• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kje ga lomi Shelley – robot, ki je zamenjal tekstopisca

V zadnjem času sem prebrala kar nekaj člankov na temo GDPR. Zdaj pri številnih že vem, da ne bom izvedela nič novega, izvirnega, unikatnega. Zato stran preletim in zapustim. Naveličana sem brati prispevke, ki jih različni viri samo z malenkostnimi popravki in prilagoditvami reproducirajo vedno znova. Samo zaradi ključnih besed, ki so v danem trenutku precej iskane.

Včasih imam občutek, da so vsi začeli pisati za robote. V mislih imam primere, v katerih se avtor bolj kot s samo uporabnostjo vsebine in njeno privlačnostjo ukvarja s tem, kako optimizirati spletno stran, blog ali drugo besedilo tako, da bo osrečil spletni iskalnik in ustvarjal obisk na svoji spletni strani. S tem ni nič narobe. Sama optimizacija za iskalnike je v resnici nujno potrebna, vendar ne bi smela biti edino vodilo pri ustvarjanju in objavljanju vsebine.

Zakaj roboti niso dobri pisci in zakaj tudi vi ne bi smeli pisati (samo) za robote …

Ko smo se na zadnji FrodXovi delavnici o optimizaciji spletnih strani pogovarjali o vseh vidikih optimizacije za spletne iskalnike, me je v nekem trenutku prešinilo, da bomo zaradi vseh pravil in logičnih algoritmov, ki jim je treba slediti, kmalu sami postali roboti. In zakaj ne bi pisanja prepustili kar robotom?

Nekaj poskusov, v katerih so umetni inteligenci zaupali pisanje vsebine, že obstaja. V zadnjem času se je največ pisalo o Shelley, ki enkrat na uro tvitne delček grozljivke. Včasih ji uspe, včasih pa kot grozljivo predstavi neko povsem vsakdanjo situacijo. To me pomirja. Če roboti premorejo odlično analizo ključnih besed, všečnih vsebin, raziskovanje povezav med besedili in tako naprej, pa vem, da jim manjka vsaj nekaj človeške narave, da bi lahko razumeli vse vidike uporabne vrednosti vsebine, njeno smiselnost, patos in berljivost. Na neki način jim manjka vpogled v to, kaj vse ljudje radi in kako beremo.

Kaj beremo – vsebina, ki jo bralci »kupimo«

Sama rada preberem vsebine, ki so zame seveda relevantne in uporabne, informativne in poučne. Preberem jih, če ocenim, da bodo odgovorile na moja vprašanja ali ponudile rešitev za moj izziv. Pričakujem, da bodo na neki način izboljšale moje življenje ali me navdihnile.

Druga vrsta vsebine, h kateri se vračam, so vsebine avtorjev, ki v mojih očeh predstavljajo avtoriteto, so kredibilni ali avtorji z »žmohtom«. Pričakujem, da se od njih lahko nekaj naučim, kaj zanimivega izvem, pričakujem, da imajo kaj povedati in da znajo pripovedovati.

Rada berem tudi vsebine, ki me prepričajo z zgodbo, slogom pripovedi in/ali čustvi, ki jih sprožijo pri meni kot bralki . Da je »nekaj na čustvih«, potrjuje raziskava profesorjev z Univerze v Pensilvaniji, kjer so leta 2011 analizirali članke, objavljene v New York Timesu. Ugotovili so, da se zgodbe, ki spodbudijo intenzivna čustva, širijo hitrejše, so bolj priljubljene, bolj viralne. To najbolj velja za vsebine, ki sprožajo pozitivna čustva.

Zakaj torej roboti po mojem niso dobri pisci? Prav zaradi čustev. Če bi jim zaupali to vlogo, bi verjetno znali razlikovati med relevantnimi in nerelevantnimi, preferiranimi in nepreferiranimi vsebinami, vendar bi pri integraciji čustev in zgodbe, ki lahko spodbudi čustveni odziv, verjetno pogrnili na celi črti. Zanje ta vidik ni pomemben (medtem ko za človeka je).

Kako beremo – kako pisati za splet in za bralce na spletu

Ljudje na spletu v lovu za informacijo neradi beremo dolge, naporne študije, ampak želimo pograbiti uporabni del vsebine, rešiti svoj problem in oditi naprej. Zato je vselej priporočljivo pisati pregledno – tako, da besedilo razbijemo v krajše odstavke, v njem uporabimo podnaslove, odebeljeno ali ležeče besedilo, sezname, tabele, grafe in ilustracije. To je pomembno tako za človeka kot tudi za iskalnike.

Kjer robot peša in kar robot zanemarja, pa so kultura izražanja, način govora in semantika. Zato ni dovolj, da pišemo samo za robota. Ko pišemo za ljudi, pišemo preprosto, v kratkih stavkih in v jeziku, ki ga razumejo vsi. Predstavljati si moramo, kot da se z bralcem v resnici pogovarjamo.

Strokovne, tehnične besede in žargonizme, ki se jim ne moremo izogniti, pojasnimo in opredelimo.

Ko pišemo za ljudi, pišemo iskreno, osebno, jasno, koristno, v svojem slogu in človeško. Uporabljamo predvsem tvorni glagolski način (nekaj lahko naredimo) in ne trpnika (nekaj se lahko naredi).

Potrdite, da niste robot in da ne pišete samo za robota

Še vedno velja, da lahko le z optimizirano vsebino pridemo med vodilne zadetke v iskalniku, vendar pa tam ne bomo ostali, če bralcev ne bomo prepričali z vsebino. Medtem ko roboti delujejo predvsem logično in analitično, delujemo ljudje pogosto tudi čustveno in impulzivno. Da bi preverili, ali pišemo za pravo občinstvo, si moramo odgovoriti na nekaj vprašanj. Sama si zastavim naslednje

·      ali ima prispevek jasno sporočilo in rdečo nit?

·      ali ima vsebina za bralca uporabno vrednost (se ga bo zgodba dotaknila osebno, čustveno ali pa mu ponudila odgovor na vprašanje, izziv, nov pogled na temo)?

·      ali prispevek vsebuje kaj drugačnega, unikatnega v primerjavi z drugimi blogi o enaki temi?

·      ali je naslov bloga prepričljiv in obljublja tisto, kar besedilo ponuja?

·      ali se bo bralec čez besedilo sprehodil lahkotno (brez napora)?

Če lahko nanje odgovorim pritrdilno, sem sama pri sebi bolj mirna in lahko rečem, da nisem robot in da ne pišem samo za robota.

Zapis je bil izvorno objavljen tukaj.