranjeni zaradi bolonjske prenove študijskih programov, in o inflaciji vseh teh, ki na trg pridejo edino z dampingom. Ne zavedajo pa se, da cen, ki so si jih postavili, v prihodnosti zlepa ne bodo mogli dvigniti. Zato so v težji situaciji, kot sem bil sam pred leti, ko sem prihajal na trg. Včasih je težava tudi to, da postanejo anonimni, tudi zaradi dela v agencijah, kjer se jih velikokrat ne podpisuje, ali pa zato, ker si lastno blagovno znamko tudi po nekajkrat spremenijo, medtem ko bi jih najboljše komuniciral že ime in priimek.

Na Twitterju imate fotografijo, kjer ste slikani med paradižniki … Dobro in zapomnljivo osebno znamčenje. Je Tomato sicer vaše rojstno ime?

Tako je, zaplojen sem bil na paradižnikovi gredi (smeh). Tisto fotografijo med paradižniki je Borut Peterlin posnel za Mladino in še vedno mi je zelo ljuba. Tudi z Borutom kot fotografom sva si zelo kompatibilna. Je eden tistih, ki me osuplja s hitrostjo svojega razmišljanja. Je hitrejši od zaslonke svoje camere obscure.

Intervju je bil objavljen v januarsko-februarski številki Marketing magazina (#427/428). 

Preberite članke v tiskani izdaji MM-a, še preden jih objavimo na spletu. Revijo naročite tu.