• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kakovost stane

Namera vodilne komercialne televizijske hiše v Sloveniji, da v naslednjem letu začne zaračunavati ponudnikom TV-storitev za prenos njihovih kanalov, že vnaprej dviguje prah. Ozkogledno in miopično ropotanje kaže na to, da se še vedno ne zavedamo, da kakovost stane.

Eden večjih kulturnih izzivov regije, v kateri živimo, je plačevanje za vsebine – kakršne koli. Knjige se fotokopirajo, vse drugo se pretaka s spleta. A ko komercialna televizijska hiša zahteva plačilo za bogat in neprestan program, je naenkrat vse narobe – licemersko vse počez. Slehernik nacionalni televiziji plačuje 13 evrov mesečno (mimogrede, podoben znesek Angleži na mesec odštejejo BBC). Kakršna koli kvalitativna primerjava med BBC in RTV Slovenija sodi v kategorijo slabe šale. V isto kategorijo sodi večina programa nacionalke, saj tam za blizu 200 evrov letno gledamo nedorasle izpade slovenskih politikov, jutranji program na ravni vrtičkarskih pogovorov in malo drugega. Ob vsem tem pa nacionalka svojim gledalcem veselo servira oglase. »No problem!?«

Enako – seveda s pomembno kvalitativno razliko – počnejo vsi tuji kanali, ki so v zadnjem desetletju prodrli v slovenski televizijki prostor. Gre za popularne izdelke največjih medijskih hiš, kot so Discovery, Fox in druge. Ti z lokalizirano (podnaslovljeno) vsebino odžirajo delež gledanosti domačim medijem, za prenos ponudnikom TV-storitev zaračunavajo brutalne vsote in – uganili ste – servirajo oglase, kot da se jutri ne bo zgodil. Ob vsem tem pa se zaradi svojih tujih korenin izogibajo pravilom, ki so jim podvrženi kanali domačega izvora. Hkrati s konsolidacijo njihovega lastništva izpodkopavajo pogajalsko izhodišče operaterjev, ki nimajo druge izbire kot plačevanje visokih licenčnin. »No problem?!«

Tako nacionalka kot tudi vse bolj ciljno fragmentirani produkti tujih medijskih hiš imajo še eno skupno lastnost – v kontekstu pozicioniranja znotraj televizijskih storitev so tako rekoč obvezni. Uporabnik jih ne more selektivno odjaviti ali selektivno kombinirati. Pogosto in zmotno prepričanje je, da gre za politiko TV-ponudnikov – ne gre. Tuje televizijske hiše pogojujejo sodelovanje z maksimalno distribucijo, saj si tako zagotavljajo pozornost za trženje oglasov. Zato je edino smiselno, da bi bili vodilni slovenski komercialni kanali na voljo pod enako logiko.

Meritve gledanosti (kazalniki, kot sta delež in rating) so od trenutka, ko se je človeška pozornost, usmerjena v mali zaslon, začela tržiti – torej več kot 50 let – ključno merilo uspeha. Tako POP TV in Kanal A kot tudi vse bolj Planet TV stalno uživajo pomemben delež te pozornosti, kar lahko pomeni samo eno – ljudje prepoznavajo kakovost in pristnost lokalne produkcije. Ob vseh alternativah (včeraj sem na svojem SiOL TV naštel preko 200 kanalov) bi v nasprotnem primeru ljudje te kanale gladko preskočili. Pa jih ne. Tudi vsak božič, ko se celotni splet spravi nad POP TV, da že 200-ič predvaja Sam doma, ta še vedno požanje vrhunski delež gledanosti. Številke ne lažejo – ljudje lažejo.

Zato ob kratkem izračunu težko lažemo sami sebi. Ta namreč pokaže, da si za mesečno plačilo nacionalki človek lahko privošči Netflix in prihajajoči plačljivi POP TV in A Kanal (govori se namreč, da bo cena za operaterje 5 evrov mesečno) ter s tem pokrije praktično celotni vsebinski spekter – od razvedrila, do športa, novic in filmov oziroma serij. Kot zanimivost – cene pravic za prenos športnih dogodkov rastejo v razredu 20 odstotkov letno. Ob količini športa, ki ga odvrti A Kanal, je pritoževanje nad plačevanjem za te kanale naravnost smešno. Stroškovna struktura TV-hiše pa gre preko vsebin in produkcije, saj svoj »davek« terjajo še bolj ali manj transparentne kolektivne organizacije (npr. SAZAS), ki ta denar (kot smo lahko videli po nedavnih dogodkih) pošljejo nekomu v Švico.

Človeški spomin je očitno zelo selektiven. Če pogledamo zunaj meja televizije, namreč lahko v trenutku najdemo kup storitev in vsebin, kjer komercialna modela plačevanja s pozornostjo in plačevanja z denarjem delujeta povsem komplementarno. Avtobus človek plača in tam gleda oglase, enako velja za taksi, identično za internet. Primerov je, kolikor želite – a ni videti, da bi kdo načrtoval upor proti LPP ali kateri od taksi služb. Tudi v kontekstu glasbe in videoiger – primarnih medijskih vertikal moderne dobe ni več jasnih ločnic med nekdaj strogo izključujočimi poslovnimi modeli. A medtem, ko se modeli spreminjajo, se dejstvo, da kakovost stane, ne. Čas je že, da se tega zavemo.