• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Vse kvote vodijo v povprečnost

V bistvu bi moralo biti vseeno, slovenskih radijskih postaj tako ali tako ne poslušam. Občasno sem poslušal Radio Slovenia International, Rock Radio in Radio Študent, zdaj oziroma po uvedbi kvot v prakso pa tega iz načelnih razlogov sploh ne bom več počel.

Foto: Dreamstime

Kljub temu mi ni vseeno. Kot nekdanjemu glasbenemu uredniku in glavnemu uredniku na Radiu Študent in uredniku ter dolgoletnemu dopisniku BBC World Service mi nekako ne sme biti. Pa ne toliko zaradi radijskih postaj, kvot in glasbe na sploh, ampak zaradi »stanja duha slovenske politike« v tej zvezi, ki kaže na vso bedo posameznikov, političnih strank in tudi ljudi v Sloveniji.

V nadaljevanju nekaj vidikov »neumnosti«.

1. Kaj je slovenska glasba?

O tem je bilo že veliko povedanega in napisanega, vendarle: kako je lahko glasba, ki velja za »univerzalni jezik« (bedasta definicija, priznam), slovenska, angleška, nemška? Izvor glasbe definira jezik (kako je jezik lahko glasba)? Poreklo avtorja? Glasbena zvrst? 

Je torej glasba Laibachov slovenska, ker so avtorji Slovenci, ali je nemška oziroma angleška, ker jo »izvajajo« v angleškem oziroma nemškem jeziku?

Je Magnificova glasba slovenska, ker je avtor Slovenec, ali je »romska«, ker gre za fuzijo romske, srbske in občasno slovenske zvrsti?

Da o tem, da je 98 odstotkov glasbe, narejene v Sloveniji, kopija tujih, predvsem orginalno v ZDA razvitih žanrov in zvrsti, niti ne govorim.

Zakon sicer opredeljuje, kaj naj bi bila slovenska glasba (zraven zanimivo sodi tudi madžarska in italijanska glasba, če je namenjena manjšini?!), vendar je definicija skregana z zdravorazumsko logiko. 

2. Glasbeniki so dobili državno zaščito in postali ena od številnih parazitiskih interesnih skupin!

Zakon je pisan na kožo glasbenikom in ustvarjalcem iz Slovenije, ki bodo s pomočjo zakona »kasirali« več na dva načina: prvič, njihove pesmi bodo postale bolj znane; in drugič, preko avtorskih pravic Sazasa, saj bodo njihove skladbe tudi večkrat predvajane. 

Slovenija je zelo majhna. Najbolj sposobni v svetu iščejo in najdejo priložnosti. Podjetnike, znanstvenike, menedžerje in tudi nekaj redkih glasbenikov posameznikov je svet sprejel in lahko delajo v tujini ter tam tudi uspevajo. Ker svetu ali vsaj regiji »zaščiteni glasbeniki« ne morejo ponuditi »izvozne kakovosti«, pa je zanje v skladu z »židano« logiko treba pač poskrbeti doma.

Tako kot na številnih drugih področjih je zakon tipičen primer zapiranja v lastne meje omejenosti, umik iz mednarodne »tekme« ter v povprečnost kot posledico kvot.

3.  Glasbenikom je politika z zakonom plačala nastope na predvolilnih srečanjih!

Komentar ni potreben!

4. Politiki – desni, predvsem pa levi – z zakonom dokazujejo, da jim je nacionalistična ideologija še kako blizu.

Potem ko nas že leta prepričujejo, da je slovenska hrana najboljša, da so slovenska državna podjetja unikum na svetu, je zdaj prišla na vrsto še glasba. Laganje ljudem o večvrednosti katerega koli naroda je v bistvu zavajajoča nacionalistična politika. 

Politična korektnost politikov v primeru glasbenih kvot spominja na čase v devetdesetih letih, ko so vsi politiki »nosili obleke iz Mure« (Mure kljub temu danes ni več!), kasneje nakupovali v Mercatorju, danes pa kupujejo »slovensko hrano« (raziskovalci opozarjajo, da je to »zaželeni odgovor« anketiranih, ki pa v bistvu kupujejo tam, kjer je najceneje in to ne glede na izvor hrane). 

5. Komunikacijski posel za slovensko politiko ni resen posel.

Čeprav v razvitem svetu komunikacijska industrija velja za eno najbolj dinamičnih, lokalni apartčiki medije v državi še vedno vidijo predvsem kot aparat za politično upravljanje oziroma politično popularnost stranke ali posameznika. 

Žrtvovanje uspešnosti poslovanja radijskih postaj in posledice, kot so upad prihodkov, odpuščanje, nižje plače ter manj davkov v državnem proračunu, za politike niso pomembni!

6. Omejevanje in regulacija domačih podjetij.

Politiki se delajo slepe in omejujejo in regulirajo samo medije, ki delujejo v državi (podobno kot pri televizijah, kjer regulativa omejuje le domače televizije, medtem ko vsi tuji programi s slovenskimi podnapisi delujejo v skladu z njihovimi lokalnimi regulativami in navadami). Poslušalci lahko na tisoče glasbenih programov brez slovenske glasbe poslušajo preko interneta. V nekaj letih bo to nekaj vsakodnevnega tudi v avtomobilih. 

7. PolitIki sodijo po sebi.

Ko ugotovijo, da je lahko prav vsak politik, postanejo prepričani, da je lahko tudi prav vsak glasbeni urednik!  Še dobro, da ne kandidirajo za možganske kirurge.

8. Ljudem je vseeno.

Apatiji glede drugih vprašanj se je pridružila tudi apatija glede tega vprašanja.